Prišel je čas intenzivnih sprememb, ki jih bomo lahko izvedli le, če bomo delovali na temeljih, ki jih podpira naše poslanstvo. Pri tem ne bomo uspešni, če bomo trošili energijo z razlaganjem raznih zarot, temveč le, če se bomo osredotočili in v praksi izvajali spremembe z dejanji.
Skupnostne njive so pravi in resnični potencial ter skupni imenovalec za vse kar potrebujemo. Izhodiščna misel za le-te pa je: Aplikacija znanj, tehnologij, dobrih praks za model skupnostnih njiv lokalne samooskrbe, z brezkemijsko pridelano hrano ter vključevanje v kooperativno-poslovna razmerja različnih družbenikov s trajnostnim konceptom delovanja.
Čim bolj se moramo izogibati raznih dram v življenju, katerih energijo zelo podpirajo razne zarote (čeprav je teh mnogo, pravzaprav so le te gibalo vsega kar se po stari paradigmi sploh dogaja). Posledično se ne moremo uglasiti z pristnost
jo, primarnostjo in energijo našega srca.
V kolikor smo ob teh »zarotah« preveč prestrašeni, vzburjeni, naspidirani, adrenalinski … Takrat ne moremo delovati iz sebe, temveč delujemo iz obstoječih okoliščin, katerih je skupni imenovalec strah. Čas je, da pustimo vse to za seboj in da delujemo iz motiva veselja do druženja, skupnega dela, kreativnega vzgiba in nabirke skupne energije.
Zasledujmo paradigmo »Čudeži niso v nasprotju z naravo, ampak samo v nasprotju s tem, kar o naravi vemo.« in s tem dovolimo, da se čudeži resnično začnejo dogajati. Z delovanjem iz krča strahu ne bo organske rasti povezovanja …
Skupno spoznanje po pogovoru nas vseh s Tomom Križnarjem je, da nas najbolj pesti pozaba pristnosti, originalnosti, naše integritete z naravo in to, da tega ne čutimo več kot primarno. Kar se dogaja v Darfurju ni le zaradi vode in nafte, marveč tudi zaradi zadnjih ostankov pristnih ljudi, bogastva pristnosti človeštva.
Iz pozabe pristnosti pa posledično izhajajo vse vrste težav, njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije. Glede na to bomo v Projektu Letni časi znova organizirali skupnostne njive kot minimalna orodja za ponovno navezavo z zemljo, soncem, vodo, zrakom, etrom …
Vizije skupnostne njive je, da le ta postane pilotski poligon (z aplikacijo vseh kompatibilnih tehnologij in dobrih praks pridelave hrane) za delovno, izobraževalno, družabno ter osveščevalno srečevanje predvsem članov skupnosti/kooperative.
Pri skupnostni njivi se pridelki razdelijo po potrebah in dogovorjenih kriterijih med člane za osebno gospodinjsko rabo, viški pa se prek obstoječih in na novo ustvarjenih prodajnih kanalov prodajo.
Celotna ideja skupnostne njive se seveda sčasoma lahko razvije tudi na druga področja npr. predelavo živil, rokodelstvo … vključimo pa lahko tudi kooperativno-poslovna razmerja različnih družbenikov s trajnostnim konceptom delovanja (npr. skupen marketing, distribucija, logistika, računovodstvo …).
PRIMER KOOPERATIVE NA KUBI
Havana na Kubi se je po padcu Sovjetske zveze soočila z veliko težavo pomanjkanja hrane, svoje je dodal še ameriški embargo na uvoz nafte, kar jim je onemogočilo transport hrane iz ruralnih v urbana področja.
Ljudje so postali lačni in ker v mestu niso mogli vzgajati živine, so pričeli saditi rastline. Država je gibanje podprla in brezplačno zagotovila v upravljanje neizkoriščena mestna zemljišča tistim, ki bi bili pripravljeni pridelovati hrano.
Organizirala je tudi oskrbovalne centre za prodajo semen in drugih potrebščin. Sedaj polovico vseh svežih izdelkov, ki jih Havana porabi, pridelajo znotraj mesta in vse na preprost, BIO način.
Več o tej odlični kooperativi si lahko preberete na:
http://sustainablecities.dk/en/city-projects/cases/havana-feeding-the-city-on-urban-agriculture
http://72.18.132.73/~organicv/2011/03/planet-cuba-complex-complicated-but-sustainable/
En komentar na “Čas intenzivnih sprememb, obujanje pristnosti in skupnostne njive”