Do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, podprti z novim vplivom STO in popolno podporo Bele hiše, so se genski semenski velikani začeli vidno opijati z možnostmi prevzema svetovne oskrbe s hrano. Vsi so mrzlično delali na novi tehnologiji, ki bi jim omogočila prodajo semena, ki se ne bi razmnoževala.
Proces je bil kmalu znan kot semena “Terminator”
Ne glede na to, da je bila velika večina svetovnih kmetov prerevnih, da bi si privoščili Monsantovo licenco za GSO in druge pristojbine za semena, so semena kmetje ponovno uporabljali že tisočletja.
Če bi kmetje poskušali shraniti semena ob žetvi za prihodnje pridelke, semena, ki jih pridelajo te rastline, ne bi zrasla…Kot je rekel nek kritik: “Človek bo z eno široko, drzno potezo roke nepovratno zlomil cikel od semena do rastline do semena, cikel, ki podpira večino življenja na planetu. Brez semena, brez hrane…razen če kupite še več semena.”
Semena koruze, soje ali bombaža Terminator so bila gensko spremenjena, da bi “se samouničila” po eni sezoni žetve. Vgrajeni gen je proizvedel toksin tik preden je seme dozorelo, pri čemer bi se v vsakem semenu rastlinski zarodek samouničil. Seme Terminator bi kmetom samodejno preprečil, da bi shranili in ponovno uporabili seme za naslednjo letino. Tehnologija je bila čudovito sredstvo za uveljavljanje pravic in pristojbin za patente Monsanta ali drugih GSO, zlasti v gospodarstvih v razvoju, kjer so bile patentne pravice malo spoštovane.
Druga, tesno povezana tehnologija, ki je imela prednostno financiranje raziskav in razvoja s strani genskih multinacionalk v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, so bila semena T-GURT, druga generacija Terminatorja.
T-Gurts ali tehnologije za omejevanje genetske uporabe lastnosti so dobili vzdevek “Traitor – Izdajalec”, kar pomeni sklicevanje na značilnosti rastlinskih lastnosti uporabljene genetske tehnologije.
Tehnologije Traitor so se zanašale na nadzor ne le plodnosti rastline, temveč tudi njene genetske značilnosti.
Rast rastline je mogoče nadzorovati z uporabo ali zadržanjem kemičnega induktorja.
GSO pridelek riža ali koruze bi bil odporen na določene nadloge ali škodljivce šele po uporabi določene kemične spojine, ki bi bila na voljo samo pri Monsantu, Syngenta ali drugih lastnikih patentnih pravic za določena semena traitor. Kmetje, ki bi poskušali kupiti seme na “nezakonitem” trgu semen, ne bi mogli dobiti posebne kemične spojine, potrebne za “vklop” gena za odpornost rastline.
Tehnologija Traitor je ponudila edinstveno priložnost, da se Monsantu in ostalim odpre popolnoma nov trg za prodajo svojih agrokemikalij. Poleg tega je bil Traitor cenejši za proizvodnjo kot zapletena semena Terminatorja.
Dejstvo o tehnologijah Traitor, ki ni bilo široko objavljeno, je bilo, da je bilo z njimi mogoče razviti tudi GSO rastline, ki jih je bilo treba “vklopiti”, da bi rasle ali postale rodovitne.
Ena študija je ugotovila, da ima novoustanovljena Syngenta 11 novih patentov. Ti patenti so dovoljevali “genetsko modifikacijo osnovnih pridelkov, ki bodo proizvedli rastline, ki so nagnjene k boleznim (razen če jih ne zdravimo s kemikalijami); nadzor nad plodnostjo pridelkov; nadzor nad cvetenjem rastlin; nadzor nad tem, kdaj pridelki začnejo rasti; nadzor nad staranjem pridelkov.”
Težko je bilo razumeti posledice tehnologije Terminator in Traitor v rokah velikanov GSO v kmetijstvu. Prvič v zgodovini so trem ali štirim zasebnim multinacionalnim semenskim podjetjem omogočili, da svetovnim kmetom narekujejo pogoje za njihovo seme.
Večja podjetja za genska semena so v dogovoru z vlado ZDA začela uporabljati vse bolj prisilne taktike, da bi silila GSO semena v grlo svetovnega prebivalstva, zlasti v državah v razvoju. Med svojimi tehnikami prepričevanja so podjetja za genetsko seme uporabljala podkupovanje, prisilo in nezakonito tihotapljenje njihovih semen GSO v državo za državo, da bi “širila evangelij odrešenja GSO”.
Leta 2002 je State Department vsem svojim agencijam za pomoč naročil, naj delujejo kot mednarodni policisti. Vladna agencija USAID jim je naročila, naj nemudoma poročajo o vsakem nasprotovanju uvozu GSO hrane v državi prejemnici. Če so ugotovili, da je to motivirano za trgovino, se je ameriška vlada zatekla k STO ali k grožnji s sankcijami STO proti državi prejemnici pomoči, običajno močno grožnjo revnim državam.
Da bi pomagali Monsantu, DuPont in drugi ameriški semenski velikani širijo GSO semena. Ameriško zunanje ministrstvo in ameriško ministrstvo za kmetijstvo sta se uskladila, da bi zagotovila nujno pomoč zaradi lakote v obliki gensko spremenjenih presežnih surovin ZDA, praksa, ki so jo obsodile mednarodne humanitarne organizacije, saj je uničila lokalno kmetijsko gospodarstvo države v procesu odpiranja novih trgov za Monsanto in prijatelje.
USAID je pooblastil, da organizacije za pomoč v hrani s sedežem v ZDA pošiljajo samo žito, ki ga zagotovi USAID, kar je pomenilo gensko spremenjeno žito ZDA.
Jasna strategija Monsanta, Dow, DuPont in vlade Washingtona, ki jih je podpirala, je bila uvedba GSO semen na vseh koncih sveta, s prednostjo nemočnih, visoko zadolženih afriških in drugih držav v razvoju ali držav, kot sta Poljska in Ukrajina, kjer je bil vladni nadzor minimalen, korupcija v uradništvu pa ogromna.
Ko so posajena, bi se semena hitro razširila. Pozneje bi bile multinacionalke za semena GSO z grožnjami s sankcijami STO sposobne prevladovati pri oskrbi s semeni na večjih rastočih območjih planeta, da bi dajale ali zavračale sredstva za preživetje, kot se jim zdi primerno. V obveščevalnem jeziku se je takšna sposobnost imenovala moč “strateškega zanikanja”.
Potencialnemu sovražniku ali tekmecu bi bil odrečen strateški vir – energija ali, v tem primeru, hrana – ali bi mu grozila zavrnitev, razen če bi privolil v določene zahteve politike tistih, ki nadzirajo vir.
V San Diegu je majhno zasebno biotehnološko podjetje Epicyte septembra 2001 sklicalo tiskovno konferenco. Novinarjem so sporočili, da so razvili neverjetno GS rastlino, kontracepcijsko koruzo. Iz žensk, ki so obolele za redko boleznijo,imenovano imunska neplodnost, so odvzeli protitelesa, izolirali gene, ki urejajo nastajanje teh protiteles, nato pa s tehnikami genskega inženiringa vstavili te gene v seme navadne koruze. “V topli gredi imamo vse polno koruze, ki proizvaja protitelesa za spermo,” se je hvalil Mitch Hein, predsednik podjetja Epicyte.
Močni elitni krogi Združenih držav so podprli uvedbo gensko spremenjenih semen v svetovno prehranjevalno verigo kot strateško prioriteto. Ta elita ni vključevala samo fundacije Rockefeller in Ford ter večino drugih ustanov, povezanih z velikim zasebnim družinskim bogastvom najbogatejših ameriških družin. Vključeval je tudi ameriško zunanje ministrstvo, svet za nacionalno varnost, ameriško ministrstvo za kmetijstvo, pa tudi vodilne politične kroge Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, skupaj z agencijami Združenih narodov, vključno s WHO in FAO.
Ljudje iz Rockefellerjeve fundacije so bili smrtno resni, v svoji želji, da bi rešili svetovni problem lakote s svetovnim širjenjem GSO semen in pridelkov, le njihova domnevna metoda za to je bila usmerjena k rešitvi na strani ponudbe in ne na strani povpraševanja. Nameravali so omejevati populacijo tako, da so sledili samemu človeškemu reprodukcijskemu procesu.
Za vse skeptike, ki dvomijo v njihov namen, so morali le pogledati delo fundacije s Svetovno zdravstveno organizacijo Združenih narodov v Mehiki, Nikaragvi, na Filipinih in drugih revnejših državah v razvoju. Fundacija je tiho financirala program Svetovne zdravstvene organizacije za “reproduktivno zdravje”, ki je razvil inovativno cepivo proti tetanusu. Odločitev ljudi v Rockefellerjevi fundaciji ni bila neposredna. Prav tako niso mogli trditi, da se ne zavedajo resnične narave financiranja svojih raziskav. Od leta 1972 so sodelovali z raziskovalci SZO pri razvoju novega dvojnega cepiva, hkrati pa je fundacija financirala raziskave na drugih biotehnoloških področjih, vključno z gensko spremenjenimi pridelki.
V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je po poročilu Global Vaccine Institute WHO nadzirala množične kampanje cepljenja proti tetanusu v Nikaragvi, Mehiki in na Filipinih. Comite Pro Vida de Mexico, rimskokatoliška laična organizacija, je postala sumljiva glede motivov programa WHO in se odločila testirati številne viale cepiva in ugotovila, da vsebujejo človeški horionski gonadotropin ali hCG. To je bila nenavadna komponenta za cepivo, namenjeno zaščiti ljudi pred “lock-jaw”, ki nastane zaradi okužbe ran na nohtih ali drugem stiku z določenimi bakterijami, ki jih najdemo v tleh. Bolezen tetanusa je bila resnično, precej redka.
Zanimivo je bilo tudi, ker je bil hCG naravni hormon, potreben za vzdrževanje nosečnosti. Vendar pa je v kombinaciji z nosilcem tetanusnega toksoida spodbudil tvorbo protiteles proti hCG, zaradi česar ženska ne more vzdrževati nosečnosti, kar je oblika prikritega splava. Podobna poročila o cepivih s hormoni hCG so prišla s Filipinov in Nikaragve.
Organizacija Comite Pro Vida je potrdila še nekaj zanimivih dejstev o programu cepljenja SZO. Cepivo proti tetanusu so dajali le ženskam v rodni dobi med letom 15 in 45. Niso ga dajali moškim ali otrokom. Poleg tega so ga običajno dajali v seriji treh cepiv v razmaku le nekaj mesecev, da bi zagotovili, da imajo ženske dovolj visok odmerek hCG, čeprav je ena injekcija proti tetanusu trajala vsaj deset let. Prisotnost hCG je bila jasna kontaminacija cepiva. Nobeni od žensk, ki so prejele cepivo proti tetanusu hCG, niso povedali, da vsebuje sredstvo za splav. SZO je to očitno tako nameravala.
Pro Vida je kopal dlje in izvedel, da je Rockefellerjeva fundacija v sodelovanju s Svetom za prebivalstvo Johna D. Rockefellerja III, Svetovno banko, Razvojnim programom ZN in Fordovo fundacijo ter drugimi že 20 let sodelovala s SZO pri razvoju cepiva proti plodnosti z uporabo hCG pri tetanusu kot tudi z drugimi cepivi.
Ugledna britanska medicinska revija, The Lancet, je v članku 11. junija 1988 z naslovom “Klinična testiranja cepiva za kontracepcijo WHO” potrdila ugotovitve Comite Pro Vida de Mexico. Zakaj “nosilec” tetanusnega toksoida? Ker človeško telo ne napada lastnega naravno prisotnega hormona hCG, je treba telo preslepiti, da hCG obravnava kot napadalnega sovražnika, da bi razvilo uspešno cepivo proti plodnosti, ki uporablja protitelesa hCG.
Zmanjšanje števila prebivalstva in gensko spremenjeni pridelki so bili očitno del iste široke strategije: drastično zmanjšanje svetovnega prebivalstva.
Pravzaprav je šlo za prefinjeno obliko tega, kar je Pentagon poimenoval biološko vojskovanje, ki je bilo objavljeno pod imenom “reševanje svetovnega problema lakote”.
Neusmiljena podpora vlad ZDA in Združenega kraljestva globalnemu širjenju gensko spremenjenih semen je bila dejansko izvajanje desetletne politike Rockefellerjeve fundacije od tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je financirala nacistične raziskave evgenike – tj. množično zmanjšanje prebivalstva, in nadzor nad rasami temnejše polti s strani anglosaksonske bele elite. Kot so videli nekateri od teh krogov, je bila vojna kot sredstvo za zmanjšanje prebivalstva draga in ne tako učinkovita.
Kot odraža razpravo v višjih vojaških krogih ZDA, je podpolkovnik Robert P. Kadlec, USAF, s Visoke šole za vesoljsko doktrino, raziskave in izobraževanje, razpravljal v knjigi, napisani v 90. letih prejšnjega stoletja, Battlefield of the Future, o biološkem potencialu gensko spremenjenih pridelkov. Biološko orožje na osnovi GSO je označil kot stroškovno učinkovito orožje za množično uničevanje.
Kadlec je nato izjavil, da “Uporaba biološkega orožja pod krinko endemične ali naravne bolezni daje napadalcu možnost verjetnega zanikanja. V tem kontekstu biološko orožje ponuja večje možnosti za uporabo kot jedrsko orožje.”
Študija Britanskega zdravniškega združenja iz leta 2004 je ugotovila, da je svet morda le nekaj let oddaljen od “strašljivega biološkega orožja, ki bi lahko ubil samo ljudi določenih etničnih skupin”, pri čemer se navaja napredek v “tehnologiji genetskega orožja”.
“V skušnjavi smo, da rečemo, da nihče pri zdravi pameti ne bi nikoli uporabil teh stvari”, je pripomnil biofizik Univerze Stanford, profesor Steven Block, človek z dolgoletnimi osebnimi izkušnjami s tajnimi Pentagonskimi in vladnimi biološkimi raziskavami. “Ampak,” je dodal Block, “niso vsi pri zdravi pameti.”
V začetku leta 2006 se je zdelo jasno, da je pet ali šest velikanskih multinacionalk za perutninsko kmetijstvo, pet s sedežem v ZDA ter ena s sedežem na Tajskem in Belo hišo, začelo industrializirati večino svetovne proizvodnje piščančjega mesa, glavnega vira mesnih beljakovin za velik del planeta, zlasti v Aziji.
V nekaj več kot dveh desetletjih je znanost o gensko spremenjenih organizmih omogočila majhni peščici zasebnih globalnih kmetijskih podjetij – od tega tri s sedežem v Ameriki -, da si zagotovijo pomembno oporo in patentne pravice za svetovno proizvodnjo tako bistvenega krmnega žita, riža, koruze, soje in kmalu pšenice.
Leta 1980 je vrhovno sodišče Združenih držav Amerike v odločitvi 5-4, Diamond proti Chakrabartyju, razglasilo, da je “vse pod soncem, kar naredi “človek”, mogoče patentirati.
Zmanjševanje populacije in gensko spremenjeni pridelki so bili del iste široke strategije: drastično ciljno zmanjšanje svetovnega prebivalstva – genocid – sistematična odprava celotnih skupin prebivalstva je bila posledica namerne politike, razglašene pod imenom “reševanje svetovnega problema lakot
Prevod
Iztok M.