Marjanov blog

ZAVEST JE VSE – zaustavitev drvenja v razkroj, polarizacijo in katastrofo in preusmeritev  k vrednotam humanizma, etike in trajnostnemu razvoju sveta z preusmeritvijo  pozornosti na razvoj človeških vrednot in zavesti, kot ključnega dejavnika,  zavest namreč ni samo nekakšen vzporeden pojav možganskih aktivnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni enostaven proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celem telesu in v vsem stvarstvu (povzeto po Ervin Laszlo – madžarski filozof in humanist)

ZAVEST JE VSE
Avtor eseja: Peter Russell

Original prevoda objavljen TUKAJ
O prvobitnosti in vseobsežnosti zavesti ter zakaj je bistvo realnosti duhovno in ne materialno
(The Primacy of Consciousness; Peter Russell (1)https://www.youtube.com/watch?v=-d4ugppcRUE)

Madžarski filozof Erwin Laszlo (2) v delu z naslovom »Znanost in obnovljeni čar vesolja: vzpon integralne vizije realnosti«  (Science and the Reenchantment of the Cosmos : The Rise of the Integral Vision of Reality) zagovarja tezo, da virtualno energetsko polje, znano kot kvantni vakum ali polje ničelne točke, ustreza temu, kar so stari Indijci imenovali Akaša (beseda v sanskrtu pomeni nebo, prostor ali ether). Je vir vsega, kar obstaja in nosilec spomina vesolja (glej npr.: http://en.wikipedia.org/wiki/Akasha).  V tem razmišljanju bi rad šel še korak dlje s trditvijo, da je bistvena značilnost tega končnega vira vsega zavest sama, nič več in nič manj.

Zamisel ni nova.  V Upanišadah je Braman, izvor vesolja (dobesedno: »to, iz česar vse raste«) smatran kot Atman (»to, ki se sveti«), bistvo zavesti. In v uvodnih vrsticah Damapade Buda pojasnjuje, da »misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje«.

Tak pogled, čeprav razširjen v številnih metafizičnih sistemih, je popolnoma tuj trenutnemu znanstvenemu pogledu na svet. Svet, ki ga opazujemo je tako prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima »realne osnove«.  Vendar, ko pobliže spoznamo ta alternativni svetovni nazor, se izkaže, da ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – pač pa le z njenimi izhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja.

Vse je v zavesti

Ključ do tega alternativnega pogleda je dejstvo, da so vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – oblike, ki se pojavljajo v zavesti. To sicer ne izgleda vedno tako. Ko vidim drevo, se mi zdi, da vidim neposredno drevo samo. Toda znanost nas opozarja, da se dogaja nekaj povsem drugega. Svetloba, ki vstopa v oko sproža kemijske reakcije v mrežnici, ta pošilja elektrokemične impulze vzdolž živčnih vlaken v možgane. Le ti predelujejo tako prejete podatke in nato ustvarijo lastno podobo o tem, kaj je tam zunaj. Sledi občutek, kot da opazujem drevo. Toda kar dejansko doživljam ni drevo samo, temveč le podoba, ki se pojavi v zavesti. To velja za vse, kar doživljam. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok, vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika (in-formacija) v zavesti.

Dejstvo, da nikoli ne doživljamo fizičnega sveta neposredno je zaposlovalo številne filozofe. Eden najbolj znanih je bil Kant, nemški filozof iz 18. stoletja, ki je potegnil ostro ločnico med obliko, ki se pojavi v zavesti (kar je poimenoval fenomen – grška beseda phenomenon, ki pomeni »to kar izgleda«) in svetom, ki vzbuja te zaznave, kar je poimenoval nomen (grško noumenon: »to kar je zamišljeno«). Vse, kar poznamo izkustveno, je trdil Kant, so fenomeni – pojavne oblike v naši zavesti. Nomen, »stvar sama po sebi«, ostaja vedno onstran našega zaznavanja ali neposrednega vedenja.

Za razliko od nekaterih njegovih predhodnikov Kant ni trdil, da je ta realnost tudi edina realnost. Irski teolog škof Berkely je podobno zagovarjal tezo, da poznamo samo naše zaznave. Sklepal je, da ne obstaja ničesar razen naših zaznav, kar ga je privedlo v težak položaj, ko je moral pojasnjevati, kaj se zgodi s svetom, kadar ga nihče ne opazuje. Kant je predpostavljal, da obstaja temeljna realnost, le da jo nikoli ne moremo izkusiti neposredno. Vse, kar lahko spoznamo o njej, je neka oblika, ki se pojavi v naši zavesti – naš mentalni model tega, kar naj bi bilo »tam zunaj« nas.

Včasih slišimo, da je naš model realnosti iluzija, toda to ne drži povsem. Lahko, da gre le za pojave v zavesti, toda vseeno je to neka realnost – edina realnost, ki jo poznamo izkustveno. Do iluzije pride, ko zamenjujemo realnost, ki jo zaznavamo s fizično realnostjo, stvarjo-samo-po–sebi. Vedantski filozofi starodavne Indije so to zamenjavo imenovali maja. Čeprav pogosto prevajana kot »iluzija« (napačna zaznava sveta), bi bilo pojem bolje razlagati kot zmoto, (napačna razlaga sveta). Trpljenje povzroča zmota, ko verjamemo, da so pojavi (fenomeni) v naši zavesti hkrati tudi zunanji svet neposredno. Zavajamo sami sebe, ko mislimo, da je podoba drevesa v naši zavesti hkrati tudi drevo samo.

Drevo kot fizični objekt sestavljajo znani gradniki materije: molekule, atomi, podatomski delci. Toda iz česa je podoba v naši zavesti? Jasno je, da ni zgrajena iz fizičnega materiala. Zaznavana podoba je iz »take snovi« kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul. (Lahko, ali pa tudi ne, gre pri tem istočasno za odgovarjajoče fizikalno kemijske aktivnosti v možganih, toda tu govorim o bistvu podobe same.) Kaj je torej bistvo te nematerialne podlage (osnove) iz katere se porajajo (oblikujejo / in-formirajo) vsa naša izkustva.

Angleški jezik nima primerne besede za to mentalno (duhovno) esenco. V sanskrtu beseda čitta, pogosto prevajana kot zavest (v agleščino pa včasih tudi kot kot »mindstuff«), pomeni mentalno (duhovno) podstat (sub-stanco). To je tisto, kar privzame mentalno obliko slik, zvokov, vtisov, misli in občutkov. Vsi ti fenomeni zavesti pa so veliko bolj snovani (sanjani – slovenščina tu z istim korenom obeh besed ponuja enkraten vpogled) kot snovni.

Polje zavesti (mindstuff ali čita) ima sposobnost zavedanja vsakršnega možnega izkustva – vse, kar kdorkoli sploh lahko izkusi v življenju (tudi izven fizičnega telesa); vsaka izkušnja vseh bitij na tem planetu ali kateregakoli čutečega bitja kjerkoli v vesolju. V tem pogledu ima zavest neskomčen potencial. Z besedami Mahariši maheš Jogija, »Zavest je polje vseh možnosti«.

Ta vidik zavesti spominja na svetlobo iz filmskega projektorja. Le ta seva svetlobo na zaslon in jo pri tem prilagaja tako, da na njem pričara katero od neštetih možnih podob. Te podobe so kot zaznave, vtisi, sanje, spomini, misli in občutki, ki jih izkušamo – oblike, ki se porajajo na našem notranjem zaslonu, zaslonu naše zavesti. Svetloba sama, brez katere ne bi bila možna nobena podoba, odgovarja tej zmožnosti zavesti, da prevzame katerokoli obliko.

Za podobe na platnu vemo, da nam jih riše ali slika nanj usmerjena svetloba, toda običajno se te svetlobe niti ne zavedamo, vso pozornost posvečamo gibljivim podobam in zgodbam, ki nam jih le te posredujejo. Na zelo podoben način vemo, da imamo sposobnost zavedanja, toda običajno se zavedamo samo kakšne od številnih različnih zaznav, misli ali občutij, ki se pojavijo v zavesti. Redko se zavedamo zavesti same.

Vsi pojavi so projekcija zavesti.    Tretja Karmapa.

Svet brez materije?

Čeprav zunanjega sveta ne moremo zaznavati neposredno, pa iz naših izkustev lahko sklepamo na njegove značilnosti. To je bil pravzaprav osnovni cilj naših znanstvenih prizadevanj. Znanstveniki so poskušali razumeti delovanje sveta, ki nas obdaja, in priti do sklepov glede njegovih resničnih značilnosti.

Na začudenje mnogih se je svet »zunaj nas« izkazal za precej drugačnega od sveta naših izkustev. Pomislimo na našo zaznavo zelene barve. V fizičnem svetu je to svetloba določene frekvence, toda svetloba sama ni zelena. Prav tako električni impulzi, ki potujejo od oči do možganov, niso zeleni. Barve same po sebi ne obstajajo. Zelena barva, ki jo zaznamo je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti kot odgovor na to frekvenco svetlobe. Obstaja samo kot subjektivno izkustvo v naši zavesti.

Enako velja za zvok. Slišim zvok violine, toda ta zvok je le pojav v moji zavesti. V zunanjem svetu zvok kot tak ne obstaja, gre le za vibracije molekul zraka. Vonj vrtnice ne obstaja brez zavesti, ki bi ga zaznavala, pač pa le molekule določene vrste.

Enako velja tudi za trdnost, ki jo zaznavamo v materiji. Svet zaznavamo kot zelo trden, zato predpostavljamo, da je trden tudi svet sam po sebi. Dva tisoč let smo si predstavljali, da so atomi nekakšne drobne kroglice, model, ki smo ga seveda povzeli iz zunanjega sveta. Ko so fiziki odkrili, da atom sestavljajo še bolj elementarni osnovni delci (elektroni, protoni, nevtroni itd.) je model atoma dobil obliko osrednjega jedra okoli katerega krožijo elektroni, kar je ponovno model, ki izvira iz naših zaznavanj zunanjega sveta.

Atomi so majhni, kakšno milijardinko centimetra merijo, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Zamislite si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel velikost nogometnega stadiona in elektroni bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Kot se je izrazil angleški fizik iz začetka dvajsetega stoletja Eddington: »Materija je večinoma strašljivo prazen prostor«. Natančneje, materija je 99.9999999% prazen prostor.

Z razvojem kvantne fizike so fiziki ugotovili, da tudi podatomski delci še zdaleč niso trdni objekti. Dejansko sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti in izmeriti. Večinoma izgledajo bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določene lokacije. Karkoli že je materija, ima zelo malo ali nobene fizične substance.

Naša predstava materije kot trd(n)e stvari je, tako kot zelena barva, kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model tega, kar naj bi bilo »zunaj nas«, toda kot pri večini modelov, se precej razlikuje od tega, kar se v resnici dogaja okoli nas.

Tudi pojem mase je vprašljiv. Po Einsteinovi splošni teoriji relativnosti sta masa in pospešek nerazločna se med seboj prepletata. Oseba v dvigalu se počuti lažjo, če dvigalo pospešuje navzdol in težjo, ko se zaustavlja. To ni iluzija, tehtnice bi potrdile spremembo teže. Kar doživljamo kot maso je upor tal pod našimi nogami proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo in si razlagamo kot maso. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne zadane v steno vesoljske ladje in tam občuti začasno zaviranje.

Karkoli že je materija, zagotovo ni narejena iz materije.    Prof. Hans Peter Duerr

Prostorčas in energija

Einsteinovo delo je prav tako pokazalo, da prostor in čas nista absolutna.Spreminjata se glede na gibanje opazovalca. Če se gibljete hitro mimo mene in oba meriva razdaljo in čas med dvema dogodkoma, npr. avto, ki se pelje od ene do druge ulice, potem boste opazili, da je avto prevozil krajšo razdaljo v krajšem času, v primerjavi s tem, kar bom opazil jaz. Ali nasprotno, z vašega gledišča se jaz gibljem naglo mimo vas in v vašem referenčnem okviru bom jaz opazil manj prostora in časa kot vi. Čudno? Da. In za nas skoraj nepredstavljivo. In vendar nam to potrjujejo številni eksperimenti. Zmotne so naše zdravorazumske predstave prostora in časa. Ponovno gre za konstrukte v zavesti, ki ne odražajo zadovoljivo dejanskega stanja okrog nas.

Kant je to predvidel sto let pred  Einsteinom. Sklepal je, da sta prostor in čas dimenzijski okvir, v katerem zavest gradi svoja izkustva. Vgrajena sta v proces zaznave in ne moremo razmišljati drugače kot v pogojih prostora in časa. Toda prostor in čas nista aspekta objektivne realnosti. Realnost je po Einsteinu nekaj drugega, nekaj, kar je poimenoval prostorčas. Ko ga opazujemo, se prostorčas pojavlja kot določena količina prostora in kot določena količina časa. Toda koliko prostorčasa zaznamo kot prostor in koliko kot čas ni določeno, odvisno je od gibanja opazovalca.

Če prostor, čas in materija nimata absolutnega statusa, kaj pa potem energija? Fiziki težko razložijo, kaj energija sploh je. Definirajo jo kot zmožnost opravljanja nekega dela, torej ustvarjanja neke spremembe. Energija prevzema mnogo različnih oblik: potencialna, kinetična, kemična, električna, toplotna, sevalna. Toda nikoli ne merimo energije kot take, ampak vedno le spremembe, ki jih pripisujemo energiji.

Energijo imamo pogosto za temeljno lastnost vesolja. Toda tudi to se pokaže kot zmotno. V skladu s Posebno teorijo relativnosti energija in masa lahko prehajata ena v drugo, glede na Einsteinovo slavno enačbo E = mc2. Opazovalca, ki potujeta z različno hitrostjo namerita različno količino energije nekega objekta. Kvantna teorija ponuja nadaljne vpoglede v značilnosti energije. Kvant se običajno imenuje kvant energije, najmanjša možna enota energije. Toda to ni povsem pravilno. Kvant je pravzaprav kvant aktivnosti.

Kaj je aktivnost? Je še ena fizikalna veličina kot razdalja, hitrost, moment, sila in ostale, ki jih srečujemo v fiziki, toda običajno ji v osnovah matematike in fizike ne posvečamo veliko pozornosti.

Količina aktivnosti v kvantu je izjemno majhna, okoli 0.00000000000000000000000000662618 erg.sek (ali v krajši obliki 6.62618 x 10-27 erg.sek) – toda ta količina je konstanta. Je ena obstoječih redkih absolutnih veličin in je bolj temeljna kot prostor, čas, materija in energija. Polje ničelne točke torej ni polje potencialne energije – kljub dejstvu, da ga pogosto jemljemo kot takega. Je polje potencialnih kvantov, polje potencialne aktivnosti.

Foton predstavlja en kvant svetlobe, toda energija, ki jo pripisujemo fotonu je zelo različna. Foton gama žarka, npr. vsebuje bilijonkrat več energije kot foton radijskega valovanja. Toda prav vsak foton, prav vsak kvant predstavlja enako količino aktivnosti.

Ko očesna mrežnica posrka foton, le ta sprosti določeno količino energije, ki je merljiva po količini spremembe, ki jo je zmožen povzročiti. Ta sprememba nato potuje do možgan, kjer jo zaznavamo kot barvo. Količina spremembe, ali energija, je odvisna od frekvence, zato pravimo, da različne barve ustrezajo različnim frekvencam svetlobe.

Kaj je frekvenca? Ponovno gre za model, vzet iz naših izkušenj iz zunanjega sveta, uporabljen za prikaz domnevnih lastnosti fotona. Zelo malo verjetno je, da bi foton imel frekvenco, kakršno si mi predstavljamo. Pravzaprav je tudi sama ideja fotona še en primer tega, kako projiciramo naše izkušnje na zunanji svet. Zaznavamo delce in sklepamo, da bi svetloba lahko bila iz delcev. Zaznavamo tudi valovanje in predstavljamo si svetlobo kot valovanje. Svetloba včasih bolj odgovarja enemu opisu in drugič bolj drugemu. Veliko bolj verjetno je, da svetloba ni ne eno in ne drugo. Da ne bomo predolgi tu ne bom zahajal v podrobnosti, bralec, ki ga to zanima pa bo več o tem našel v moji knjigi Od znanosti do boga (From Science to God; glej npr. amazon.com; op.p.).

Če povzamemo: vsa naša izkustva so proizvod naše zavesti, oblika, ki se pojavi v zavesti. Te mentalne oblike nimajo fizične osnove, pač pa so duhovne – snov zavesti (mindstuff). Predstavljamo si, da je svet tak, kot se nam kaže znotraj naše zavesti, toda vedno se pokaže, da skoraj v nobenem pogledu ne odgovarja podobam, ustvarjenim v zavesti. Kar se nam kaže kot temeljne veličine in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – ni nič drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.

Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije.   Tibetanska knjiga velike osvoboditve.

Dva aspekta ali en sam?

Uvodoma omenjeni Ervin Laszlo v svojem delu uvaja pojem panpsihizma: hipoteza, da zavest ni lastna samo ljudem ali višje razvitim živalim ali celo bitjem z živčnim sistemom. Zavest je v vsem. Toda kot posebej poudarja, s tem ne želi trditi, da imajo tudi nižji sistemi sposobnost mišljenja, čutenja ali drugih mentalnih vzgibov, ki jih povezujemo z zavestjo, temveč le, da je obstaja, pa čeprav še tako majhna, sposobnost zavesti v neki obliki. Tudi nižje bakterije premorejo preblisk notranje svetlobe, morda milijardinko te notranje svetlobe, ki jo poznamo ljudje, toda tudi to je bistveno več kot popolna tema.

Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna hipoteza) predpostavlja ravno nasprotno: materija sama naj bi bila popolnoma brezčutna (mrtva), popolnoma brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se pojavila šele z evolucijo kompleksno oživčenih sistemov. Problem pri tem pogledu je, kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve materije. Zakaj se vsa ta nevralna obdelava podatkov ne odvija še naprej »v temi« oz. nezavedno.

Ervin Laszlo pojasnjuje, da je edina smiselna razlaga (čeprav heretična glede na trenutno prevladujoč svetovni nazor uradne znanosti), v tem, da se potencial za doživljanje notranjih izkustev ne pojavi kar nenadoma, kot po nekakšni čarovniji, v trenutku, ko je dosežen nek določen razvojni nivo. Ta zmožnost notranjega izkustva je vseskozi tu.

Panpsihizem običajno predpostavlja dvojni vidik vsega: fizični vidik, ki ga lahko opazujemo od zunaj in mentalni vidik, ki ga opazujemo znotraj sebe. Dolgo časa sem se posluževal tega dvojnega pogleda na svet. V zadnjem času pa sem začel dvomiti o njem. Ne dvomim o obstoju mentalnega ali duhovnega aspekta, kar počne večina. Začel sem se spraševati, če sploh obstaja fizični vidik. Vem, da je to za mnoge radikalno, toda naj na kratko navedem razloge za tako razmišljanje in njegove posledice.

Kadarkoli želimo definirati nek aspekt fizičnega sveta ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Toda naša verovanja v materialni svet so tako globoka in tako močno podprta z našimi izkustvi, da vztrajamo pri naših domnevah, da mora obstajati nek fizični ali materialni temelj sveta. Podobno kot srednjeveški astronomi niso dvomili o Zemlji kot središču vesolja, tako tudi mi ne podvomimo o naši predpostavki, da je zunanji svet materialen. Morda fizični svet dejansko sploh ne obstaja. Nobene materije same po sebi. Morda obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.

Akašo bi potem morali obravnavati kot polje, ki je po svojih značilnostih povsem mentalne, duhovne narave. Dejansko predstavlja bistvo zavesti. Težje predstavljivo, vem. Dejansko je vse, kar si lahko zamislimo samo nek pojav v naši zavesti. Ne moremo si zamisliti zavesti same. Zavest je nekaj, v čemer se odvijajo dogodki mentalnega sveta, je to v čemer se porajajo podobe. Verjetno je bolje, da si niti ne poizkušamo predstavljati kakšno je polje zavesti, kajti zanesljivo bomo zašli v podobne zmote, kot kadar si poskušamo predstavljati kvant ali prostorčas.

Vse kar lahko rečemo je da ne gre za enolično polje. Neke vrste raznoličnost mora vsebovati, kajti prav te variacije so izvor zaznavanja sveta. Če ne bi bilo variacij v polju, ne bi bilo možno ničesar opazovati, ničesar izkusiti.

Te variacije v polju so »objekti« našega zaznavanja ali zavedanja. Toda tu ne gre za objekte v smislu materialnih stvari. Ti objekti postanejo materialni objekti šele v zavesti opazovalca. Šele tu se pojavi občutek materialnega predmeta v »zunanjem svetu«. Nato predpostavljamo, da materialnost, ki jo občutimo (in ki izgleda tako prepričljiva, izvorna ali primarna), mora biti tudi resnična lastnost »zunanjega sveta«.

Toda čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse kar se spremeni je naš odnos do tega kar opazujemo. Ne merimo materialnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti, ali v polju (oceanu) Akaše, kot bi rekli indijski modreci. Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.

To čemur pravimo elementarni delec odgovarja elementarni variaciji v polju. Bolje bi ga bilo imenovati elementarna entiteta kot pa elementarni delec. Elementarne entitete se (v skladu z voljo in predstavo dirigenta; op.p.) organizirajo v atome, molekule, celice in podobno, čisto v skladu z obstoječo paradigmo. Razlika je v tem, da nam ni treba več razmišljati o zavesti, ki zaznava materijo (z vsemi težavami, kot npr. kako materija vpliva na zavest), pač pa se zavest sedaj neposredno zaveda sama sebe.

Součinkovanje (interaktivnost) lahko sedaj smatramo kot zaznavanje – zaznavanje ene regije polja zavesti s strani neke druge. V skladu s sedanjim pogledom pri vsaki interakciji posreduje kvant aktivnosti (inter-akcija). Po tem alternativnem pogledu pa je najmanjša postavka enota zaznave, enota izkušnje. Lahko mu rečemo tudi kvant zavesti, kvant čite.

Preko naših izkustvenih zaznav fizičnega sveta smo odkrili, da je aktivnost temeljna značilnost. Po tem alternativnem gledanju je temu še vedno tako. Zavest učinkuje, je aktivna, ko znotraj sebe ustvari neko podobo. Kvant učinka (akcije) je kvant izkustva, kvant čitte.

Zdaj lahko razumemo zakaj materialni svet izgleda mrtev, nezaveden. Kvalitete, ki se pojavljajo v zavesti – barve, zvoki, vonjave, snovi ali karkoli – postanejo predmet zaznavanja, postanejo »materialni svet«. Toda tu ni sledu zavesti same v podobah materije, ki se porajajo v zavesti. Kot pri filmski projekciji, kjer je svetloba osnova slik na zaslonu in kjer v sami filmski zgodbi ni nobenega dokaza, da je temu tako. Oblike, ki vznikajo in plešejo v zavesti same po sebi v ničemer ne namigujejo, da so vse le manifestacija zavesti ali duha. Izgledajo kot nekaj drugega kot zavest. In tako domnevamo, da je (o)snov(a), iz katere je »zunanji svet« – materija – nezavedna, mrtva.

Fizika je proučevanje strukture zavesti. Snov, iz katere je svet, izvira iz snov*. Sir Arthur Eddington

(*sen, množina: sn’ovi, iz sn’ov – torej iz sanj; v angl. originalu: mindstuff;
kot že rečeno: etimologija oz. skupni izvor obeh slovenskih pojmov za snov in snove t.j. sanje nudi
čudovito besedno igro in fantastičen vpogled; pri tem gre tako za nočne sanje kot za budno snov-anje,
torej receptivni (jin) vidik, kot aktivni (jang) vidik)

– Iz take smo snovi kot sanje.   W. Shakespear
– Avstralski staroselci imenujejo svojo 65 000 letno kulturo in pogled na svet »Dreamtime«.
– Patanjali Joga Sutre razlagajo svet kot čitta vriti, »modifikacije zavesti«.

Nov pogled na težavno vprašanje

Težavno vprašanje o tem, kako bi iz mrtve materije lahko kdajkoli izšla zavest je sedaj postavljeno na glavo. Materija ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Vprašanje se sedaj glasi: Kako zavest privzame vse te kvalitete, ki jih iizkušamo, vključno z materialno.

Na to vprašanje najlaže odgovorimo preko direktnega zavedanja; s preusmeritvijo svetlobe zavesti na zavest samo in z opazovanjem značilnosti zavesti iz prve roke. To pot so izbrali številni veliki mistiki, jogiji, vidci, svetniki in modreci najrazličnejših kulturnih okolij skozi vso zgodovino človeštva.

Kljub časovnim in kulturnim razlikam so prišli do presenetljivo podobnih spoznanj. Žal ta spoznanja nimajo kaj dosti vrednosti za trenutno prevladujočo miselnost zahodnega sveta. V večini primerov so tako v nasprotju z obstoječim svetovnim nazorom znanosti, da jih le ta vzvišeno zavrača – in s tem tudi vrednost teh spoznanj za duhovnost na splošno.

Pomislimo npr. na izjavo baba Muktanande, ki pravi: »Si ves svet. Si v vsem in vse je v tebi. Sonce, luna in zvezde krožijo znotraj tebe«. Večina ljudi bi bila začudena, če že ne zmedena. Izjava povsem nasprotuje današnjemu svetovnemu nazoru, po katerem sem majhna pika v središču mojega sveta, okoli katere se vse obrača. Muktananda trdi nekaj povsem nasprotnega. Lahko bi pomislili, da je morda prismuknjen od preveč meditiranja.

Če pa na stvar pogledamo s stališča globokega notranjega poznavanja fenomenov zavesti in s tem celotnega sveta, postane tak pogled veliko bolj smiseln. Vsako izkustvo, vse kar je možno spoznati, se zgodi znotraj nas.

Podobno si zelo radi predstavljamo, ko poslušamo razlage takih ljudi o nastanku sveta, da gre pri tem za nastanek fizičnega sveta. Na nek način je to res. Toda pravzaprav govorijo o fizičnem svetu kot ga zaznavamo v zavesti in kako proces ustvarjanja teh zaznav nenehno poteka.

Aštavakra Gita, zelo cenjen indijski tekst pojasnjuje: »Vesolje je bilo ustvarjeno v meni kot podoba, je prežeto z mano. Vesolje je porojeno iz mene, v meni obstaja in v meni premine«. Težko dojemljivo, dokler na zadevo ne pogledamo s stališča zavesti.

»Na začetku je bil Logos«. Pogosto preveden kot »Beseda«, logos pomeni tudi »misel ali bistvo«. Na začetku je bilo duhovno bistvo, čitta.

Izrek »Miruj in vedi, da sem Bog« ni nujno poziv k mirovanju in priznanju avtorja take izjave kot stvarnika celega vesolja; gre za povabilo k umiritvi lastnega notranjega sveta – z besedami velikega jogija Patanjalija: »naj manifestacije čitte odmrejo« – in k neposrednemu spoznanju, da je »Jaz«, to vseprisotno, nespremenljivo, najgloblje bistvo tvoje lastne zavesti hkrati tudi bistvo vsega, kar obstaja.

S pomočjo take razlage ponovno najdem čar vesolja. Če je naše lastno bistvo božansko, in če je to bistvo zavesti možno najti povsod in v vsem, potem je vse božansko. Panpsihizem postane panteizem. Ni pomembno, če ga poimenujemo Univerzalna Zavest, Alah, Bog, Jehova, Veliki Duh ali Polje kvantnega vakuma, vsi izviramo iz tega istega bistva.

To dviguje nivo spoštovanja do sveta v katerem živim, ali v katerem izgleda, da živim. Ko pomislim na to, da ta svet – čeprav na prvi pogled prav nič ne kaže na to – v končni fazi izvira iz istega bistva, kot moje lastno bitje, sem poln čudenja. Vse ponovno dobi svojo očarljivost in čarobnost.

Peter Russel

Morda se boste vprašali, kakšna je praktična uporabnost tega novega, povsem drugačnega svetovnega nazora. Če bi odgovor moral strniti v en stavek, bi se le ta glasil takole: če smo dosedaj verjeli, da dogodki v »zunanjem« svetu določajo naše notranje občutke, pa je resnica ravno nasprotna, naša notranja občutja in misli določajo našo »zunanjo« realnost. Kaj več o tem pa morda kdaj drugič.

Želimo vam čimveč dobrega počutja, karkoli se že dogaja »okoli« vas. Vzt-rajajte v njem, privabilo bo vašim dobrim vibracijam ustrezne odseve v svetu, ki vas obda(r)ja. Bodite pozorni na to, kar sanjate in skrbno izbirajte to, kar snujete. Svet je že od vsega začetka ves iz svet-lobe, ki se po-raja in oblikuje (in-formira) v naši zavesti. Vesolje je predvsem veselje in veliko bolj pri-Jaz*-no in so-delujoče (inter-aktivno), kot se nam v-časih zdi. Živ-ite in u-živ-ajte v igri, ki jo ponuja. Del te igre, kot vidite, nam vse-mir-je za-vest-no, pravkar in t-raj-no, omogoča tudi skozi naš o-čar-ljivo Bog*-at jezik. Prisluhnite torej temu čar-obnemu jeziku vse-mirne za-vesti.

* O odnosu med Jaz-om, Božanstvom** in zavestjo govori P. Russell v enkratnem tekstu z naslovom »Does God Speak English«. Ker različni jeziki ne omogočajo enakih besednih iger, vabim vse, ki vsaj malo obvladajo angleščino, da kliknejo na spodaj navedeno avtorjevo internetno stran in si tekst prebrejo v originalu. Izjemno lepo, provokativno in hkrati prepričljivo.
**Izraz Bog ni po-srečen, saj s slovničnim moškim spolom besede neizogibno nakazuje samo moški aspekt tega, kar označuje ta beseda, kar je seveda samo polovica resnice; uporabnik te besede povsem z-greši Boginjo, ženski aspekt . Slovnično in tudi vsebinsko nevtralna beseda in s tem veliko bolj pravilen izraz Božanstvo predstavlja elegantno rešitev, saj vsebuje oba tudi sicer lepo združljiva aspekta oz. s-pola. Stvar ni brez-vezna, saj je povezana s večstoletnim psihološkim, družbenim in tudi fizičnim zatiranjem žensk (in seveda tudi ženskega aspekta duševnosti pri moških) s strani številnih vladajočih religij in političnih partij.

(1) O avtorju eseja: Peter Russell je študiral matematiko in fiziko v Cambridge-u v Angliji. Zaradi izjemnega zanimanja za človekovo duševnost se je lotil še študija psihologije. V Indiji je proučeval meditacijo in po vrnitvi napisal številna pomembna dela o psihologiji in fiziologiji meditacije. Je eden pomembnejših zagovornikov novih pogledov na svet, podprtih z odkritji moderne znanosti, predvsem kvantne fizike in s starodavnimi spoznanji vzodnih filozofij. Več o njem in številne zanimive tekste najdete na: http://www.peterrussell.com/index2.php

(2) O avtorju knjige »Znanost in obnovljeni čar vesolja: vzpon integralne vizije realnosti«: Ervin Laszlo je madžarski filozof in humanist, ustanovitelj Budimpeštanskega kluba, katerega poslanstvo z njegovimi besedami je »usmeriti pozornost na razvoj človeških vrednot in zavesti, kot ključnega dejavnika pri zaustavitvi drvenja v razkroj, polarizacijo in katastrofo in preusmeritvi k vrednotam humanizma, etike in trajnostnemu razvoju sveta«. O zavesti pravi: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo nekakšen vzporeden pojav možganskih aktivnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje. Zavest ni enostaven proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celem telesu in v vsem stvarstvu.«