Zakaj si sploh prizadevati?  Zakaj vztrajati?

Če si ptič, pač letiš, ker ti je to naravno, in ne boš hodil , ker ti to ne paše in se ne počutiš dobro ali svobodno.

Če čutiš poriv, ne šteješ ljudi, ki ti sledijo in te všečkajo. 

Če se ti  poje, potem poješ tudi, če nimaš poslušalcev, pač zaradi petja samega.

Vse ostalo sploh ni pomembno . Uspeh , neuspeh v tej perspektivi ne igra vloge, jaz nimam posluha pa vseeno kdaj zapojem kako.

Zato delovanje  iz lastnega poslanstva pač edino šteje.

Delovanje brez tendence biti nekdo, rešiti nekaj, marveč zgolj iz ljubezni do realizacije lastnega poslanstva je point vsega in se pokriva s tem kar zadnje čase premlevam vezano na motiv našega kakršnegakoli delovanja.

Paradoks pri vsem pa je, da ničesar ne moremo reševati, ker pravzaprav ni kaj rešiti, ker stvari so neizogibno take kot pač so edino možne predvsem zaradi naše skupne aktivnosti/ neaktivnosti oz. stanja zavesti.Nobenih problemov niti ne moremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo. Motiv reševati stvari je  po moje napačen oz. nujno ne rešuje nič.
Kar edino je pomembno in kar edino ne stopnjuje drame, zaradi katere sem pričel ta sestavek na linku, je nemotivirano soustvarjanje skozi entuziazem, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu in tako prek polja, matrike ob prepoznavi lastnega poslanstva nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma(*). In čudeži postanejo nekaj povsem vsakdanjega in običajnega.