Sodobna prehranjevalna veriga predstavlja pridelavo hrane, v kateri je interes kapitala oziroma multinacionalnih korporacij zelo jasen “vse za ceno dobička.”
Obup kmetov, ki vedo, da je takšen način proizvodnje hrane popolnoma zgrešen, vendar v glavnem nimajo izbire, je prav tako jasen in upravičen.
Še kako je v tem oziru dragocena hrana iz domačega vrta. In kako dragocene so majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastline ali živali) pridelana in ne proizvedena.
Vendar je cenovni pritisk enormen. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmet hitro ostane brez kupca.
Zgrešili smo smer: hrana je postala izdelek!
Dejstvo je, da se je dalo 50 let nazaj na kmetiji preživeti z eno kravo, dvema prašičkoma, nekaj krompirja in je šlo. Ker ni bilo nobenih stroškov, razen za olje, sladkor in sol. Vse ostalo so si pridelali sami. Danes pa je situacija zelo drugačna. Stroški so ogromni in če imaš recimo dvakrat večjo površino hleva na žival, kot določa minimalni standard, to povzroča ogomne dodatne stroške, ki jih razen tako, da svoje izdelke prodaš neposredno kupcem, ne moreš pokriti. Francozi so, na primer, izračunali, da je najnižja cena njihovega mleka z ravninskega dela 32 centov, cena mleka z alpskih predelov pa je vse 50 centov. Tako je v Franciji, kjer so kmetije neprimerno večje in s tem učinkovitejše od naših. Odkupna cena mleka je pri nas trenutno okoli 30 centov za liter. Zdaj si pa predstavljajte, kaj to pomeni, če moraš recimo za hlev za 50 krav namesto 400.000€ vložiti 800.000 €.
Večina kmetovje tako v izgubi in vlagajo denar za preživetje kmetije od drugje.. Ekonomska razmerja pri cenah so povzročila pritisk na kmete, ki morajo, če hočejo preživeti, proizvajati ”na veliko”.
To na žalost pogosto pomeni uporabo kemikalij, specializiranih tehnologij in tehnike ter veliko trpljenja za živali.
https://www.youtube.com/watch?v=VyLLRjB3NWk
Celoten sistem je zastavljen tako, da večino cene kmetijskih pridelkov poberejo trgovine, pri pridelavi pa največji delež terja energija, ki se porabi za samo pridelavo in strošek fitofarmacevtskih sredstev. Kdo tukaj največ služi, je jasno.”
Pridelki slovenskih kmetij za zdrav način prehranjevanja
Malemu in srednjemu kmetu bodo v času krize in recesije ob prodaji večjih količin prinašale največji možni zaslužek le organizirane lokalne kmečke tržnice, ki so še vsakič doslej odigrale pomembno vlogo pri oskrbi prebivalstva v težjih časih.
Istočasno se ljudje ob vse večji potrebi po povezovanju vse bolj ozaveščajo, da je večina hrane, ki jo dobijo v trgovskih centrih daleč od zdrave hrane.
Lokalna pridelava hrane, lokalno gospodarstvo, tradicija, lokalni običaji, lokalna prepoznavnost in integriranost ljudi je tisto, kar nam omogoča obstanek in preživetje v odnosu do globalističnih trendov, ki nam vztrajno režejo korenine, stik z predniki, z izročilom – da bi iz nas končno naredili standardizirane potrošnike, enake od Kanade do Avstralije in od Skandinavije do JAR. Gospodarska globalizacija je namreč povzročila hitro rast velikosti in moči korporacij in bank, a hkrati tudi finančno nestabilnost, odvisnost, brezposelnost in veliko ekoloških sprememb. Kot rešitev se ponuja lokalizacija. Pomagati je treba lokalnim ponudnikom, da se osamosvojijo od globalnega trga.
Vračanje k lokalni samooskrbi ne pomeni zaviranja napredka pač pa predvsem prinaša prednosti lokalnemu okolju, s tem se ohranijo pomembne vrednote, kot so oskrba z boljšo hrano, manjše onesnaževanje, lokalna identiteta, povezanost in ekonomija ter nasplošno večje zadovoljstvo ljudi. Lokalna samooskrba v zadnjem obdobju ne postaja zgolj zaželena, temveč tudi nujna oblika pridelava hrane. Kupec v njej prihrani, kmet pa pridobi. V globalnem trgu se mora kmet specializirati v pridelavi hrane, lokalno je lahko bolj pester. O tem govori odličen dokumentarni film Ekonomija sreče.