Nevarna prepričanja: Nocebo učinek
Od terorističnih napadov 11. septembra 2001 smo bili uvedeni v mišljenje, da živimo v svetu, kjer nismo varni. Potemtakem nas ne bi smelo presenetiti, da so splošna stopnja anksioznosti v Združenih državah Amerike in težave z duševnim zdravjem, ki so povezane z anksioznostjo, narasle v istem časovnem obdobju. Študije iz leta 2002 prikazujejo, da je vse do petintrideset odstotkov posameznikov, ki so bili izpostavljeni travmi terorističnih dogodkov 11. septembra 2001, hkrati izpostavljenih tveganju za razvoj posttravmatske stresne motnje. Pet let kasneje je ta možnost postala resničnost, ko so otroci v srednješolskih starostih, ki so uvodoma občutili najhujše ameriške teroristične napade, začeli prikazovati naraščajočo potrebo po zdravljenju, povezanem z anksioznostjo.
Marca 2007 je medicinska skupina z ameriške univerze Yale poročala o študiji, ki jo je izvedlo Društvo za anksiozne motnje v Ameriki (Anxiety Disorders Association of America, ADAA). Poročilo je prikazalo, da se je med tem, ko so starostne skupine, ki so bile priče napadu, odrasle, »naraščajoče število učencev vpisalo na fakulteto z zgodovino mentalnih bolezni, z zabeleženo rastjo po dogodkih 11. septembra 2001«.
Medtem ko intuitivno vemo, da so pozitivna prepričanjao varnosti in blaginji dobra za nas, te statistike očitno potrjujejo, kar smo že sumili: prepričanja, ki afirmirajo življenje, nas lahko ozdravijo, negativna prepričanja, ki izvirajo iz šoka in travme, pa nas lahko poškodujejo. Tu je torej dokaz, ki prihaja iz medicinskih vrst.
V prejšnjem primeru, kjer je bila zaznana nevarnost bodisi resnična bodisi ne, je prav prepričanje študentov, da živijo v nevarnem svetu, tisto, ki prispeva k njihovemu stresu. Nenehno so jim prigovarjali, da obstaja splošna grožnja, vendar so se brez česarkoli določnejšega, kar bi lahko naredili glede tega, znašli v položaju, ki vpliva na precejšnje število prebivalcev ZDA tudi danes. Znašli so se v navideznem stanju »boja ali bega« in z ničimer se jim ni bilo treba soočati, hkrati pa se niso mogli nikamor zateči.
Medtem ko strokovnjaki lahko razpravljajo, do katere stopnje pravzaprav obstaja resnična grožnja, pa je na tem mestu bistveno, da se naša telesa, če se počutimo in če verjamemo, da nismo varni, odzovejo, kakor da bi bila grožnja resnična. Medtem ko si v mislih morda rečemo: »Oh, svet je relativno varen,« dejstvo ostaja, da so nam ljudje na oblasti naročili, naj »bomo na preži«. Ni presenetljivo, da je bila ameriška družba delno »na robu« vse od septembra 2001.
Podobno kot lahko prepričanje, da smo prejeli zdravilni dejavnik, spodbudi našo telesno kemijo, ki afirmira življenje, se lahko prav tako zgodi obratno, če verjamemo, da smo v življenjsko ogrožajočisituaciji. Temu pravimo nocebo učinek. Številne ključne študije so brez kakršnegakoli dvoma prikazale, da je ta učinek prav tako močan, a da poteka v nasprotni smeri kot placebo učinek. Sodeč po Arthurju Barskyju, psihiatru iz bolnišnice Brigham and Women’s Hospital v Bostonu, je bolnikovo pričakovanje – prepričanje, da bo zdravljenje pri njem delovalo ali ne oziroma da bo imelo škodljive stranske učinke – tisto, kateremu pripada, kot pravi on, »pomembna vloga pri izidu zdravljenja«.
Kadar bolnik verjame, da je neko zdravljenje zanj nekoristno oziroma da ponuja le delno korist, ima njihovo mišljenje lahko izrazito negativen učinek, četudi se zdravi na način, ki se je v preteklosti izkazal za koristnega. Spomnim se, da sem bral o eksperimentu, o katerem so poročali nekaj let nazaj in je vključeval ljudi z respiratornimi težavami. V testih so osebkom, za katere so vedeli, da imajo astmo, dali izparino, za katero so jim raziskovalci povedali, da je kemijsko dražilo. Četudi je bila v resnici samo atomizirana solna raztopina, je skorajda polovica sodelujočih v raziskavi razvila dihalne probleme, nekateri pa so celo doživeli razvit astmatični napad! Ko so jim povedali, da jih bodo zdravili z drugo, tokrat zdravilno substanco, so si takoj opomogli – pravzaprav pa je bilo novo zdravljenje prav tako le solna raztopina v vodi!
Povzeto po knjigi Gregga Bradena Spontana ozdravitev s pomočjo prepričanja
http://www.pozitivke.net/article.php/Placebo-Nocebo-Zdravljenje-Prepricanje
Leta 1955 je H. K. Beecker, vodja anesteziologije v Splošni bolnišnici Massachusetts v Bostonu, objavil izjemno pomemben članek z naslovom Močan placebo (The powerful placebo). V njem podaja oceno in spoznanja več kot dveh ducatov medicinskih primerov ter
poroča, da je ena tretjina bolnikov ozdravela brez tako rekoč ničesar. Termin, ki se uporablja za opisovanje tega fenomena, je placebo odziv oziroma, kot je bolj poznano, placebo učinek.
Latinsko besedo placebo so uporabljali v zgodnjih krščanskih tradicijah kot del ritualnega branja psalmov 116 : 9. Ta odlomek se začne z besedami placebo domino in regione vivorum, kar pomeni: »Ustregel bom Gospodu v deželi živih.«
Dandanes besedo placebo uporabljajo za opisovanje kakršnegakoli zdravljenja, kjer bolnik verjame, da je v koristnem zdravstvenem postopku oziroma da prejema zdravilni dejavnik, medtem ko mu v resnici dajejo nekaj, kar nima nobenih poznanih zdravilnih lastnosti. Placebo je lahko tako preprost kot tabletka sladkorja ali pa navadna solna raztopina oziroma je tako kompleksen kot dejanska operacija, med katero sicer ne naredijo ničesar. Z drugimi besedami: medtem ko bolniki pristanejo na to, da bodo sodelovali v zdravstveni raziskavi, ne bodo točno vedeli, kakšna je njihova vloga v njej. Za preverjanje placebo učinka bodo morda izpostavljeni vsem izkušnjam ob operaciji, vključno z anestezijo, vrezi in šivi, medtem ko se v resnici nič ne dodaja, odvzema ali spreminja. Ne zdravi se organov niti ne odpravlja tumorjev.
Na tem mestu je pomembno, da bolniki verjamejo, da je bilo nekaj narejeno. Glede na bolnikovo zaupanje, ki ga čuti do zdravnika in sodobne medicine, le-ta verjame, da bo to, kar je izkusil, pomagalo pri zdravljenju njegove bolezni. Ob prisotnosti njegovega prepričanja se njegovo telo odzove tako, kakor da bi v resnici zaužilo zdravilo ali pa bilo v resničnem postopku.
Medtem ko je Beecher poročal, da se je približno ena tretjina bolnikov, ki jih je preučeval, pozitivno odzivala na placebo, so druge študije umestile odzivno stopnjo še celo višje; odvisno od bolezni, za katero se je bolnik zdravil. Odpravljanje migrenskih glavobolov in bradavic je imelo na primer visoko stopnjo uspeha. Spodnji odlomek iz članka, ki je bil leta 2000 objavljen v časopisu The New York Times, razkriva, kako močan je lahko placebo učinek.
Pred štiridesetimi leti je mladi kardiolog iz Seattla po imenu Leonard Cobb izvedel edinstven preizkus postopka, ki so ga tedaj po navadi izvajali v primeru angine in pri katerem je zdravnik naredil manjšo zarezo na prsnem košu in povezal vozla dveh arterij, s čimer je želel povečati krvni dotok do srca. To je bila popularna tehnika – devetdeset odstotkov bolnikov je poročalo, da jim je pomagala –, vendar ko jo je Cobb primerjal s placebo operacijo, v kateri je sicer napravil zarezo, vendar ni povezal arterij, se je lažna operacija izkazala za prav tako uspešno. Postopek, znan tudi kot ligatura notranje torakalne arterije, so kmalu opustili.
Maja 2004 je skupina znanstvenikov na torinski šoli za medicino v Italiji izvedla raziskavo brez predhodnega primera, pri kateri so preučevali zdravilno moč prepričanja v zdravstvenih situacijah. Začela se je z uporabo zdravil, ki oponašajo dopamin in lajšajo bolnikove simptome. Na tem mestu je pomembno opozoriti, da so imela zdravila kratko življenjsko dobo v telesu in da njihov učinek traja le približno šestdeset minut. Ko nehajo delovati, se simptomi ponovno pojavijo. Štiriindvajset ur kasneje so bili bolniki deležni zdravstvenega postopka, pri katerem so verjeli, da bodo prejeli substanco, ki bo obnovila možgansko kemijo na normalne količine. V resnici pa so jim dali navadno solno raztopino, ki ne bi smela imeti nobenega učinka na njihovo stanje.
Po izvedenem postopku so elektronski posnetki bolnikovih možganov prikazali nekaj, kar ni nič manj kot čudežno. Njihove možganske celice so se odzvale na postopek, kakor da bi jim dali zdravilo, ki jim je prvotno olajšalo njihove simptome. Spoznanja, do katerih so se znanstveniki dokopali na univerzi v Torinu, so podprla raziskave, ki jih je pred tem izvedla skupina na Univerzi Britanske Kolumbije v Vancouvru.
Če imajo prepričanja, ki afirmirajo življenje, v resnici moč, da obrnejo potek bolezni in ozdravijo naša telesa, si moramo zastaviti jasno vprašanje: koliko škode ustvarjajo negativna prepričanja?Kako lahko način, kako na primer pojmujemo svojo starost, pravzaprav vpliva na staranje? Kakšne so posledice tega, da smo bombardirani z medijskimi sporočili, ki nas prepričujejo, da smo bolni, in ne slavijo našega zdravja? Ni nam treba gledati dlje kot od svojih prijateljev, družine in sveta okrog nas, da najdemo odgovore na zgornja vprašanja.
Povzeto po knjigi Gregga Bradena Spontana ozdravitev s pomočjo prepričanja
http://www.pozitivke.net/article.php/Placebo-Nocebo-Zdravljenje-Prepricanje