Pokojnega ameriškega predsednika Abrahama Lincolna zgodovina prišteva med največje humaniste v vsej doslej znani in opisani zgodovini sveta. V krvavi vojni med severom in jugom je kot dober strateg združil severne in južne države, istočasno pa je osvobodil 3 milijone sužnjev. (3.000.000).

Rojen je bil 12.2.1809 v zvezni državi Kentacky. Umorjen, pa je bil na današnji dan 15.4.1865. torej natanko pred 151 leti. Bil je trgovec, drvar, pravnik. Pred atentatom je bil izvoljen za predsednika takratnih ZDA. V dinastiji ameriških predsednikov je bil 16 po vrsti. Predsedoval je 2 mandata. Odličen politik in še boljši strateg.

Vojna med severnimi in južnimi državami se je pričela leta 1861, ter je trajala 5 let. V njej je umrlo 600.000 državljanov. Svobodo pa je dobilo 3.000.000 črnih sužnjev.

11 držav, ki so tvorile konfederacijo južnih držav je vodil njihov predsednik Jefferson. V začetku so imele južne države iniciativo, potem pa so jih pričele severne države, zaradi boljšega orožja, odlične strategije, kateri je načeloval A. Linkoln, dobivati bitko za bitko. Osvajali so čedalje več ozemlja in njemu pripadajočih mest in nazadnje so konfederacijske sile podpisale kapitulacijo.

Vsa strategija te krvave bratomorne vojne ter osvoboditev sužnjev je rezultate pokazala v največji meri šele znatno pozneje. Velika večina osvobojenih sužnjev je zaradi nuje in ker s svobodo niso vedeli kaj početi, odšla na sever, kjer je bilo delo lahko dobiti. Sever je imel poleg  močne industrije tudi razvito kmetijsko zaledje.

Višek delovne sile je takoj povzročil 30% znižanje mezd. S temi strateškimi potezami je Lincoln še bolj pridobil kapitaliste na severu. Istočasno je spravil na kolena jug, ki je bil prisiljen sodelovati s severom, ne samo zaradi izgubljene vojne, sedaj tudi zaradi delovne sile. Vse to je vodilo jug v močno ekonomsko in politično odvisnost od severnih držav. Zaradi poceni delovne sile je bil sedaj sever še močnejši, industrija pa je dobila nov zagon. Izvoz in s tem bogastvo kapitalistov se je enormno povečalo. Predsedniku je uspelo notranjo povezanost in slogo, sedaj že  Združenih Držav  Amerike dvigniti na višji nivo. Znižal je ceno delovni sili, povečal konkurenčnost, osvobodil sužnje, povečal ekonomsko in politično moč.

S temi strateškimi potezami pa ni samo ustvaril samo zgoraj omenjene uspehe, s tem je nakazal celemu svetu, kaj je potrebno storiti v podobnih primerih. Zgodbe pa še s tem ni konec.

https://www.youtube.com/watch?v=FyNS1PMHPqo

Sedaj so prišle na vrsto še ženske. Zunanje, nam neznane sile, ter notranji pritiski so ženske prisilili v borbo za njihove pravice. Dobile so volilno pravico, ter pravico enakopravno sodelovat v vseh vidikih človeškega udejstvovanja. Rezultat vsega tega pa je bil ponovni padec cen delovne sile. To je bilo nujno saj je žena v  načelu več kot moških. To se je zgodilo brez da bi ženske vedele zato. Trend in strategija sta bila namreč znana, znan pa je bil tudi cilj.

Potrebno je najti samo ustrezen teren in primerno politično situacijo in cena delovne sile bo ponovno padla.

Ne vemo, kam bi ZDA njegova politična in vojaška strategija pripeljala, če ga ne bi doletela usoda številnih ameriških predsednikov. V gledališču ga je na današnji večer v tilnik ustrelil južnjaški fundamentalist. On je umrl. Njegova strategija pa je čedalje bolj živa.

(tekst Jože Laubenstain)

Dodatno

Je hotel Abraham Lincoln osvoboditi sužnje? Da. Jim je hotel zagotoviti enakost? Ne. Črnce je imel za nižjo raso. Zakaj jih je hotel potem osvoboditi? Ker so bili, pravi Jim Cullen v knjigi Ameriški sen (The American Dream, 2004), brezplačna delovna sila in s tem nelojalna konkurenca belski delovni sili. Belci so bili zaradi sužnjev slabše plačani, kot bi bili sicer. Lincoln je hotel le urediti oziroma osvoboditi trg dela. Suženjstvo ni bilo slabo za črnce, ampak za belce, pa ne le za belsko delovno silo, ampak tudi za male belske podjetnike, male belske kmete, ki – drugače od veleposestnikov – niso imeli denarja, da bi kupovali sužnje. Lincoln je itak mislil, da se bodo črnci po osvoboditvi vrnili v Afriko.

Sužnjelastništvo in kapitalizem sta dolgo živela drug ob drugem, potem pa so ugotovili, da lahko vlogo sužnjelastništva odigra kar kapitalizem – še bolje od sužnjelastništva. In več kot ironično je, da je George Fitzhugh, lastnik plantaže in »politični filozof« iz Virginije, tik pred ameriško državljansko vojno objavil knjigi Sociologija Juga ali Neuspeh svobodne družbe (Sociology for the South, or, the Failure of Free Society, 1854) in Sami kanibali! ali Sužnji brez gospodarjev (Cannibals All!, or Slaves Without Masters, 1857), v katerih je trdil, da je sužnjelastniška ureditev družbe boljša in humanejša od kapitalistične. Zakaj? Ker kapitalizem delavce bolj izkorišča kot sužnjelastništvo. Lastnik sužnjev namreč sužnju zagotavlja hrano, streho in zdravstveno oskrbo. Pa tudi delo, se razume. Delavci v sužnjelastništvu niso pod takim pritiskom kot v kapitalizmu. Kapitalizem je represivnejši od sužnjelastništva. Le sužnjelastništvo lahko delavcem – no, sužnjem, črnim ali belim – zagotavlja ekonomsko in socialno varnost. Fitzhugh je v prostem trgu, ki sta ga oznanjala Adam Smith in John Locke, videl zlo, ker le bogati bogate, revne pa dela še revnejše. Tudi v kapitalizmu je videl zlo, ker ustvarja razredno vojno – vojno med bogatimi in revnimi. Edina alternativa kapitalizmu je sužnjelastništvo. Sužnjelastništvo je priporočal črncem in belcem. Sužnji so svobodnejši od mezdnih delavcev, le univerzalno sužnjelastništvo pa lahko odpravi neenakost, ki jo je ustvaril kapitalizem. »Devetnajst od dvajsetih posameznikov ima naravno in neodtujljivo pravico do suženjstva.«

Novodobni kapitalizem je z vrnitvijo k sužnjelastniški ekonomiji izpolnil vse Fitzhughove fantazije in aforizme.

http://www.mladina.si/173452/polovico-so-vam-zamolcali/