Marjanov blog

Krog revščine slučajno?

Nepripravljenost ljudi, da nehajo razmišljat potrošniško po moje predstavlja glavni problem, da humanitarnost na drugi strani ne bo dolgoročna rešitev naraščajočega problema revščine. 

Vedeti moramo, da s humanitarnimi akcijami seveda pomagamo pri osveščanju ljudi in da trpeči nujno potrebujejo pomoč, ampak v prvi vrsti je nujno priznati, da večino namenjenega konča pri posrednikih (npr. kot v primeru države Zimbabwe in Robert-a Mugabe

Dejansko krpamo rane, ki jih je tretjemu svetu v glavnem prizadejala ravno naša zahodna kultura vse od pričetkov kolonizacije. Sedaj moramo prepričati samega sebe, da nehamo trošiti.

Kapitalizem ima namreč  za svoj obstoj nujno   samodejno vkomponirano tudi revščino, ki jo z našo potrošniško vnemo ne le generiramo, ampak tudi pospešujemo (analogija na post Vojna za vodo, nafto, rudnine, zemljo za vire in surovine TUKAJ ). Na tem planetu prevladuje mišljenje in glavna skrb, da je edino gonilo razvoja nenehna rast, profit, vendar niti rast niti profit ne sme biti gonilo ljudi. O tem Bojan Radej Ukradena blaginja TUKAJ.

Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil. Več o tem v članku B. Radeja Misliti obilje TUKAJ. Iz tega je treba denar za odplacilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurencnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa se porazdeli med zmagovalce.

Razlogi in metode

Zakaj revni postajajo še bolj revni in zakaj bogati še bolj ­bogatijo, tako države kot posamezniki? V čigavem interesu je, da se zadolžene države še bolj zadolžujejo? Kdo so glavni igralci te nore in pokvarjene­ igre? Korporacije in njihovi vodilni uslužbenci, ki si pravijo ekonomski morilci.

“Da bi lažje razumeli, kaj se danes dogaja okrog nas, kaj nas je pripeljalo v sedanje gospodarsko stanje, iz katerega ni videti rešitve niti na svetovni ravni, zakaj so se tudi naši politiki spremenili v pohlepne osebke, ki sprejemajo razmišljujočim ljudem povsem nedojemljive odločitve in državo ter z njo sodržavljane pehajo v lakoto, obup in brezperspektivnost, je nujno v roke vzeti knjigo Izpovedi ekonomskega morilca, avtorja Johna Perkinsa.” – Sonja Čujović, Svobodna misel

John Perkins, nekdanji plačanec ameriške obveščevalne službe je razkril kakšen je modus operandi zahodnih tajnih služb pri strmoglavljanju režimov, ki ne igrajo pod taktirko zahodnega establišmenta..

Kako družbeno kreirati celotne generacije v razmišljanje in obnašanje, po želji tistih na oblastih. Šokantno je to, da je naš narod bil transformiran na enak način.

To je razlog, da kljub obilici dokazov in informacij večina demoraliziranih ljudi ni sposobna slišati, videti, razumeti, dojeti realnosti pa tudi če obstajajo jasni nedvoumni dokazi. Demoraliziran človek ni sposoben priti do razumnih zaključkov.

Gre za proces pranja možganov, ki napreduje zelo počasi in je razdeljen v štiri osnovne faze.

– DEMORALIZACIJA
– DESTABILIZACIJA
– KRIZA
– NORMALIZACIJA

Intervju iz leta 1985 z nekdanjim KGB agentom Yurijem A. Bazmenovom, ki je bil usposobljen v metode subverzije potrjuje zgoraj opisano

Epilog

Glavni krivec za dogajanje na planetu je globalna elita cca, par % in njeni lakaji, ki ne potrebuje izobraženih osveščenih ljudi, temveč pohlevne, potrošniške sužnje, tj. nas , zahodni razvitejši del svetovne populacije tj. cca 25% in sužnje tretjega sveta, katerih s tlako izdelanih reči potem mi brezumno kopičimo v dobro dobičkov elite. Med tem, ko se oblastniki menijo le za večje dobičke, smo zvečine že zdavnaj izgubili interes za dobrobit vseh bitij na tem planetu in le tega se moramo že za lastno dobro priučit ali kakorkoli pridobit nazaj. Sedaj nam je večini mar le za svoj lastni interes in za dobrobit ožje družine. Prepričali so nas, da je Denar postal naš bog, hočemo zgolj najnižje cene in kopičimo si bogastvo, ne glede na dolgoročne posledice. Rezultat našega pohlepa pa je ekonomsko suženjstvo milijonov ljudi po vsem svetu, ki garajo za evro na dan Več Tukaj, zato da mi lahko kupujemo poceni vse več stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo.

Vprašanje je : Če želimo preživet in tudi omogočit približno znosno življenje našim otrokom, vnukom itd., se bomo morali v kratkem odločiti na vprašanje, ki  nam naslavlja film Raj ali upostošenje TUKAJ.

Potrebujemo novo ekonomsko paradigmo, potrebujemo stvari zasukat v trajnostni razvoj, ki se ne bo več meril v dosedanjih kazalcih uspešnosti, učinkovitostih, dejansko živimo svojo navidezno blaginjo na račun omejevanja virov našim zanamcev, misleč , da jo bomo ubranili z boljšo organiziranostjo, optimizacijo , standardizacijo, normiranjem proizvodnih in upravnih procesov in socialnimi inovacijami. Prepričan sem , da se hudo motimo, če še vedno gojimo take misli, priznati si bomo morali cimprej , da je  trenutno veljavna paradigma nasprotna človeku, razvoju njegovih resnicnih potencialov, šolski sistem naravnost poniževalen do otroskih kapacitet, druzbeni razvoj pa naravnost samodestruktiven……..”

Čeprav se nam danes zdi gospodarska rast kot merilo napredka nekaj povsem samoumevnega se je kot taka uveljavila šele v 50. letih prejšnjega stoletja. Vse dokler bo gospodarska rast ostala tako pomembna za svetovne odločevalce, je človeštvo brezupno omejeno, saj se ukrepi s področja varovanja okolja srečujejo z nerazumno oviro – da morajo hkrati poganjati tudi gospodarsko rast. Ključno je torej odrekanje potrošniški kulturi, ki zahteva neskončno rast potrošnje, kar pa na omejenem planetu pač ni mogoče.” Več  Tukaj

Sreče ne ustvarita gospodarska rast in politika, ki spodbuja k življenju v bogastvu namesto k bogatemu življenju. Slednjega očitno živi nekaj več kot 700 tisoč prebivalcev Butana, ki leži v Himalaji, med Indijo in Kitajsko. Državica je velika kot Švica in je edina na svetu, ki ji več pomeni sreča njenih državljanov kot njena gospodarska rast. Tako morajo vsak zakon, program, gradnja ceste, skratka vsi večji projekti, skozi “rentgen”, s katerim ugotovijo, koliko sreče za družbo tiči v posameznem projektu. Več TUKAJ  Bruto družbena sreča in ne več gospodarska rast.

Prav vsak od nas je v sorazmerni meri soodgovoren za trenutno stanje, zato je pomembno, da pričnemo s spreminjanjem svojih vrednot in vedenjskih vzorcev. Tu ne verjamem v čarobne rešitve raznih odrešenikov , prevzemimo polno odgovornost za dejanja in odpustimo vzorce čutenja, razmišljanja in delovanja, s katerimi sebi in drugemu nezavedno povzročamo trpljenje. Vsi soustvarjamo ta svet, zato mislim, da moramo prevzet del odgovornosti za takega kot je, vsak dan z najmanjšo gesto, z najmanjšo vsakodnevno odločitvijo ga soustvarjamo.

Živimo v participatornem vesolju, torej ves čas soustvarjamo s svojimi najmanjšimi prispevki k stanju kakrsno pac je. Menim pa , da se moramo predhodno tudi prepoznati , kdo smo , kakšni,
kajti iz naše egocentrične drže rasejo po istem vzorcu v končni fazi tudi izkoriščevalski farmacevtski giganti, lobiji, razne korporacije(npr. Monsanto), za katere več ne moreš razumeti kaj so še njihovi motivi.

Verjamem, da noben koncept ali projekt ali končno družbena ureditev dolgoročne ne zdrži brez doseženega zadostnega števila osveščenih ljudi v populaciji, ki bi zadevo peljali na višji nivo zavesti in vedenja.

Nov holistični pogled na življenje,  človeka in ekonomijo pa edini vodi k izhodu iz kaotičnega družbenega dogajanja in stran od propada zahodne civilizacije, ki ga povzročata paradigma neodarvinizma in socialnega darvinizma kot temelja globalne politične ekonomije.

Iz serija člankov epigenetiki, velja na to temo poudariti predvsem članek z naslovom Ekonomija v biologijo TUKAJ