"Prihodnost, ki si jo želimo, bomo dobili samo, če imamo vizijo o njej."; Per Dalin
Narava, zdravje in naravna imunost, hrana..umetnost življenje/preživetja
Ugotovili smo, da nas vse več in bolj druži nagnenje, da bi prispevali k skupni dobrobiti, k napredku za vse. Pomembno spoznanje, da smo na tem planetu vsi eno, da smo skupaj z vsem življem pravzaprav najprej vsi Zemljani. Slednje nas druži v misli, da je skupno zadovoljstvo odvisno od zadovoljstva vsakega posameznika in obratno. Če si pomagamo na tej poti z delitvijo veščin, znanja, aktualnih namigov na področju prehrane(zagotavljanje in shranjevanje živil) energije, osnovnih preživetvenih potrebščin in opreme, zagotavljanja čiste pitne vode in še in še… lahko dosti prej zgradimo zadovoljno sonaravno, pravičnejšo in seveda čistejšo družbo. S tega vidika ne obstajajo meje. Ljudje dobre volje, namreč uspejo videti preko meja svojih parcel. Ko govorimo o ekologiji, je zdravje npr. mojega vrta, lahko vrhunsko le, ko je tudi zdravje širše okolice dobro. Podobno velja na vseh drugih področjih.
REŠITEV ZAHODNE POPULACIJE in KULTURE Z REANIMACIJO TRADICIONALNEGA MOSKEGA Z JAJCI
Brez trdega dela (kopanje, sekanje,…) ne izkoristimo polnega potenciala moškega telesa. Že tako borni preostanek hormonske »moškosti« pa postopoma kastrirajo kemikalije v obliki sinteticnega estrogena iz okolja, katere so istočasno ne le toksična nevarnost za moški reproduktivni sistem pac pa nevarnost ob pozenscenemu moškemu grozi celo obstoju celotne zahodne populacije.
Seveda tako družbe propadejo. Ne bo se zgodilo prvič, kar se dogaja trenutno na zahodu. Ko začne družba uvažati fizično delovno silo od zunaj (nekoč v obliki sužnjev, danes pa kot poceni delovna sila) se taka družba sesuje sama vase. Ko moški ne opravljajo več fizičnih del, ker se jim kao ne ljubi, ali pa ker je to pod častjo (biti fizikalec) in ko vse fizično kar obstaja začnejo graditi drugi moški je samo še vprašanje časa kdaj pride konec take civilizacije…..
Kakor kaže pa razen skodljive viagre in vnosa umetnega testosterona v telo obstaja preprosta resitev. Ali dve
Testosteron se nahaja v borovem cvetnem prahu (pine pollen) in se ga z uživanjem le tega da vnesti v telo.
“Borov pelod ima sposobnost, da uravnava razmerje med moškimi in ženskimi hormoni. Celoten bor vsebuje naravni testosteron, vendar je največji del prisoten ravno v pelodu. Poleg testosterona vsebuje pelod še ostale bioaktivne steroide, ki so v nasprotju s sintetičnimi steroidi popolnoma varni.
Borov pelod nabiramo spomladi med marcem in majem (odvisno od lege drevesa). Nabiramo vršičke oziroma mačice, tako iz črnega (Pinus nigra) kot tudi rdečega bora (Pinus sylvestris). Obdobje, ko lahko nabiramo pelod na posameznem drevesu, je relativno kratko in traja le nekaj dni. Pravi trenutek je, ko se ob dotiku iz vršičkov, ki so moški spolni organi borovcev, usuje prah.
Nabiramo lahko le pelod, in sicer tako, da z vej posipavamo pelod v košaro ali da na vejo poveznemo vrečo in potresemo. Lahko pa tudi nabiramo cele vršičke. Trgamo jih že nekaj dni pred glavnim prašenjem in tudi v bolj vlažnem vremenu. Pri tem ravnamo spoštljivo in ne poberemo vseh vršičkov z enega drevesa. Za tem je potrebno vršičke posušiti, da se odprejo in se iz njih posuje pelod.
Nato izdelamo tinkturo. Pelod ali cele vršičke namakamo v žganju dva do tri tedne, nato vsebino precedimo in tinktura je pripravljena. Tinkturo uporabljamo tako, da nekaj kapljic tinkture kapnemo pod jezik. To lahko storimo do trikrat na dan. Tak način je najbolj primeren, če želimo povečati vnos testosterona, kajti ta se najbolje absorbira neposredno prek ustne sluznice v kri, brez prehoda skozi prebavni trakt. Moškim se lahko po uživanju tinkture poveča jutranja erekcija, ravno tako lahko opazimo večjo moč, odločnost in raven energije.” (avtor Marko Kovač več TUKAJ)
Kopanje in tuširanje v mrzlih vodah – zdrav in naraven način, kako povečati količino hormona testosterona.
Mrzle prhe tako pri moških kot pri ženskah večajo možnost za oploditev.
Rezultati študije na to temo so bili osupljivi. Pri moških, ki so se začeli umivati z mrzlo vodo, se je število spermijev povečalo za 500 odstotkov v pičlih šestih mesecih. Razlog: testisom bolj ustreza hladno okolje kot tople kopeli.
Oblivanje z mrzlo vodo izboljša razpoloženje, saj spodbuja izločanje hormona noradrenalina, ki je povezan s prijetnimi občutki. To je obenem zdrav in naraven način, kako povečati količino hormona testosterona. Znanstveniki so odkrili, da lahko vročina spremeni DNK in posredno vpliva na manjšo produkcijo testosterona.
Ruski tekmovalci v dvigovanju uteži pogosto izpostavljajo svoja moda mrzlemu ledu pred tekmovanji, da svoj testosteron dvignejo v trenutku. Na bolj razumni ravni, bo hladen tuš zadostno ohladil vašo mošnjo in povzročil skok testosterona. Moda bi morala biti nekoliko hladnejša od ostalega telesa, zato so v "torbici" zunaj telesa. (vir in študije Conclusion on the Cold Shower Testosterone Benefits)
Testosteron kakor kaže je mogoče vnesti v telo, čeprav ga telo v testisih samo producira, seveda medtem pa mnoge kemikalije v okolju delujejo kot sinteticni estrogen zato potrebno poskrbeti predvsem da preprecimo nadaljnjo absorbcijo estrogena ter da ga čimveč izločimo.
Idealno sredstvo, a katerim nam uspe detoksifikacija naj bi bila limona, cela z olupkom, seveda le eko.
Limonina lupina vsebuje 5- do 10-krat več vitaminov kot limonin sok. Poleg tega pomaga pri izločanju strupov iz telesa. Kljub temu pa prav lupino najpogosteje zavržemo. Limono iz ekološke pridelave operite in jo dajte v zamrzovalnik. Zamrznjene limone ne lupite, ampak jo naribajte. Posujte jo kjerkoli – po solati, sladoledu, juhi, žitaricah, testeninah, omakah … Vaši obroki bodo bolj zdravi in prepojeni z okusom, ki ga še niste doživeli! https://www.bodieko.si/zamrznjene-limone-proti-raku…
Fižol je zaradi velike prehranske vrednosti in zdravilnih učinkovin v svetovnem merilu daleč najpomembnejša stročnica v vsakodnevni prehrani ljudi.
V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije hranijo več kot 1000 genskih virov fižola, ki so bili v devetdesetih letih zbrani na območju Slovenije
Fižol; rastlina iz družine metuljnic pa je več kot pomembna beljakovinska hrana, je del naše identitete, del preživetvenih strategij in tudi del naše kulture. Ta mala zrna različnih velikosti, barv in okusov združujejo tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost … OHRANIMO FIŽOL z lastnim semenarjenjem
V nadaljevanju nekaj sort ki jih osebno vzgajam na našem vrtu
1.Laški fižol
Sejanje / sajenje:
april
maj
junij
Semena posadimo na stalne grede, ko minejo spomladanske pozebe. Sadimo jih 5 cm globoko in v krogih, kjer so semena medsebojno oddaljena okoli 15 cm
Čas cvetenja:
julij
avgust
september
Nabiranje:
avgust
september
oktober
2. Češnjevec. Nizek
Za zrnje, obilno rodi. Nitast .
Čas setve: Vsake 3–4 tedne od aprila do konca junija. Sadilna razdalja: Med vrstami 40 cm, med semeni 6–8 cm. Čas pobiranja pridelka: Zrnje avgust–september.
Srednje pozen nizki fižol za pisano zrnje. Stroki so ravni in zeleni. Je zelo rodna sorta, primerna za pridelavo zrnja. Zrnje je rumeno s svetlo vijoličnimi in rdečimi lisami. Sejemo ga v vrstice, ne v kupčke.
Tradicionalna evropska sorta. Najzgodnejši nizek fižol, ki dozori v dveh mesecih. Ima zlato rumene, fine okrogle stroke. Tudi za zamrzovanje. Poživi solate. Fižol sadimo na prosto vsake 3-4 tedne od konca aprila do konca julija
4. Češnjevec Visok fižol za zrnje, pisani strok, obilno rodi.
5.RibnčanNizek fižol za zrnje in strok (ko je strok star je nitast), obilno rodi.
Rdeči fižol, ima več imen, mehiški, ledvičkar, Ribnčan. Ima zelo dober okus, obdrži lepo obliko, ko je kuhan, zelo primeren za rižote, solate in mehiške jedi, da močno temno juho, a ga je potrebno dlje kuhat
Cvetovi so najprej kremaste barve, potem bele in ko ovenijo spet kremasti:
Stroki na rastlini:
“dr. Kristina Ugrinovič iz KISa pravi, da to ni čisto ta pravi Ribnčan, ampak malo izboljšana različica, ki je nastala iz rdečih mehiških fižolov. Tudi ta se množično razmnožuje v Ribnici, je zgodnejši in bolj rodoviten. Ta pravi Ribnčan zori šele v septembru, je polplezalec, saj za rast rabi delno oporo. Navadno je bil med koruzo ali pa v krompirju. Ta pravi Ribnnčan ima poleg rdečkaste barve še temnejše črtice.”
Pravi Ribnčan ima pisana rdečerjava zrna z majhnimi temnimi črticami
Višina:
nizek, v=cca 60-85cm, brez tendence ovijanjaCvetovi:
beli
Stroki:
zeleni, ploščati,imajo nitke
Zrnje/seme:
rjavo oranžno rdeče, ledvičaste oblike, 100g vsebuje cca 168 suhih zrn
Uporaba v kulinariki:
Stročje: ni primeren za stročje (mehak, a nitkast)
Zrnje:
– Čas kuhanja: s prednamakanjem čez noč se kuha 30min, se ne razkuha. Zrnje spremeni barvo v rdečerjavo.
– Meso kremasto, lupina srednje debela
– Okus dober
6. Top crop.Nizek stročji fižol, zelen debeli in sočen strok, obilno rodi.
Zgoden NIZEK fižol z zelenimi okroglimi stroki. Zelenostročni. Veliki, kakovostni pridelki dolgih in debelih, mesnatih, okusnih, okroglih strokov. Zgodaj zori. Tradicionalna evropska sorta!
Čas setve:
april-julij
Čas pobiranja:
maj-september
Zeleno stročni. Veliki, kakovostni pridelki dolgih in debelih, mesnatih, okusnih, okroglih strokov. Zgodaj zori. Tradicionalna evropska sorta. Stroki niso nitasti in so zelo okusni. Sejemo
ga v presledkih treh tednov. S tem podaljšamo čas zorenja.
7. Rdeči lišček. Visok fižol za zrnje , .
Cvetovi:
Beli s pridihom roza barveStroki:
zeleni, ploščati, 11,5cm, brez nitkSemena/zrnje:
Zrnje kroglasto, belo z rdečo liso v predelu popka, meja med barvama ostro določena. V 100g= cca 160 zrn
Uporaba v kulinariki:
– Stročje:nima nitk, je pa žilav. Manj primeren za stročje
– Zrnje:
8. Nizek stročji fižol, obilno rodi.
9. Kafetar. Visok fižol za zrnje in strok, zgodnje in obilno rodi, zgodnji, hitro kuhan, ne povzroča plinov.Podoben tudi Vosceni ledvicar. Morda slednje krajevno ime na Savinjskem za Kafetar
10. Nizek fižol za zrnje.
11. Cipro ali morda Nežika. Nizek fižol za zrnje.
12. Nizek fižol za zrnje.
13.
14. Visok, odporna, nezahtevna, a rodna in trdoživa sorta, stara sorta za strocje in zrnje..
15. Barjanec. Dober za stročje, zgoden za visok fižol.
Zelo dober fižol z dolgimi, širokimi, ploščatimi, rumenimi stroki tipa maslenca, ki pa se relativno hitro polnijo, zato ga je potrebno sproti pobirati. Rodi v dveh etapah, prvo zgodaj poleti in še jeseni . V poletni vročini pa ne nastavlja strokov. Zraste visoko.
Stroki so sprva svetlo zeleni, kasneje svetlo rumene barve, dolgi 20 cm, krhki, mesnati, brez niti in odličnega okusa. Zgodnejši stroki se obirajo že konec julija. Zrna so črna, srednje velikosti.
Barianec je toleranten na bolezni, zelo dobro prenaša vročino in sušo in tudi v ekstremnih pogojih daje soliden pridelek. V dobrih letinah so pridelki strokov zelo veliki.
Prednosti pred drugimi sortami:
rani pridelek, odlična rodnost, atraktiven videz – zdravi srednje široki, mesnati rumeni stroki, brez niti do fiziološke zrelosti, odličnega okusa, primeren za svežo porabo in zamrzovanje, dobra odpornost na bolezni in klimatske ekstreme.
16. Limski. Visok fižol
Seme kali 7-20 dni. Visok, bujno rastoč (do 4 m), pozen limski fižol, toleranten na vročino. Potrebuje oporo. Posadimo 6 zrn okoli ene oporne palice. Zanimiv tudi v okrasnih posodah na vročih terasah. Stroke redno obiramo, ker s tem spodbujamo rast novih.
V ploščatih, pribl. 7,5 cm dolgih strokih so velika, ploščata, ledvičasta, vijolično-bela semena. Semena imajo okus po kostanjih in masleno teksturo, zato je to idealen fižol za pripravo enolončnic. Semena uživamo sveža ali sušena. Zelo zdrav fižol.
17. Tetovec
Fižol tetovec je užitek vsakega vegetarijanca in poslastica za vsakega kuharja, saj služi kot eden glavnih sestavin vseh kuhinj. Ker je poznan v vsakem kotičku sveta, je upravičeno dobil ime kralj fižola.
Je srednje pozni visokifižol za zrnje. Seme je veliko, ledvičaste oblike in bele barve. Odličen zakuhane jedi (pasulj).
Pravi tetovec je širok, dolg, ploščat. Za gravče tavče, prebranac in slično.
18. Čudo Piemonta
Je nizek, zgoden (dozori v 60 dnevih) fižol za stročje in zrnje. Okusni stroki brez niti so ploščati, široki in mesnati, vijolično marmorirani. Pri kuhanju se obarvajo rumeno. Seme je marmorirano (pisano).
Splošno o fižolu
Domovina fižola je Južna Amerika. Pred davnimi leti so ga že Indijanci sadili skupaj s koruzo, bučami in konopljo. Uživali so zelenega in posušenega, pa tudi fižolovi listi so bili priljubljeni. V Evropi se prvič omenja leta 1542, Slovenci pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju.
Fižol je danes nenadomestljiva skupina zelenjave. Med povrtninami ima suho fižolovo zrnje visoko energijsko vrednost, saj 100 g vsebuje 335 kalorij. To vrednost predstavljajo ogljikovi hidrati, ki zavzemajo 55 odstotkov od vseh sestavin v zrnu. Lupina suhega zrna je celulozna in težje prebavljiva. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Ker vsebuje fižol malo natrija in veliko kalija, učinkuje diuretično. Vsebuje tudi vitamine iz B skupine, karotin in vitamin C ter vitamin D.
Inki so fižol pridelovali že pred 7000 leti, še posebej v Peruju, Mehiki, Gvatemali in Kostariki. Od tam se je pridelovanje razširilo vse do Kanade in na jugu do Argentine in Čila. Po odkritju Amerike smo ga začeli uporabljati tudi v Evropi. Tu se je pridelava hitro razširila. Odraz tega so številni domači kultivarji.
Lastnosti fižola
Najbolj razširjena vrsta enoletnih zelnatih fižolov je vrsta Phaseolus vulgaris. Korenina fižola prodre v zemljo kar za več kot en meter. Ima tanko steblo, ki se imenuje vit, vse viti grma pa vitje. Fižol cveti belo, rumeno, bledorožnato, rdeče ali vijolično. Plod fižola je rumen, zelen ali pisan strok z nitmi ali brez. Najbolj znani varieteti fižola sta nizki in visoki fižol. Slednjega poznamo tudi kot fižol preklar.
Fižol slabo prenaša vročino in sušo, potrebuje pa toplo in vlažno podnebje. Dobro uspeva na peščeno-ilovnatih tleh. Ustregli mu boste, če boste fižolu vsaj v začetku rasti poskrbeli, da bo imel na voljo veliko svetlobe.
Zanimive sestavine fižola
Rafinoza v fižolu spodbuja rast in aktivnost koristnih bakterij. Fitat v fižolu deluje proti raku, preprečuje nastanek ledvičnih kamnov in oksidaciji. Tudi polifenoli v fižolu so znani kot snovi z antioksidativno aktivnostjo. Poleg tega delujejo proti raku in mutacijam. Izoflavona v fižolu genistein in daidzein, naj bi bila v pomoč pri premagovanju težav v menopavzi, za sestavini fižola kamferol in kvercetin pa velja, da lahko posredno delujeta proti vnetju. Saponine povezujejo z različnimi koristnimi in zaščitnimi vplivi na zdravje s proti glivičnim in proti bakterijskim delovanjem, zniževanjem holesterola ter zaviranja rasti rakavih celic.
Glukokinin v fižolu je pomemben za sladkorne bolnike, saj zmanjšuje količino sladkorja v krvi in seču za 30 – 40 %. Nekatere snovi v fižolu pospešujejo izločanje seča, vežejo, raztapljajo in odvajajo sečno kislino iz telesa, kar je priporočljivo za bolnike, ki imajo težave z ledvicami in mehurjem. Uporaba fižolove moke pomaga pri težavah z nečisto kožo, aknami, ekcemi, lišaji, oteklinami, srbenjem kože in nosečniškimi pegami.
več na https://www.nutris.org/prehr…/zivila-meseca/…/220-fizol.html
“Kljub temu da so mnogi otroci danes dobro hranjeni, so v resnici podhranjeni. Iz hrane ne dobijo več pravih hranljivih snovi. Zmedo je naredila prehranska industrija, ki nam je življenje sicer olajšala, a na račun našega zdravja” – Mojca Vozel
Olivno olje je že od nekdaj cenjeno in uporabno v številne namene. Odlično je kot dodatek jedi in kot zdravilo, vse to pa zaradi antioksidantov, vitaminov A, D, E in K, sterolov, fenolov in nenasičenih maščobnih kislin, zlati oleinske kisline. Poglejte, kakšne bodo posledice, če boste vsako jutro zaužili zgolj žličko ekstra deviškega olivnega olja.
Tekst povzet po TUKAJ
Naročilo za olivno olje eko kmetije Grižon oddate z izpolnjeno naročilnico TUKAJ
Lipov, gozdni in cvetlični med čebelarstva Plut iz Kočevja
Lipov med
Po izvoru je lahko ali maninega izvora ali pa cvetličnega izvora. Ima značilno svetlo rumeno do svetlo jantarjevo barvo. Za to vrsto medu je značilna tudi dokaj hitra kristalizacija. Ima značilen blag okus in vonj ter številne zdravilne lastnosti. Med drugim se uporablja za lajšanje prehlada (omogoča lažje izločanje sluzi iz nosu in grla), nespečnosti, pomaga pa tudi pri bronhitisu ali astmi. Zanj so značilne tudi protibakterijske lastnosti, zaradi česar deluje tudi kot da zaščita pred vnetjem dihal ali angino.
Cvetlični med čebele pridelajo iz nektarja , ki so ga nabrale na medovitih rastlinah. Obstaja več vrst cvetličnega medu med katerimi lahko izbiramo, te pa so imenovane po rastlinah na katerih so čebele dejansko pridobile nektar. Ker lahko čebele nektar pridobivajo iz različnih rastlin, je včasih nemogoče zagotovo trditi iz katere rastline je bila določena vrsta medu pridelana. Utegne se zgoditi samo to, da okus neke rastline prevladuje in lahko nato na podlagi tega določimo za kateri med gre oziroma bolj katera vrsta rastline je zagotovo prisotna v medu. Na podlagi teh ugotovitev lahko nato sklepamo kakšne zdravilne lastnosti ima določen okus medu. Takrat, ko pa enostavno ni mogoče določiti vrste medu, pa govorimo o cvetličnem, mešanem medu. Je najpogostejša vrsta medu.
Gre za mešanico različnih vrst mane, zaradi česar se lahko različni vzorci medu med seboj razlikujejo. Razlikujejo se lahko po vonju, okusu, barvi in tudi aromi. Gozdni med ima uravnotežen okus po sladkem in kislem in v njem ne prevladuje nobena vrsta mane. Pogosto ga tudi mešajo s cvetličnim medom. Gozdni med je bolj trpkega okusa, ima poseben vonj in je temnejše barve. Od drugih vrstmedu se razlikuje predvsem po kemijski sestavi, saj vsebuje več rudninskih snovi, pridobiva pa se iz medene rose. Čebele gozdni med zbirajo iz vejic in listov različnih listavcev ali iglavcev. Ker vsebuje več mineralnih snovi kot ostale vrste, krepi srce, zvišuje hemoglobin v krvi in vpliva na večjo vzdržljivost ožilja. Ima številne zdravilne lastnosti, zaradi česar ga priporočajo za uživanje po težkih operacijah in nosečnicam v času nosečnosti. Pomaga tudi pri bolezni sečil in različnih vnetjih
Naročilo za med čebelarstva Plut iz Kočevja oddate z izpolnjeno naročilnico TUKAJ
Naročila se zbirajo predvsem za Gorenjsko (Lokacija dostave Stražišče -Kranj, 14.12.2018 ob 17h) , minimalna potrebna skupna količina vseh zbranih naročil za dostavo v primeru olja je 50 litrov ter v primeru medu 100 kozarcev.
Kako pomemben je kisik za naše preživetje, kaže dejstvo, da lahko več mesecev preživimo brez hrane, več dni brez vode, a le nekaj minut brez kisika.
Znanstveno ime elementa oxygenium je sestavljeno iz grških besed za kislo (oxys) in pridobivati (gen-), kar pomeni tisti, ki pridobiva kislino. Element sta neodvisno drug od drugega odkrila leta 1771 lekarnar in kemik Carl Wilhelm Scheele (1742–1786) in leta 1774 teolog in naravoslovec Joseph Priestley (1732/1733–1804).
Da imajo naše telesne celice dovolj energije, morajo imeti na razpolago dovolj kisika (oxygenium).
Ker je tudi voda sestavljena iz vodika in kisika, vsebuje naše telo približno od 60 do 70 odstotkov kisika.
Pogoj za zadostno oskrbo celic z energijo je torej zadostna količina kisika. Kisik absorbiramo v pljučih, kjer se izmenjuje z ogljikovim dioksidom. Iz pljuč se skozi krvožilje porazdeli po celotnem telesu, v vsako še tako oddaljeno celico. Ker se kisik v krvi slabo topi, se za transport s pomočjo železa veže na beljakovino rdečega krvnega telesca, na hemoglobin
Prosti kisik predstavlja 20,95-volumski delež (23,16-od-stotni masni delež) našega zraka. Tabela v nadaljevanju po-nazarja, koliko kisika pri dihanju v normalnih razmerah porabimo in koliko ogljikovega dioksida pri tem nastane:
Brez kisika življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče. Človek dnevno potrebuje slab kilogram prostega kisika, dva kilograma hrane in kilogram vode. Pri mirovanju to na minuto pomeni potrebo po pribl. 200 ml kisika, kar je približno volumen ene skodelice; pri naporih se količina poveča na približno osem litrov. Telo s hrano dnevno dodatno absorbira še pribl. 225 g kemično vezanega kisika.
Posebej veliko potrebo po kisiku imajo naši možgani, ki zavzemajo sicer le okoli dva odstotka telesne mase, a za vsak dan potrebujejo več kot 20 odstotkov kisika.
Bolj dramatično pa je dejstvo, da se količina kisika v zraku, ki ga dihamo, zmanjšuje. V zadnjih desetletjih se je stalno zmanjševala. Če ga je bilo pred nekaj sto leti še 35 odstotkov, je industrijska revolucija 19. stoletja poskrbela za znižanje z 32 na 24 odstotkov, danes pa je vrednost dosegla zaskrbljujočih 21 odstotkov. V izrazito obreme-njenih industrijskih območjih je vrednost kisika padla že pod 15 odstotkov, kar lahko pri ljudeh, ki tam živijo, povzroči pomanjkanje kisika.
Pomanjkanje lahko uravnavamo s terapijami s kisikom, tudi z vodikovim peroksidom.Ker so planktonski organizmi svetovnih morij in tropski deževni gozdovi naši največji proizvajalci kisi-ka, tudi pretirano izkoriščanje slednjih prispeva k upadu koncentracije kisika.Vsebnost kisika v zraku se lahko zmanjša tudi zaradi naravnih dejavnikov, kot sta visoka vlažnost zraka (teko-či delci izpodrinejo molekule kisika) in nizek zračni tlak. Veliko hujše posledice pa imajo »civilizacijski« dejavniki, in sicer okoljski strupi, kot so avtomobilski in industrijski plini ter cigaretni dim. Odgovorni so za to, da je – od-visno od zornega kota – zrak v pravem pomenu besede tanek (nizka vsebnost kisika) oz. zelo onesnažen.Ni si težko predstavljati, kaj to dramatično zmanjšanje pomeni za nas ljudi in druga živa bitja, ki smo odvisni od zadostne preskrbljenosti s kisikom.
Evolucija se takšnim trajnostnim spremembam ne more kar tako prilagoditi. Za takšne spremembe so potrebne številne generacije.
Medtem ko so v prejšnjih stoletjih bolniki v zaprtih prostorih pogosto postali le še bolj bolni, danes vemo, da dobro prezračena bolniška soba pripomore k okrevanju. Že znani grški zdravnik Hipokrat (pribl. 460 do 370 pr. n. št) je svojim pacientom odrejal dihanje svežega zraka. Pravzaprav vsak človek čisto intuitivno ve, kako pomemben je kisik; ni naključje, da pogosto čutimo potrebo po tem, da »gremo na svež zrak«
Navsezadnje je za zadostno oskrbo s kisikom pomembna tudi pravilna tehnika dihanja (dihanje s trebušno prepono in ne prsno dihanje). Naše vene povprečno vsebujejo med 60 in 70 odstotki kisika, kar je po besedah zdravilca Donsbacha (1993) odločno premalo. Zato je smiselno, da povečamo njegovo količino v krvi.
Kisik ni le najbolj pomemben, temveč tudi najbolj redek element in njegovo pomanjkanje je vzrok za večino kroničnih bolezni sodobnega časa!
“Nasičenost kisika v krvi pove delež zapolnjenosti hemoglobina s kisikom, pri stoodstotni nasičenosti je ves hemoglobin v krvi do konca zapolnjen s kisikom (v krvi se hemoglobin nahaja v eritrocitih, na vsako molekulo hemoglobina pa se lahko vežejo do štiri molekule kisika). Če smo zdravi in normalno dihamo, se v pljučih kri napolni s kisikom praktično do roba – nasičenost kisika je v arterijski krvi normalno nekje med 95 in 100 odstotki. Arterijska kri potuje do tkiv, kjer se del kisika porabi (zanimivo, da tkiva ne “podihajo” vsega kisika iz krvi, ampak le približno eno četrtino) in nasičenost venozne krvi, ki prihaja nazaj v pljuča, je le še približno 70 odstotkov”
“Kisik omogoča pretvorbo hrane (glukoze) v energijo življenja, ki jo potrebujemo za gibanje, prebavo in presnovo, dihanje, srčni utrip, toploto …
Pomanjkanje kisika v tkivih, ki ga opredeljuje pojem hipoksije, je eden od najbolj pogostih vzrokov ali posledica velikega števila bolezni. Torej je treba zagotoviti zadostno količino kisika v periferna tkiva in celice, kar zagotovi njihovo preživetje, okrevanje in dobro delovanje.
Kisik je nujno potreben za odstranjevanje odpadnih snovi, ki nastanejo v telesu. Več kisika v vsaki celici omogoča oksidacijo škodljivih snovi in s tem prepreči, da le te z odpadki ne zadušijo lastnih celic.”
Kisik je nujno potreben za srce in možgane, ki imajo konstantno in povečano potrebo po njem.
Kisik izboljša zmogljivost in aktivnost nevronov ter poveča vse mentalne sposobnosti.
Po mnenju nekaterih raziskovalcev je kisik eden od načinov za preprečevanje demence in nevrodegenerativnih bolezni (Alzheimerjeva bolezen).
Vzrok zmanjšane oskrbe srca in možganov s kisikom, je ponavadi zaradi zadrževanja v zaprtih prostorih, v zmanjšani količini kisika v zraku v mestih ter povečani količini ogljikovega monoksida …
Z zagotavljanjem dodatnega kisika našim celicam se poveča budnost, mentalne sposobnosti, spomin in inteligenca, hkrati pa zmanjšamo možnost srčnega napada ali kapi.
Zmanjša se tudi možnost za razvoj demence, dodatek kisika pa povečuje možnosti za zdravljenje alkoholizma, saj povečuje izločanje strupenih snovi iz telesa, ki jih ni mogoče enostavno izločiti preko znoja.
Vprašanje pa je; ALI JE VISOK PROCENT SATURACIJE TUDI ZADOSTEN POGOJ ZA ZADOSTNO PRESKRBO CELIC S KISIKOM?
Posledice oksidativnega stresa
Blage oblike oksidativnega stresa so pospešeno staranje kože, slabšanje imunskega sistema, zmanjšanje telesnih sposobnosti in vplivi na živčni sistem. Hujše oblike povečane količine prostih radikalov in s tem oksidativnega stresa pa lahko vodijo v povečanje tveganja za razvoj rakastih obolenj, bolezni srca in ožilja, ateroskleroze in podobnih težjih obolenj. Pri vsem tem pa je najhujše, da na kratek rok kakšnih bistvenih sprememb sami ne opazimo. Celice začnejo počasi »rjaveti« in odmirati. Šele ko nastopijo resne težave pa jih opazimo tudi sami, velikokrat prepozno. Ko celica enkrat ni sposobna sama popraviti škode, ki nastane zaradi delovanja prostih radikalov, se degenerira oziroma propade. Škodljivo delovanje oksidativnega stresa lepo opazimo tudi v naravi kot je rja na železu ali pri potemnjenem ogriženem jabolku. Enako rjavijo naše celice, ne da bi to opazili.”
DIHANJE
“Telo je zelo inteligentno. Če tej inteligenci posvečaš pozornost, jo poudariš. Kamor usmeriš pozornost, tja gre tvoja energija. Zaradi mojega stalnega zavestnega dihanja, je moje telo ves čas zdravo, je sproščeno, brez napetosti.” – VictorTruviano
Dihanje je življenje, kisik pa hrana za naše možgane in vse celice telesa. Večina ljudi diha plitko in pri tem uporabljajo le del svojega prsnega koša. Tako nevede lahko trpijo zaradi pomankanja kisika in se lahko pojavljajo bolečine v zgornjem delu hrbta, utrujenost (pa ne vemo zakaj), prekrvavitev je slabša (posledično oslabijo organi), padci zbranosti, občuteki težkega telesa, slaba in depresivna razpoloženja…
Zelo pomembno je, da dihamo dobro, še posebej, ko postane bolj naporno v življenju. Če dihamo dobro, smo bolj pretočni in ne zadenejo nas tako hitro energetske bombe okolice in dogajanja znotraj nas. Še posebej ob stresnih dogodkih postaja dihanje še plitvejše in manj učinkovito. Vsak kdo se zaveda, da lahko z umirjanjem dihanja povzroči ugoden in sprostilen učinek na svoje telo in misli.
Dihalne tehnike so zelo preproste in primerne za vsakogar. Ene nas umirijo, druge nam pomagajo pri boljši koncentraciji, v vročih dneh se lahko z dihom hladimo in v mrazu ogrejemo.
Dihanje s trebušno prepono je osnova na kateri gradimo. Kot dojenčki smo vsi dihali trebušno. Tehnike lahko izvajamo kjerkoli, med sestankom, pred izpitom, pred spanjem ali ko se zbudimo. Njihov učinek in prednosti nadzorovanega diha bomo občutili zelo hitro. S pravilnim, preponskim (trebušnim) dihanjem, lahko odpravimo napetosti. Strokovnjaki namreč zatrjujejo, da kadar globoko dihate iz trebuha, namesto iz svojega zgornjega dela prsnega koša, vdihnete več kisika in kadar vdihnete več kisika, so možgani nagnjeni k umirjanju.
Pri trebušnem dihanju imejmo občutek, kako se telo postopoma polni od spodaj navzgor, med izdihom pa zrak brez napetosti zapušča naše telo od zgoraj navzdol. Najpomembnejši učinek dobrega dihanja je zbiranje energije, ki poveča našo raven energije. Popoln in počasen izdih je pogoj za pravilno dihanje, saj ne moremo pravilno (globoko) vdihniti, če nismo pljuč prej temeljito izpraznili.
S pravilnim dihanjem si lahko neverjetno izboljšamo počutje in zdravje. Način kako dihamo – plitko in globoko, mirno ali sunkovito – je barometer našega telesnega in čustvenega stanja in eden prvih znakov stresa. Naše dobro počutje je tesno povezano s pravilnim dihanjem. Če ne znamo pravilno dihati se ne moremo popolnoma sprostiti.
In takole nasplosno o učinku poglobljenega dihanja:
“S študijami so do sedaj že dokazali številne pozitivne učinke določenih dihalnih tehnik ( npr. poglobljeno trebušno dihanje, jogijsko dihaje,..) na zdravje človeka. Mednje sodijo:
izboljšanje delovanja centralnega živčnega sistema
Najti nam je optimalno kombinacijo vedenj in praks za povrnitev celostnega potenciala sposobnega se spoprijemati se z vse bolj zahtevnimi in spremenjljivimi okoliščinami ter doseganja višje ravni ravnovesja na duhovnem, mentalnem , čustvenem in fizičnem aspektu in potem se stvari postavijo v drugačno bilanco.
“Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi zgolj obstaja, to je vse.” Oscar Wilde
Glede na moj uvid smo kot fizične osebe, (fizična oseba ni človek,) last države in s tem koorporacij. Vsako zanikanje tega prejšnje dejstvo le potrjuje vse dokler identifikacije s fizično osebo tudi notranje ne prerastemo v status živega človeka. Čutim , da smo vse močneje ogovarjani s strani stvarstva, da z zavestnim povratkom k viru prekinemo vse anekse k pogodbi o suženjskem služenju in postanemo spet živi ljudje (prvi korak), naravna bitja z nedotakljivo imuniteto in v skladu z božanskim načrtom neslutenimi potenciali kreiranja.
Rad bi da sčasoma ozavestimo kar tiče WHM. Menim, da nam je WHM odlično orodje, vendar WHM ni sam sebi namen, pač pa je pripomoček , sredstvo za dosego polnosti življenja in ne cilj. Temu primerno nam je zastaviti naš odnos do vsega kar zadeva prakticiranje WHM v katerikoli meri. Edino z samozdravljenjem pridobljeno prisebnostjo in ob polnokrvnosti šele lahko pričnemo snovat nekaj lepšega in polnejšega zase in svoje potomce ter planet.
Najprej je treba v ospredje postaviti lastno opolnomočenje, imunost in celostnost, le tako lahko namreč uspemo posledično na katerikoli področju osebnega in skupinskega angažmaja.
Razviti nam je potenciale, o katerih večina sanja, karizmo, odločnost, voljo, neumornost, skupinsko koherenco.
Vsekakor je bistven izziv kako zbalansirati sproščenost in potrebno zavestno odgovornost stika z mrzlo vodo. Vsekakor tozadevno potrebna spoštljiva ponižnost in hvaležnost do nedoumljive skrivnosti in sposobnosti izvorne ali očiščene vode, da resetira in informira . Pri tem bi se navezal na izkušnje in iz njih izveden program kot ga je zastavil Wim Hof, po katerem smo pravzaprav pripravljeni za ledeno vodo šele nekje v desetem tednu vsakodnevnega prakticiranja dihalnih vaj in tuširanja z mrzlo vodo.
Kar tiče temperature vode potemtakem ni po moje tisto po čemer bi lahko prebijal mejo vstopiti v takšno ali drugačno vodo, marveč zaupanje v metodo, mentorja in skupino ter kar vode tiče sprejetost neokrnnjene vode in z njo naveza vzajemne intime.
Narava zna! Svetloba, toplina in luč kliče k prebujenju, k preboju svojega lastnega oklepa
Predstavljaj si, da v času, ko sonce dovolj ogreje zemljo, drobno seme zbere v sebi vso svojo moč, da premaga svoj lastni oklep, prekipi samo iz sebe, se razpoči, vzbrsti za novo biljko, za novo rast…..
Seštej zdaj miljarde in miljarde semen, po vsej polobli, ki ima takrat pomlad:
Kolikšna energija je za to potrebna?! Kolikšna neverjetna energija se takrat sprosti?!
Pa se vendar vse zgodi v spoštljivi tišini, nevsiljivo, komaj opazno… … in vsako pomlad znova in znova…
Narava zna!
Predstavljaj si sedaj, da si to seme ti in da smo miljarde in miljarde semen človeštvo in da se s prebujanjem svetlobe in sonca prebujamo tudi mi, mi kot človeštvo. Si predstavljamo ta enormni naboj in nabor polja nezadržne energije, ki se odziva na klic luči.
Povejmo tistim, ki bi v iluziji teme nemara preporod prespali in s tem možnost zavestnega kreiranja realnosti, da nas svetloba, toplina in luč kliče k prebujenju, k preboju svojega lastnega oklepa inertnosti ali komoditete.
DELIM prevod intervjuja z Björnom Eyblom, zdravilcem, maserjem ter avtorjem knjige „Dusevni vzroki nastanka bolezni! Intervju vodi Jo Conrad in je nastal 7.11.2011:
Prevedla Claudia Albina Božič
Dragi moji!
Tukaj imate prevod intervjuja z Björnom Eyblom, zdravilcem, maserjem ter avtorjem knjige „Dusevni vzroki nastanka bolezni! Intervju vodi Jo Conrad in je nastal 7.11.2011:
Nisem prevajala dobesedno, ampak sem naredila bolj nek povzetek, pri cemer sem delno izpuscala komentarje novinarja.
Razlaga bolezni skozi naravne zakone
G. Eybl zivi in dela v Avstriji, s tem nacinom zdravljenja se je pricel ukvarjati po primeru deklice Olivie. Takrat je prvic slisal odr. Hamerju. Kot mnogi drugi je tudi on bil zelo prizadet, kako so delali s to deklico. Na kratko o tem primeru: Olivia je imela obliko raka na ledvicah. G. Eybl pove, da je po njegovem mnenju bil cilj tega medijskega pompa okoli Olivijenega primera, da se razkrije in ocrni delo dr. Hamerja. Dr. Hamer je ves cas poteka zdravljenja vedel, kako se bo bolezen razvijala, kaj se dogaja in kaj bo sledilo, bolje kot solska medicina. Mediji so ga pa napadali, kako lahko dovoli, da deklica trpi bolecine ipd. Tudi starsi so opazovali potek bolezni in razumeli, kako zdravljenje poteka. Bili so prepricani, da bo deklica s tem nacinom zdravljenja ozdravela, na svoji poti so bili konsekventni in vztrajni. V tem so prisli v navzkrizje z avstrijskim zakonom, morali so zbezati. Med begom se je za deklico stanje obrnilo na slabse, ta velik konflikt je sprozil poslabsanje njenega zdravstvenega stanja. Olivio so na silo pripeljali v bolnisnico, starsi so izgubili skrbnistvo, koncno je bila operirana in kasneje kemoterapirana. V javnosti je nato nastala slika, da jo je to klasicno zdravljenje pozdravilo. Eybl prizna, da se je najprej pustil zapeljati medijem, cesar se sramuje, vendar v tem vidi tudi nekaj dobrega, saj je postal nezaupljiv do njih in vsako zadevo veliko bolj razisce. Tri leta po tem dogajanju je v reviji „Raum & Zeit“ naletel na clanek dr. Hamerja. Zadevo je raziskal, si nabavil literaturo in ugotovil, da zadeva sedi, ima smisel. Preprican je, da bo ta teorija spremenila medicino v njeni osnovi.
Konflikti sprozajo bolezni. Izhaja se iz tega, da ima vsaka bolezen dusevno ozadje. Izvzete so nesrece, zastrupitve, bolezni pomanjkanja hranil, npr. skorbut. Vse drugo, kar se v nasem telesu zgodi, ima vzrok v nasem dusevnem stanju. Dr. Hamer je to medicino odkril na lastnem telesu, najprej skozi smrt svojega sina. Pri Hamerju se je v fazi zdravljenja pojavil rak na modih. Pomislil je, vedno sem bil zdrav, zdaj pa se mi zgodi najhujsi konlifkt v mojem zivljenju, smrt otroka, in kmalu za tem sam zbolim za rakom. Tukaj je videl povezavo. V tem obdobju je bil glavni zdravnik v neki Münchenski onkoloski kliniki. Rekel si je, ce to bolezen prezivim, bi rad to zadevo razcistil. Bil je v stiku z rakavimi bolniki, zato je lahko razsikoval. V tem casu so se v bolnisnicah pojavili prvi digitalni tomografi, kar mu je omogocalo shranjevanje in primerjanje podatkov. Predvideval je – ce ima dusevno stanje taksen vpliv na telo, potem mora nekaj to vse skupaj koordinirati, povezovati. Odgovor, ki ga je nasel, je bil nedvomno, da to morajo biti mozgani. Lotil se je raziskave na svojih pacientiih. Ugotovil je, da imajo npr. vse pacientke z neko doloceno vrsto raka na istem tocno dolocenem mestu v mozganih neko „ploscico“, poskodbo. Jasno mu je bilo, da psiha krmili telo in vse njegove organe. To je bil zacetek njegovega odkrivanja.
Nasel je povezave med nekim konfliktom, ki se je pokazal tudi na tomografskem posnetku na mozganih. Pravilno je lahko ugotavljal povezave med stanjem v predelih mozganov in boleznijo po telesu. Prednost tega nacina zdravljenja je v tem, da lahko povezujemo in kontroliramo dusevno stanje z mozgani in boleznijo na telesu. Tako se izkljucujejo napake. Razvil je teorijo 5 naravnih zakonov.
Prvi zakon je: vsaka bolezen izhaja iz nekega konflikta, soka, ki se je zgodil v preteklosti. Ta sok te doleti, ko nisi pripravljen, se nanj torej ne mores pripraviti, o tem ponavadi tudi ne moremo ali nocemo govoriti. In res gre za nekaj pomembnega, ni neka izmisljotina ali nepomembnost. Mi bolezen vidimo kot nekaj slabega, vendar je samo posledica in logicno nadaljevanje tega soka. Bolezen ima smisel. Sok povzroci bolezen, ta pa se pozdravi z razresitvijo konflikta.
Drugi zakona je: „dvofaznost“. Zaradi soka pride clovek v stanje dolgotrajnega soka. Poseben znak tega so npr. hladne roke, izguba apetita z izgubo teze, nespecnost in veliko vec. Tudi prisiljeno razmisljanje o vedno isti zadevi. Ce pride do ozdravitve, se to imenuje razresitev konflikta. Po tem se telo prestavi v stanje olajsanja in sprostitve. V tej drugi fazi najdemo vse oblike solskih ali uradnih bolezni. To je paradoks te nove medicine. Bolezni kot vrocina, glavobola, bolecine v hrbtenici se pojavilo v fazi ozdravitve ali zdravljenja. So postopek popravljanja telesa. V prvi fazi ne cutimo veliko, celo naprotno – smo aktivni, zmogljivi, dinamicni. V drugi fazi placamo ceno za nekaj, kar se je zgodilo pred tem. V najboljsem primeru se pocutimo slabo, imamo vrocino, lezimo. To so pogosti simptomi zdravljenja telesa, ki jih mi poskusamo zatirati, vrocino zbijati ipd. Po tem spoznanju je vrocina ozdravitvena. S tem znanjem smo lahko bolj sprosceni do simptomov, ker vemo, zakaj so nastali. Ce lahko ocenimo, kako dolgo je stres trajal, potem vemo tudi, kako dolgo nas bodo ti simptomi spremljali.
To se je zgodilo pri primeru Olivie. Dr. Hamer in starsi so vedeli, kdaj je konflikt nastal, kako dolgo je trajal dolgo, zato so lahko predvideli, kaj se bo v prihodnje zgodilo. Starsi so potrdili, da je dr. Hamer vedno natancno vedel, kdaj bo npr. prislo do spremembe tkiva, in da to predstavlja ze fazo zdravljenja. Pri tem si ne smemo delati prevelikih skrbi, lahko nastopijo tudi bolecine, ampak ni treba delati panike, saj gre za fazo zdravljenja. Pri diagnozi bolezni smo lahko zelo gotovi, saj tudi mozgani pokazejo funkcijo bolezni. Olivia je v casu bega pred mediji in avstrijskim zakonom dozivela velik konflikt bega, kar je povecalo otekline v telesu. Zaradi tega ji je narasel trebuh – tudi zaradi otecenih jeter. Mediji so porocali, da je trebusna votlina polna tumorja. V medijih niso omenili, da je imel tumor dejansko manj kot kilogram teze, kar bi se dalo obvladati.
Tretji naravni zakon zapove, da vse, kar se v telesu zgodi, se zgodbi na podlagi treh tipov tkiva, kot so se skozi zgodovino cloveka razvijala. Ti se v stanju konflikta enkrat obnasajo s porastom celic, drugic obratno – z zmanjsevanjem stevila celic. Konflikti so lahko nizje vrste, ko necesa ne dobimo, kar bi radi, ali necesa ne moremo prebaviti, nato koflikti napada, ki prizadenejo notranjo kozo, torej trebusno steno in organe v njej; konflikt samospostovanja, ki prizadene nas gibalni aparat – kosti in sklepe. Najnovejsi (gledano z vidika razvoja cloveka) koflikti prizadenejo cutne organe, koronarno ozilje na srcu. Govori o „Keimblätter“ – verjetno misli zarodne plasti.
Dr. Hamer je bolezni poimenoval bioloski posebni programi. Ce smo utrpeli koflikt v samostovanju, se to pokaze na kosteh. Ce nas sef nenehno kritizira, lahko utrpimo konflikt samospostovanja, se imamo za neumne. Narava v tem primeru stresa ustvari bolezen na hrbtenici v vratnem delu ali gleznju. V fazi zdravljenja bodo simptomi potem rdecica, oteklina ali npr. okvara medvretencne ploscice ali samo ledveni usek (heksensus). V skrajnem primeru je levkemija npr. faza zdravljenja kostnega raka. Levkemija je za solsko medicino nekaj groznega, zanje ni. V aktivni stresni fazi se lahko diagnosticira anemija, v naslednji fazi zdravljenja pa nastopi ponovna izgradnja kosti in tudi nastajanje krvi. Takrat v krvi vidimo veliko nezrelih krvnick, kar uradna medicina diagnosticira kot levkemijo. V bistvu je tukaj potrebno dati pacienta samo v posteljo, da se naspi, saj to potrebo tudi ima.
Dr. Hamer je omenjal, da so otroski zdravniki pri levkemiji nekoc rekli, da je potrebno smo nekaj dni ali tednov pocakat. In ce se ne pozdravi, naj pacient pride ponovno na pregled. Takrat se praviloma ni zgodilo nic hudega. Danes pa se zaganja panika, ce nekdo zboli za levkemijo.
Norost danasnje medicine je, da s temi neverjetnimi aparati in nacini odkrivanja bolezni, najdemo vsak najmanjsi tumor. Bolje bi bilo, da pacient tega ne ve, ker narava vecinoma sama poskrbi za ozdravitev. Lahko tudi, da tumor sploh ne moti. Nekoc so imele zenske v prsih veliko vozlickov, nihce se ni za to zanimal. Imele so veliko skrbi, otroci so bili v vojni, preziveti je bilo treba. Imeli so druge skrbi, zato se z malenkostmi niso ukvarjali. Konflikt, npr. konfilkt zaradi skrbi se je v nekem casu razresil, zato so tudi simptomi izginili. Nato so zenske imeli tudi turbekulozo na prsih, ki se je pozdravila. V najhujsem primeru se je celo odprla rana. Tega danes ne vidimo vec, saj se takoj operira. Danes je treba tako dstraniti vsak vozlicek v prsih, obsevati, uporabiti kemoterapijo. Pogosto zenskam prsi pogosto tudi amputirajo. Tega ne bi bilo treba.
Je pa bolje, da ce je zenska prestrasena, okuzena od ustrahovanja medicine, da se tumor odstrani, kajti tudi panika in strah imata velik vpliv na nadaljnji potek zdravljanja. Pomembno je, da zenska ponovno pride v dusevno ravnovesje. Ce te povezave poznamo, lahko nacrtujemo zdravljenje. Danes ima diagnoza „tezje“ bolezni tak negativni naboj, da se vsi ustrasijo. Zanimivo je, da pri zivalih ne najdemo metastaz, medtem ko je pogost vzrok smrti pri cloveku tumor, metastaze v pljucih, ker ta diagnoza pri ljudeh sprozi veliko hujsi sok, ki se manifestira v telesni obliki na pljucih ali na jetrih. To je tisti smrtni strah, saj naj bi bil rak vendarle neozdravljiv.
Manjka se cetrti naravni zakon. Tukaj gre za to, da mikrobi, torej mikroorganizmi v grobem tvorijo 3 skupine: glivice, bakterije in virusi ali bolje globulini. Mikroorganizmi imajo stalno mesto v telesu. Dr. Hamer je ugotovil, da so nasi simbioti in v nobenem primeru ne nasi sovrazniki. To je zelo veliko odkritje z velikimi terapevtskimi posledicami. Prej smo poskusali npr. pri bronhitisu uniciti povzrocitelje z antibiotiki. Pri tem znanju se pokaze, da je to zmotno. Pnevmokoki imajo v telesu neko nalogo, in pustiti jih moramo, da delujejo. Mozgani jih posljejo v organ, kjer je potrebno nekaj narediti, ocistiti. V osnovi jih ne smemo unicevati, temvec jih moramo varovati. Ce pa npr. neko vnetje postane prehudo, ce otrok ponoci krici od bolecin, potem smo lahko veseli, da imamo antibiotike, da lahko to fazo zdravljenja malo omilimo. Vnetje srednjega usesa je zdravljenje, ki ga je potrebno samo pospremiti. Pri tej medicini smo lahko bolj sprosceni, ne rabi nas biti strah simptomov in bolezni.
Eybl je napisal knjigo „Dusevni vzroki pri nastajanju bolezni“. V njej je preko 500 primerov iz prakse. Na kratko pove, da je najlepse opazovati povezave pri manjsih boleznih, kjer tudi ni rizika, da bi se kaj zgodilo, in kljub temu se zdravljenje dogaja po nacrtih in natancno. Pred kratkim je imel pacientko, ki je imela na spodnji ustnici posejanih nestetov herpesov. Bilo je hudo, skoraj cela ustnica je bila v krasti. Vemo, da je herpes locitveni konflikt. Ce gre za herpes na ustnici, to pove, da gre za locitveni konflikt, ki je neposredno povezan s tem mestom. In kaj delamo z ustnicami? Poljubljamo se, govorimo, to so osnovne funkcije. Potem tukaj poiscemo, kaj se je zgodilo. Pri tej pacientki je bila zgodba sledeca: gre za starejso gospo, ki ima odraslo hcer in zivi brez partnerja. Hci se je nenadoma odlocila, da se z mozem, svojo druzino, preseli na Dunaj. Zenska je od tega dne ostala sama. Imeli sta dober odnos, zato ji je bila hci njena najpomembnejsa oseba. Mehurcki herpesa so se pojavili takrat, ko sta mati in hci sli na potovanje v Hamburg. Mati se je veselila, da hci za nekaj casa spet samo njena. Tam se je zgodba z ustnico zacela. Herpes je bil posledica locitvenega konflikta, ki se je zdaj razresil s poljubi, pogovorom. Telo je tako regeneriralo povrhnjico. In ta regeneracija je povezana z nabreklostjo, mehurcki. Vedel je, da se je ze dlje casa pocutila osamljeno, zato je predvideval, da bo zdravljenje ustnice trajalo pol leta. Pol leta je morala ziveti s herpesom na ustnici. Ustnica se je dokonco zacelila.
V sebi nosimo tudi konfilkte, ki smo jih potlacili, npr. posilstvo, kjer je bolecina tako huda, da jo potlacimo. Ali lahko zdravnik predvidi, da se mora nekaj na tem podrocju nekoc zgoditi in to mora poiskati? Eyblovo mnenje je, da ce je nekaj pozabljeno, je to v redu. Ni dobro odpirati „zaprtih ran“. Na CT-ju se lahko kaj najde, vendar ce se je zgodilo v zgodnjem otrostvu, ne vemo, s cim imamo opravka. Vemo sicer, da je nekoc bil seksualni konflikt ali konflikt za prostor. Tudi najmanjsi dogodki lahko privedejo do hude diagnoze raka. Eybl je imel pacientko, ki se ji je zgodil konflikt borbe za svoj prostor. Ta je zelo pogost, nam vsem se je ze zgodil. Ta konflikt je imela s svojim tastom. Ko ga je prvic videla, je imela odpor do njega. Hkrati pa je imela konflikt za svoj prostor, revir, ker je bil drugacen tip cloveka. Vse to skupaj z obcutki odpora, celo gnusa, lahko pripelje do bulemije. Imela je torej vec let bulemijo, ki je po nekaj letih prenehala. Spoprijela se je s situacijo. S tastom je imela dodatni konflikt oznacevanja revirja. Za to obstaja smesna resitev. Ugotovila sva, da ceprav se ne marata, jo tast redno obiskuje. Vedno se je vsedel na stol za mizo, ki je sicer pripadal pacientki. S tem jo je hotel jeziti. S takimi stalnimi obiski ohranjamo konflikt. Ce ni simpatije, obiski niso potrebni. Zival je bolj modra – se preprosto umakne, s tem se razresi konflikt od sebe. Ko sva ugotovila, da s temi obiski prihaja do „revirnega“ konflikta, s tem sedenjem na njem mestu, se je pacientka odlocila, da zeli te obiske v bodoce omejiti. Tasta naj raje obisce sin. Doma je svoj prostor simbolicno ocistila. Povedala je, da ima doma kipec Bude, ki ga je dala na prostor in s tem ustvarila novo polje. Naslednji dan je imela vnetja mehurja. To je zdravilna faza revirnega konflikta. Tako pri zivalih (psih) kot ljudeh z uriniranjem pokazemo in ocvrstimo svoj prostor. Ce nam nekdo pride preblizu, ce prestopi meje, nase meje, ce partner ne dela tega, kar hocemo, to velja predvsem za zenske, smo v revirnem konfliktu, kar v fazi zdravljenja povzroci vnetje mehurja. Tak konflikt lahko resimo s pomocjo majhnega rituala. Tako izgleda terapija v novi medicini! Gre za konkretno spreminjanje neke zivljenjske situacije, ki nas je bremenila. Pri takem nacinu zdravljenja se mora terapevt vziveti v pacienta.
Za nekoga, ki ne pozna naravnih zakonov zdravljenja, so preventivni pregledi lahko rizicni za zdravje, ker se lahko odkrijejo simptomi, ki ne bi povzrocali tezav z zdravjem. Ti pa bodo zdaj postali problem. Clovek zaide v spiralo strahu, iz katere pogosto ne more vec izstopiti. V takem trenutku je vcasih tudi prepozno, da se spoznamo s to novo medicino, saj se je zelo tezko iztrgati iz te spirale strahu. Ta diagnoza na cloveka deluje kot hiptnoza in vemo, kaksno moc ta ima. Ko si ze enkrat izpostavljen tem infomacijam o svojem zdravju, diagnozami, lahko recemo brezsrcnimi diagnozami, je to tezko. Zato se je najbolje ze prej posvetiti novi medicini, ko smo se zdravi.
Zavedati se moramo, da je pomembno to, kaj nekdo obcuti glede na dano situacijo. Ljudje razlicno reagirajo na situacije, nekdo ima problem z necim, drug s cim drugim. Merodajno je, kaksne obcutke nosi v sebi posameznik. Od zunaj ne moremo reci, da je nekdo nek konflikt dozivel ali ne. Pogosto se zacetek konflikta vstavi ze zelo zgodaj, v otrostvu, ce otroka in njegove potrebe ignorirajo ali ce ze zelo zgodaj mora poslusati „tega ne znas, ne bo ti uspelo …“ S takimi stavki otrok odrasca in na teh dolocenih mestih pride do konflikta, ko bi kdo drug rekel, saj ni pomembno, zanj je zelo pomembno. Ampak s tem programom v sebi smo zelo senzibilni na taksne izjave, npr. ce nas nadrejeni kritizira. Tako se zacnejo vrteti programi.
Ta teorija je revolucionarna, v bistvu je treba vso medicino postaviti pod vprasaj. Ta metoda obstaja zdaj skoraj 30 let. To znanje je neverjetno. V tem casu je umrlo zelo veliko ljudi. Veliko premalo terapevtov ve za to, premalo zdravnikov, tudi tisti, ki to znanje imajo, ga vecinoma ne uporabljajo, ker to prinasa samo tezave. Farmacevtska industrija danes hrani zdravnika, ta o novi medicini ni navdusena, ker se z njo ne da zasluziti. V celoti bi odpadla kemoterapija, ki predstavlja milijardni trg. Moramo povedati, da zdravljenje rakavega bolnika s kemoterapijo stane toliko kot hisa ali vsaj za lastnisko stanovanje.
Eybl upa, da se bo v kolapsu zdravstvenega sistema, ki je tik pred nami, v medicini zgodilo, da se bodo zadeve obrnile. Potrebujemo nov zacetek. Potrebno je veliko stvari odstraniti: vsa cepljenja, ki niso le nesmiselna, temvec tudi strupena (tukaj se uporabljajo tezke, lahke kovine, formaldehid), ki skodujejo otrokom. Vse bi bilo lahko bolj preprosto, bolj clovesko. Zdravnik bi se moral vsaj eno uro pogovorjati s pacientom in poiskati konflikte, zaradi katerih zboleva. Predvideva, da se bo s spremembami druzbenega sistema veliko spremenilo na bolje, Majhne otroke, ki morajo od mame ze pri dveh, treh letih, se zbombardira s konflikti. Locitveni konflikti so tako pogosti, kolikor je primerov nevrodermitisa. Malcki zelijo cutiti kozo matere, ljubezen, medclovesko toplino, kontakt koze. Kadar imam primer nevrodermitisa pri majhnem otroku, ki dobi te tezave tri, stiri krat letno, najprej povprasam, kdaj so se simptomi zaceli. Najpogostejsi odgovor je med pocitnicami. Gre spet za paradoks. V pocitnicah, ko se otrok dobro pocuti, saj je doma, ko je spet blizu mame, ko se lahko stiska, boza. Ravno v tem obdobju nastane pri majhnih otrocih nevrodermitis. Gre za zdravilno fazo locitvenega konflikta. Otrok je moral prezgodaj stran od mame, ker je ta morala delati. To je standardni primer. V takem primeru priporocam znizanje potreb druzine, da ne bo potrebno toliko delati. Potem imamo vec casa za nas, za nase otroke. Umik iz potrosniskega okolja bo blagodejno vplival na nase dusevno in telesno zdravje. Koncerne lahko pustimo malo stradati. Vidimo, da se oblika zivljenja, ki smo ga do zdaj bili vajeni, podira. Spremembe ne bodo prisle hitro, verjetno se mora star sistem najprej sesuti sam vase. Minilo je 30 let, lahko bi se resilo veliko zivljenj, ljudje bi manj trpeli.
Ta medicina je zelo kompleksna, potrebno je vedeti velik podrobnosti, da lahko postavimo neko porocilo o zdravju. Dr. Hamer je svoje izsledke prikazal v tabeli in veliko ljudi se v njej ne znajde, ker je narejena od zdravnika za zdravnike. Veliko je tezkih strokovnih izrazov, so zelo natancni, vendar za laike nerazumljivi. Zato se je Eybl lotil pisanja knjige, v kateri lahko na hitro po organih ali simptomih iscemo vzrok simptoma, npr. glavobol, rak na jetrih. Popis vsebuje vse bolezni. Upa, da se bo ta obliak medicine razsirila. Tudi glavobol je npr. simptom ali bolezen, razen ce smo gresili s pitjem alkohola in je posledica zastrupitve. Sicer ima vsaka bolezen vzrok v dusi, tudi pri bolecinah z zobmi, kariesu. Ni preprican, koliksno vlogo pri zdravju zob igra sladkor in produkti iz bele moke, za katere se ve, da izpirajo kalcij iz telesa. V osnovi tudi zobje dobivajo impulze iz mozganov in reagirajo na dusevne drazljaje. Pri svojem izobrazevanju za maserja je imel zelo avtoritarnega nadrejenega, ki ga je rad ponizeval, ce se sam ni dobro pocutil. Nekega sne se je odlocil, da tako ne gre vec dalje, sedaj se mora upreti. „Ugriznil“ je nazaj, se sefu uprl in 5 dni kasneje je imel prvo zdravljenje korenine zoba pri zobozdravniku. To je bila zdravilna faza konflikta „ugriza“, upora. Ce bi imeli potrpljenje in znanje, bi se tudi taka tezava lahko resila sama od sebe.
Zobje so povezani z borbenostjo, se pregristi skozi, kot recemo. Otroke bi morali nauciti kulture konfliktov, prerekanja, kako se skregati in kljub temu imeti dober odnos. Direktna terapija, ki pomaga, je, da otroka pustimo ugristi v kozno gubo. Otrok bi se moral braniti, pa se ne. Najpogosteje gre za neko prepoved.
Eybl navede se en primer vnetja ocesa pri 49- letnem moskem. Pri prizadetosti oci gre vecinoma za konflikt ocesne locitve. Pri tem pacientu je celotna druzina imela enkrat letno srecanje. Njemu je to vedno tako lepo, vsi se spet vidijo. To srecanje se ze vec let ni zgodilo, kar je pri njemu povzrocilo vizualni locitveni konflikt. Ljudi, ki so mi dragi, ne morem vec videti. Nato so se le dogovorili za ponovno srecanje vseh clanov druzine in samo 3 dni po srecanju je pacient dobil hudo vnetje oci. V solski medicini je bil zdravljen z kortizionom in razlicnimi antibiotiki. Ce vemo, kaj je vzroku temu, se lahko od takega zdravljenja umaknemo ali ga preprosto ne izvajamo. Kadar nekoga res ne moremo vec videti (npr. ce je umrl ali se odselil), obstajajo druge resitve. Potrebno se je prijazniti z novo situacijo, ne le intelektualno, temvec z obcutki. Pri tem nam pomagajo majhni rituali ali nova prijateljstva, novi konktakti ali morda domaca zival, do katere lahko izgradimo novo ljubezen. Obstaja veliko moznosti, lahko uporabimo prijeme, ki se uporabljajo pri psihoterapiji. Dobro in smiselno je, ce jih uporabimo v okviru teh petih naravnih zakonov, saj je uporabno in ucinkovito.
G. Eybl se ukvarja s to terapijo profesionalno, nima tezav s sistemov, saj mu nihce ne more prepovedati, da nekomu svetuje izvesti ritual zaradi prostora za sedenje, kot je povedal v zgornjem primeru. Ne sme pa predpisovati zdravil ali dajati injekcij, s cemer lahko zivi. Pravi, da so pri njemu rezultati dobri, ceprav ni zdravnik, mogoce celo ravno zaradi tega. V Avstriji ni zdravnikov, ki bi se uradno s tem ukvarjali ali se vsaj javno k temu pripisali.
Smiselni programi samozdravljenja so v vsakem posamezniku (rastlina, žival, človek) že vprogramirani s strani narave in se sprožajo avtomatsko po doživetih stresnih situacijah.
Z WHM vajami procese spravimo v ravnovesje (fizično telo-energijsko telo). To kar delamo z mrzlo vodo na fizičnem nivoju okrepimo tudi psihični nivo in je normalno, da se počutimo odlično. Spravimo namreč v pogon vse sisteme, dihalni, živčni krvni…
WHM metoda je preprosto-logična, ne rabimo omenjati bolezen, rakave celice, imunski sistem, viruse in bakterije in ostalega izrazja splošne medicine za vzpostavljanje ravnovesja in opolnomočenja, saj je samodejno.
2.4.2018 sem se na pobudo prijatelja Emila Ledenka prvič udeležil WHM na prostem , v mrzli vodi pri cca 2 ° C. Občutek bajen, presenetil samega sebe, da to po petih tednih vadbe WHM zmorem. Pravzaprav mi je kopanje in namakanje celo sprejemljivejše kot mrzel tuš doma. Nikoli si nisem predstavljal, da bom zakoračil v ledeno mrzlo vodo, a sem navkljub svoji zmrzljivosti to opravil igraje in z velikim zadovoljstvom.