Marjanov blog

V iluziji teme uspemo nemara preporod prespali in s tem možnost zavestnega kreiranja realnosti, vendar nas NEKAJ kliče k prebujenju, k preboju svojega lastnega oklepa inertnosti ali komoditete. Človek iima namreč neločljivo sposobnost kreiranja lastne usode oziroma življenjske poti. Ob tem pa je nujno potrebno poudariti, da lahko resnično konstruktivno kreiramo realnost šele, ko smo zavestni svoje najgloblje narave, ko smo zakoreninjeni v njej, ko nam pomeni glavni ali celo edini navdih za naše delovanje IN KO navdih za naše delovanje oziroma kreiranje realnosti NE črpamo iz čustev , želja in pričakovanj, idej in prepričanj, torej na podlagi ego vzgibov
Ker je narava življenja taka, da je vse, čisto vse, med seboj prepleteno, da ljudje vplivamo drug na drugega, na druga živa bitja, na okolje nasploh, nosimo zato tudi delno odgovornost za bolečino in trpljenje drugih.

RESNICNOST JE ODPRTA ZA VPLIVE IN ZATO SPREMENLJIVA. Najbolj kljucna sestavina v ustvarjanju nasega vesolja je nasa zavest, ki opazuje. Govorimo o tako imenovanem ucinku opazovalca. Resnicnost tako ni fiksna, ampak spremenljiva, odprta za vplive.
Lynn Mctagart

Če smo dosedaj verjeli, da dogodki v »zunanjem« svetu določajo naše notranje občutke, pa je resnica ravno nasprotna, naša notranja občutja in misli določajo našo »zunanjo« realnost.

MOLITEV je OBČUTJE, ( misli, občutki, čustva, z vsem verovanjem nas vseh ..) katerega način in kvaliteta ODRAŽA STANJE NAŠEGA SVETA, je izgubljena starodavna tehnologija občutij za pogovor s poljem… s kvantnim hologramom, božjim umom…
Ko opazujemo naše molitve, kaj takrat počnemo na znotraj?… kaj se zgodi? …kaj se dogaja z našim telesom? …kaj razmišljamo? …kaj občutimo? …kaj čustvujemo?
Danes, ko smo izgubili besedila, ki opisujejo, kako sta moč čustva in občutja pravzaprav govorica, ki nas povezuje z Univerzumom in Stvarstvom okoli nas. Pričeli smo verjeti, da so besede preprosto molitve… da, če izrečemo pravilne besede, dovolj velikokrat, ob pravem dnevu v letu in ob pravi uri dneva, da smo izrekli »molitev«. In čeprav so te molitve lahko dobronamerne, vemo, da je NAČIN molitve tisti, ki nas bo ponesel daleč onkraj tega, kamor nas lahko ponese zgolj izrekanje besed.
»Vživeti se moramo v občutje, kot da je molitev že uresničena.« In v tem občutju govorimo energijam Stvarstva, omogočamo svetu, da se odziva na nas, omogočamo temu polju, kvantnemu hologramu, božjemu umu, da nam odgovarja s tem, kar sami občutimo v svojih srcih. Namesto da bi se torej počutili nemočne v dani situaciji in molili: »Dragi Bog, naj bo mir na svetu.«… nas ta način molitve vabi, da sodelujemo v tem miru. Ravno tako kot je John Wheeler namignil, da smo del vsega, kar vidimo. In s tem, ko občutimo mir v svetu ali zdravljenje v telesih naših najdražjih, omogočamo temu polju, da nam to zrcali nazaj, tako da privede te spremembe v naša življenja in naš svet.
Če bi npr. molili ZA dež, dežja nikdar ne bi moglo biti. Ker takrat, ko moliš ZA nekaj, si s tem že priznal, da to v tistem trenutku NE obstaja.
Če rečem: »Dragi Bog, naj bo mir na svetu,« je to, kar v tistem trenutku pravim to, da miru tam NI. In v tej nepazljivosti omogočam vsako stanje, ki bi ga rad spremenil… in enako velja za zdravljenje lastnega telesa, ali pa teles tistih, ki so mi blizu.

Leta 1972 so uporabili 42 ameriških mest, za izvedbo eksperimenta, v katerem so sodelovali ljudje, ki so bili izurjeni na prav poseben način občutiti občutek miru… in strateško so bili razporejeni po teh mestih. Vsako mesto je imelo več kot 10.000 prebivalcev. To je bilo dokumentirano v nekih znanih TM študijah, ki so bile izvedene v zgodnjih 70-ih letih. In zgodilo se je naslednje… v času, ko so ljudje doživljali občutja miru, so skupnosti okoli njih, izven stavb v katerih so doživljali njihova doživetja… doživele statistično izmerljivo zmanjšanje kriminala… upadlo je število nasilnih dejanj in prometnih nesreč… V mestih, kot je Chicago, kjer se izmenjuje kapital, je medtem, ko je bil tja nameščen mir, kapital poskočil… In ko so končali z »molitvami«, so se vse statistike zopet obrnile. In to so napravili znova in znova, do take mere, da je bil učinek lahko merjen… In uporabljen je bil v še večjem eksperimentu… Obstaja dokument v reviji »Reševanje Sporov« (JCR- Journal of Conflict Resolution) iz leta 1988… in ta eksperiment se je imenoval »mednarodni mirovni projekt na osrednjem vzhodu«. Kar se je, kot rezultat teh prejšnjih študij, zgodilo med Izraelsko- Libanonsko vojno v zgodnjih 1980-ih je, da so bili ljudje, ki so bili izurjeni vživeti se v občutje miru, nameščeni po vseh razdejalnih vojnih območjih v Izraelu in Libanonu. In v tem času… raziskovalci mu pravijo »okno« oz. »molitveno okno«… ko so ti ljudje doživljali občutje miru, so teroristične aktivnosti padle na nulo. Zločini zoper ljudi so upadli… potreba po nujni bolnišnični oskrbi je upadla.
Te eksperimente so preizkušali ob različnih urah dneva… ob različnih dnevih v tednu, da so se prepričali, da to ni vpliv tednov, vikendov ali praznikov… in v različnih obdobjih v mesecu, da so se prepričali, da ne gre za učinek luninih ciklov, ki vplivajo na ljudi. In ko so bile te študije zaključene, čeprav morda ne vemo, zakaj natančno pride do tega učinka na tak način, pa vemo, da so korelacije tako velike, da ko določeno število ljudi začne doživljati občutje miru, ali zdravljenja njihovih teles v nekem prostoru, da se učinek prenese na skupnost, ki je izven prostora, kjer so ti ljudje. In tako zelo je precizen, da zdaj vemo, da so bili statistiki zmožni določiti natančno število ljudi, ki so bili potrebni, da so lahko zagnali oz. sprožili ta učinek.
Učinek je najprej zapažen, ko sodeluje določeno število ljudi… in to minimalno število je kvadratni koren enega odstotka dane populacije. To torej pomeni, da če ima, na primer, mesto en milijon ljudi, izračunaš en odstotek od enega milijona in nato kvadratni koren tega enega odstotka… in število, ki ga dobiš, ti pove, koliko ljudi je potrebnih… kolikšen je številčni prag, da lahko zaženeš ta učinek… In kot je očitno, več ljudi kot sodeluje, večji je učinek. Za mesto z 1 milijonom ljudi je to število samo okoli 100. V svetu s 6 milijardami ljudi, je kvadratni koren enega odstotka dane populacije le okoli 8.000 ljudi. Glede na te študije je torej potrebnih le 8.000 ljudi…
Vsi mi smo kot manjši delci večjega vzorca povezani. In navidezno majhne stvari, ki jih počnemo v naših življenjih, vsak dan znova in znova… način, kako se ob večerji za družinsko mizo odzivamo drug na drugega, kako se počutimo ob poročilih, kako se odzovemo na voznika, ki nam na avtocesti preseka pot, ravno ko pridemo do našega izvoza… v teh navidezno nepomembnih trenutkih življenja imamo v resnici pogovor s tem poljem… s kvantnim hologramom, božjim umom… individualno! In ko vse te naše male pogovore združimo, pride do kolektivnega odgovora… polje zrcali nazaj našo kolektivno ljubezen, naše kolektivno spoštovanje in hvaležnost… ali pa kolektivno jezo, bes in strah. Ko torej opazujemo dogodke, ki se odvijajo v naših življenjih in našem svetu, se vprašamo, zakaj se dogajajo te stvari in kako se lahko dogajajo na način kot to vidimo.
Svet okoli nas ni nič več in nič manj kot odsev tega, kar smo postali znotraj sebe.
Več v Intervju-z-Greggom-Bradenom TUKAJ