Protit je osnovna enota življenja, tako pravi francoski virolog Antoine Bechamp. Protiti so prisotni vsepovsod in se lahko spremenijo v vse vrste virusov, bakterij ali gliv, odvisno od okoliščin, v katerih živijo ali se vraščajo. Bolj aktivno rastejo v kislem okolju in bazično ali alkalno okolje je inhibitor njihove rasti.
To lahko obrazloži ”vzrok bolezni” vključno s kandido in rakom.
Louis Pasteur je bil francoski mikrobiolog in kemik, ki je ugotovil, da večino infekcijskih bolezni povzročajo mikrobi. Teorija o mikrobih, kot povzročiteljih bolezni, je tako postala osnova mikrobiologije in temelj moderne medicine. Pasteur je tudi razvil ”pasterizacijo”, ki se tako imenuje po njem. To je proces, pri katerem se škodljive mikrobe uniči z uporabo vročine, brez da bi se uničilo živilo. Žal pa to ne drži! Pasterizacija ne ubije vseh škodljivih mikrobov (škodljivih po mnenju farmacevtske industrije), vsekakor pa uniči hrano, saj uniči naravne encime in hranila.
Pasteur ni bil pošten človek. Zanimivo je tudi dejstvo, da njegova družina nikdar ni smela objaviti njegovih laboratorijskih izsledkov. Te so objavili šele po smrti njegovega vnuka leta 1975. Leto 1995 je bilo ironično označeno kot leto Pasteurja in Gerald Geison je bil prvi, ki je lahko objavil članek o Pasteurju v New York Timesu. Pasteur je lagal v svojih raziskavah o cepivih in mikrobih in večina njegovih idej je bila plagiat. Vsa njegova teorija je bila torej zlagana.
Antoine Bechamp (1816-1908) pa je odkril resnično naravo gliv, bakterij, virusov, ki so pleomorfične narave in se lahko spreminjajo iz enega tipa v drug tip organizma. Kasneje so tudi drugi znanstveniki, kot je Claude Bernard, potrdili Bechampovo odkritje.
Na svoji smrtni postelji je Pasteur priznal svojo zmoto – vse so samo okoliščine, mikrobi pa niso nič! Toda, ker je ”teorija o mikrobih kot povzročiteljih bolezni” tako dobičkonosna, doktrinalna medicina še vedno sloni na Pasteurjevi laži.
Odkritja Antoine Bechampa
Profesor Antoine Bechamp, francoski biolog, Pasteurjev tekmec je razvil in demonstriral teorijo pleomorfizma. Bistvo je v tem, da bakterije spreminjajo obliko in niso vzrok, temveč rezultat bolezni, ki izvira iz tkiva in ne iz mikrobov (celična teorija bolezni). Bechamp je odkril, da se mikroorganizmi prehranjujejo s strupi, ki jih najdejo v bolnem organizmu, katere pripravijo za izločanje. Ti mikroorganizmi pa nastanejo iz še bolj drobnih organizmov, imenovanih mikrozime.
Mikrozime ali protiti so prisotni v tkivu in krvi vseh živih organizmov, kjer so normalno mirujoči in nenevarni. Ko pa se v telesu nakopiči nevaren material (strupi), pride do transmutacije oz. do t. i. pleomorfizma. Mikrozime se spremenijo v bakterijo ali virus, ki takoj prične svoje delo, da iz telesa izloči ta nevaren material. Ko virusi ali bakterije zaključijo svoje delo zbiranja škodljivega materiala, pa se avtomatično spremenijo nazaj v stanje mikrozime.
Torej se je Pasteur motil. Njegova teorija, da mikrobi (virusi, bakterije, …) povzročajo bolezni je kot kaže napačna. Torej, če so mikrobi rezultat in ne vzrok bolezni, je ubijanje le-teh z antibiotiki napačno. Ta osnovna zmota o boleznih pa danes zaradi dobičkonosnosti še vedno vpliva na vse aspekte moderne medicine. Danes bi Bechampovo delo lahko revolucioniralo medicino. Žal pa je bil Bechamp človek znanosti in ne politik. V svetu politike se je znašel sam proti bogatim politikom z zvezami in Pasteurjem.
Ethel Douglas Hume v svoji knjigi ‘‘Bechamp ali Pasteur”, izgubljeno poglavje v zgodovini biologije opisuje, kako je Pasteurjevo delo plagiat Bechampovega dela, prirejen v prid dobičkonosne farmakološke industrije. V resnici pa so vse bolezni vzrok strupenega oz. zakisanega okolja. Ko se bakterije, virusi, klice, pršice in glive (ki so naravno prisotne v naših telesih), zaradi poškodovanega notranjega okolja (slaba prehrana, zakisanje organizma, strupi) namnožijo do nenaravnih ravni, izločajo odpadne produkte, ki so zelo strupeni in so dejansko vzrok bolezni.
Torej so mikrobi posledica zastrupitve in ne vzrok bolezni.
Viri:
The Blood and its Third Anatomical Element, Antoine Bechamp 1912
Prevod K. J.
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so v medicini potekale intenzivne razprave, kaj so resnični vzroki bolezni. Britanska znanstvenica je poiskala potomce uglednega francoskega profesorja in zdravnika Antoina Béchampa ter pregledala dragocene originalne francoske študije iz 19. stoletja, v katerih sta svoja nasprotja izražala Béchamp in kemik Louis Pasteur. Leta 1923 je izdala svoje življenjsko delo, ki ponuja uvid v te dogodke v medicini in razloge za današnjo nadvlado Pasteurjeve teorije mikrobov, pa tudi osupljive dokaze o Pasteurjevem plagiatorstvu, stremuštvu in nerazumevanju narave bolezni. Izdaja iz leta 2011 vsebuje krajše predstavitveno branje R. Pearsona (Pasteur: Plagiarist, Imposter) iz leta 1942. Sledi odlično dokumentirano delo Humove o izgubljenem poglavju človeške biologije, ki govori tudi o neslavni zgodovini cepiva proti steklini in vzrokih za špansko gripo. Avtorica je želela prispevati k razkritju znanstvene prevare, katere posledice občutimo danes bolj kot kdajkoli, da bi jo razumeli, pa moramo poznati korenine, ki segajo v čas okoli leta 1850.
Kljub milijardam, porabljenim za zdravila, preprečevanje nalezljivih in degenerativnih bolezni, se zdravstveno stanje prebivalstva slabša. Je mogoče, da iščemo rešitev v napačni smeri? Raziskovanja avtorice, klinične nutricionistke in doktorice s področja zdravstvenih ved, nas vodijo po poti teorije mikrobov Louisa Pasteurja vse do neizogibnega zaključka: njegova ideja, všečna in donosna, čeprav ne nujno točna, je kot plevel prerasla ustreznejše znanstvene razlage o vzrokih in razvoju bolezni. Bolezni niso povzročene z napadi od zunaj, so produkt razmer v našem telesu, vsega, kar počnemo, jemo in čutimo. Povzetek je dostopen tukaj, knjiga pa v skoraj vseh spletnih knjigarnah in na spletni strani avtorice.
