Že v 18. stoletju je angleški naravoslovec White leta 1777 opozarjal vrtnarje in kmete na pomen deževnikov. Intenzivnejše proučevanje pomena deževnikov v procesih nastajanja rodovitne zemlje pa se je pričelo z Darwinom, 100 let kasneje. Darwin je rezultate svojih poskusov objavil 1881 v delu „Nastajanje prsti pod vplivom deževnikov z opazovanjem o obnašanju deževnikov“. Zanimivo je, da je H. Schreiner samo 5 let pozneje povzel Darwinove ugotovitve v slovenskem listu Kres in s tem opozoril slovensko javnost na pomen deževnikov.
Ocenjuje se, da je na svetu preko 450 vrst deževnikov. Ker pa so številna območja še neraziskana, jih je sigurno še dosti več. Po nekaterih podatkih je Slovenija s 70. vrstami in 2. podvrstami najbogatejša na svetu, seveda na enoto površine.
Deževniki so v tleh del makrofavne in ena najpomembnejših živalskih skupin, ki sodelujejo v kroženju snovi v naravi. Njihova vloga je mnogovrstna. Ker živijo v širokem območju, marsikje do matične (to je nepropustne) podlage, je zelo pomembno mehansko mešanje plasti zemlje, ko prenašajo humusne in mineralne snovi v globino in obratno. Deževniki namreč gredo pozimi, ko vrhnja plast zemlje zmrzuje in poleti, ko se zelo izsuši v globino. S prehajanjem rijejo skozi plasti zemlje rove in s tem tla prezračujejo ter povečujejo njihovo propustnost za vodo (povečujejo drenažnost tal), pa tudi zmogljivost za skladiščenje vode. To je pomembno tudi za preprečevanje erozije in za zmanjšanje občutljivosti za sušo. Zelo pomembno je, da deževnik ob požiranju organske snovi, požira tudi mineralne delce, ki se v njegovih prebavilih povezujejo v organsko mineralne komplekse. Nanje se vežejo različni anioni in kationi, ki so za rastline zelo pomembni. Te komplekse, ki jih imenujemo glistine, deževnik izloča in z njimi bogati tla. Glistine imajo namreč znatno več rastlinskih hranil – fosforja, kalija, dušika in drugih hranil, kot navadna tla.
Neprecenljiva vloga deževnikov pri rahljanju prsti
Najpomembnejša pa je vloga deževnika pri nastajanju humusa, ki največ prispeva k rodovitnosti tal. Toda, kako deževnik prispeva k nastanku humusa, če so za njegov nastanek pomembni predvsem mikroorganizmi, ki s svojimi encimi razkrajajo organske snovi. Mikroorganizmi naseljujejo deževnikova prebavila in najintenzivnejši procesi humifikacije potekajo v deževnikovem prebavilu. Zato je bogastvo mikroorganizmov v deževnikovem prebavilu zelo pomembno.V deževnikovem prebavilu živijo tudi simbiotske bakterije, ki pospešujejo simbiotske procese. Bakterije načenjajo tudi odmrle celice deževnikovega prebavila, pri čemer se sprošča amoniak, ki vzdržuje bazično reakcijo. Zaradi kalcija, ki se izloča iz deževnikovih apnenih žlez, so organsko mineralni kompleksi ali glistine, ki nastajajo v prebavilih deževnika, bazični. Za dober potek teh procesov mora imeti deževnik v svojih prebavilih štirideset različnih vrst bakterij in glivic. Zanimivo je odkritje, da imajo deževniki takšno pestrost bakterij in glivic le v zemlji, kjer so prisotni krti.
Kjer krtov ni, imajo deževniki le štiri do pet vrst bakterij in glivic. Zakaj je tako, se ne ve. Ker so deževniki glavna hrana krtov, obstaja logična povezava med bogastvom krtov in deževnikov. Omenili smo že, da se deževniki pozimi, ko zmrzuje in poleti, ko je suho, umaknejo v globine. Krti si pomagajo tako, da deževnikom pred umikom v globlje plasti poškodujejo splet živcev med četrtim in petim členkom in jih s tem ohromijo, da postanejo paraplegiki. Ti se zvijejo v klobčiče in ostanejo v območju življenja krtov, ki jih jedo, ko so lačni. Do drugega letnega časa, ko so deževniki spet na voljo v območju življenja krtov, se deževnikom, ki jih krti niso pojedli, živčevje pozdravi in se ponovno lahko premikajo.
Humifikacija organskih snovi poteka tudi v tleh. Toda tukaj so procesi humifikacije in mineralizacije znatno počasnejši kot v prebavilih deževnikov. Glistine imajo podvojeno količino humusa v primerjavi z drugimi tlemi. Zato glistine, ki jih izločijo deževniki na površju, izboljšajo strukturo tal in njihovo založenost z rastlinskimi hranili; tudi z dušikom, ki pomembno izboljša rodovitnost tal. Glistine lahko popravijo tudi pH tal in s tem usposobijo tla za pridelovanje tistih kultur ki zahtevajo nevtralnejša tla.
Zaradi zelo pozitivne vloge deževnikov pri humifikaciji, pa tudi drugih ugodnih lastnosti na tla, je bogastvo deževnikov v tleh zaželjeno. Na m2 tal lahko živi tudi do 400 deževnikov. V tem primeru jih pride na ha tudi do 4 tone. Ob takšni gostoti požrejo letno okoli 18 ton prsti, ki jo razdrobijo, premešajo in odložijo na površino tal. Zemlja, ki je šla skozi deževnikova prebavila, je zaradi vsega povedanega veliko bogatejša na mikroorganizmih, mineralih in humusu, ki je zaloga dušika in zato rodovitnejša.
Zaradi pomena deževnikov pri tvorbi humusa, nekatere vrste deževnikov (rdečega in smrdečega) po svetu tudi gojijo, da iz organskega materiala (npr gnojevke) proizvajajo humozno prst.
Upam, da sem poslušalke in poslušalce s tem komentarjem uspel prepričati, da je razumevanje vloge deževnikov v nastajanju in ohranjanju rodovitne kmetijske zemlje, ki je naša največja dobrina, zelo pomembno.
prof. dr. Jože Osterc
Gojenje rdečih kalifornijskih deževnikov na domačem kompostu
Za uporabo pri kompostiranju so primerni deževniki, ki imajo veliko sposobnost razmnoževanja. Na kmetiji Petacijevih so to rdeči kalifornijski deževniki, ki v odraslosti dosežejo dolžino okrog šest centimetrov. Odmrlo organsko snov predelujejo na enak način kot vrste deževnikov, ki jih pri nas najdemo v naravi, v nasprotju z njimi pa namesto pet- do šestkrat izlegajo jajčeca do 20-krat na leto.
Gnojilo, pridobljeno s pomočjo rdečega kalifornijskega deževnika
Je naravi prijazno popolno biološko gnojilo (glistina), ki nastane z deževnikovo predelavo organskih snovi hlevskega gnoja v biološko aktiven humus visoke kvalitete, ki pospešuje brstenje, razvoj cvetja in plodov, ker vsebuje vse potrebne hranljive snovi za rast in razvoj rastlin
Na sliki gnojilo LUMBRIVIT s kmetije Petaci
Dodatno
Minimalna obdelava tal, Spoznanje popolnega poljedelstva
Deževnik je prebivalec tal, ki za normalno življenje potrebuje trdno strukturo tal, da se mu njegovi rovi ne porušijo. Deževnik je zelo zanimiva žival. Na plano hodi nabirat preperele rastlinske ostanke in jih vlači po svojih rovih v globine. Tam jih prežveči, pomeša z zemljo, iztrebke pa po rovu potiska na površino. Deževnikove rove preraščajo korenine in po njih prodirajo v globino tal. Ko deževnik pride na plano, vedno z enim koncem ostane v stiku s svojim rovom. To verjetno zaradi varnosti, da se nebi izgubil. Deževnik torej pobira rastlinske ostanke v radiju svoje dolžine, ki štrli iz zemlje. V povprečju so deževniki dolgi 20 cm. Torej deževnik na travniku ima delovni radij okrog 20 cm. Na njivi, ki jo obdelujemo 4 cm globoko, deževnik ohranja stik s trdnimi stenami svojega rova v globini 4 cm. Torej se radij njegovega delovanja na površini zmanjša na 16 cm. Če zemljo obdelujemo 10 cm globok, se njegov radij skrajša na 10 cm. Če zemljo obdelujemo globje od 16 cm, deževniki sploh več ne pokukajo na površino.
»Le nekaj centimetrov žive prsti nas loči od svetovne lakote.
Če bomo uničili to opno življenja planeta, bomo uničili našo prihodnost. Prst je produkt življenja in daje življenje. Humus v prsti je biotsko analogen vsebini našega črevesja – našemu notranjemu humusu, zato je delovanje koreninskih laskov analogno delovanju črevesnih resic. Zdravje prsti se odraža na človekovemu zdravju, naše zdravje torej korenini v prsti.« Anton Komat