Sodobna družba nas vzgaja v zavedanju, da smo nekaj ločenega od celote. Vendar se večinoma srečujemo z mnogo trpljenja na osebnem in globalnem nivoju. Človeštvo je daleč od harmonije. Ali je mogoče, da je vzrok temu prav naš občutek ločenosti? Po čem ljudje prvavzaprav hrepenimo? Zakaj so naši poizkusi zapolnevanja tega hrepenenja večinoma neuspešni ? Zakaj je tako malo res srečnih ljudi?
Morda odgovore na te težave daje nedualizem. Beseda, razmišljanje, pogled na svet, ki postaja vedno bolj aktualna tema v zahodnem svetu, celo v sodobnih znanstvenih krogih (kvantna fizika, nevroznanost itd.). V Sloveniji je žal dokaj slabo poznan, čeprav je o njem pravzaprav pisal že naš Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja skoraj stoletje nazaj.
Beseda nedualizem je prevod sanskrtske besede advaita, ki pomeni preprosto »ne dva«. Usmerja nas proti polnosti življenja tukaj in sedaj, k intimnosti in ljubezni onkraj besed, stran od kakršnekoli ločenosti. Kljub navideznemu obstoju raznovrstnosti obstaja le eno univerzalno bistvo, ena zavest.
Sporočilo nedualizma pravi, da sreča, mir in blagostanje izhajajo le iz prepoznanja naše izvorne narave, ki je enaka oziroma ista pri vsakem bitju. Mnogokrat imenujejo to naravo z enostavnim izrazom – zavest.
Prepoznanje se večinoma zgodi preko procesa razkrivanja iluzij – o samem sebi. Ko prepoznamo tisto, kar nismo, se razkrije tisto, kar smo. Vendar pa je ta proces samoraziskovanja podoben nekakšnemu procesu umiranja, saj odmira znano in poznano v nas samih.
In ker je naš nezavedni največji strah povezan ravno s strahom pred izgubo lastne individualnosti, le resnično iskreni in neustrašni raziskovalci uidejo skozi “šivankino uho” resnice in se jim skrivnost življenja razkrije. Umreti mora naša identiteta, da lahko zažari naša večna in nespremenljiva narava.
