Če drži prvo, potem je dvomiti izraz kritične razsodnosti in učljive radovednosti kar pa je v primerjavi z verovati ravno nasprotno. Slednje je potemtakem togo ponavljanje lastnih ali zunanjih vzorcev .
Spraševati in dvomiti je zdravo, če to počnemo z namenom globljega razumevanja določenega področja ali znanja.
Vendar, če postane dvom osnovni princip iz katerega izhajamo potem to postane bolezen in samo še en ekstrem. Tudi dvomljivci so lahko fanatiki. Najbolj smešno je pa, da takšni dvomljivci nikoli ne podvomijo v lastne zaključke
Vera in dvom sta dve plati enega kovanca, ker pač izhajamo iz sveta dvojnosti
In če želiš vstopati v enost moraš spraviti najprej vse skrajnosti v sebi v ravnovesje. Tako moraš seveda si upati iti v vsako skrajnost do konca, nato pa obema skrajnostma dovoliti,da se naravno periodično pojavljata, kot to vodi energija.
Če bi pa izhajal iz vidika vere: so nekateri polnih ust, da oni ne verujejo, da so racionalna bitja. Ampak če imaš na avionu ateista in vernika, eden pač veruje da bo “bog” poskrbel za njega, drug pa veruje v avion ali pač v pilota. Še vedno pa oba verujeta v nekaj.
In spet, če nekdo v vse kritično dvomi, ga ta dvom lahko ohromi in omeji, saj vse novo kar želi do njega, ne more priti do njega, saj obsedeni dvomljivec k sebi ne želi ničesar spustiti, saj se boji kaj bi to lahko bilo?
Ampak kako bo zvedel kaj to je, če vnaprej obsodi ali se boji nečesa kar še ne pozna?! In tako tudi skeptik in dvomljivec ostane zapornik svojega starega omejenega že davno izrabljenega sveta, v katerega ne more vstopiti to novo, ki je že dolgo čaka pred vrati in mu dvom ne dovoli vstopiti.
Vero rabiš isto kot dvom. In vera je nekaj kar te pripelje od a do b, takrat ko vsa logika odpove
In vera ti da zmožnost da skočiš v prepad brez padala, ker enostavno veš da to moraš, kljub temu da ne veš kaj te tam spodaj čaka. In ta odločitev te čaka najverjetneje na večih življenjskih področjih. Večina ljudi to vero za tak korak išče vsepovsod, v okolici, v religiji, v družbi, v sistemu …. , a izvorna vera je lahko edino le v tebi. In vsak, ki je to “vero” našel kjerkoli izven in še ne v sebi, jo bo nato vsiljeval vsakemu in vsemu, kot edino pravo pot, vse druge pa bo dajal v nič, a edina prava pot je lahko le vsak sam sebi.
Dvom je naravno stanje bitja že kadar nekaj nečesa dovolj dobro ne vidi
Občutje, ki ta dvom spremlja, pa je negotovost ali celo strah. Ko hodiš po temnem meglenem gozdu k cilju, je vsak korak negotov, ker nimaš jasne in enoznačne informacije. Pri bolj zapletenih rečeh dvom spremlja vsako nerazumevanje delovanja nečesa – kdor ne razume npr. delovanja avtomobila, temu čuden zvok povzroči kup možnih odgovorov, celo fantazijskih in noben od njih ni gotov. Kar pa ne velja za avtomehanika, ki avto obvlada v drobovje. Glede reči, ki so nam izkustveno povsem nedosegljive, naprimer preteklost, svet prek našega “plota” ki nam ga rišejo mediji, pa je dvom celo nekaj nujnega, prepričanje ali vera da je tisto res, pa spada v patologijo.
Vendar pa če ne dvomiš, še ne pomeni, da si ovca. Lahko tudi samostojno in avtentično živiš svoje življenje in se ne ukvarjaš z dogmami, ideologijami in prepričanji.
(sestavek je nastal na podlagi forumske debate in ni avtorski)