Marjanov blog

Dr. Bruce H. Lipton, ameriški mikrobiolog, avtor knjige Biologija verovanja, pravi, da je od okolja odvisno, kateri gen se bo izrazil v človeku. Naučeni smo, da verjamemo v usodnost genov, ki jih podedujemo od prednikov. Toda nova spoznanja v biologiji to zanikajo, saj so revolucionarno drugačna in jasno razkrivajo, da je delovanje naših genov zgolj odraz vplivov, ki jih ima nanje naše okolje.[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=jjj0xVM4x1I]

Izvencelična sposobnost procesiranja

Z svojimi poiskusi je nakazal tudi, da celično jedro ni pogoj za neovirano funkcioniranje celice in da procesiranje informacij niti ni pogojeno z samim celičnim jedrom, še več, Lipton je v poizkusih  dal odrstraniti celo samo jedro. Fenomenalno je, da so se v celici kljub odstranitvi jedra normalno odvijali vsi  presnovni procesi, da se je delila….itd.

Na to se  veže logično vprašanje in ogromen izziv, namreč  kje lokacijsko se procesirajo informacije, če ne v celičnem  jedru. Ali je potemtakem obstoj izvencelične sposobnosti procesiranja verjeten?

Analogije izventelesnih spominskih in procesnih zmogljivosti pri človeku

Ali  je tudi pri človeku  lokacija spomina in procesiranja pravzaprav izventelesna. Da lahko vsaj teoretično sprejmemo to možnost, nas na to verjetnost napeljuje nekaj dokumentiranih medicinskih primerov. Enega takih opisuje International weekly journal of science v članku z naslovom The man with a hole in his brain, v celoti je objavljen TUKAJ

V Franciji so namreč  odkrili 44-letnega človeka skoraj brez možganov, ki živi povsem normalno življenje. Je oče dveh otrok in zaposlen kot uradnik.

Skeniranje njegove glave je pokazalo, da je njegova lobanja polna hrbtenične tekočine; možgani se nahajajo samo še v tanki plasti okrog in okrog ob lobanji. Nabiranje vode v možganih so mu odkrili že ko je bil dojenček. Vgradili so mu poseben ventil za njeno odtekanje, ki so mu ga odstranili pri 14 letih, saj je izgledalo, da nima več težav. Izgleda, da temu ni bilo tako, saj se je tekočina nabirala še naprej, izpodrivala in mu počasi uničevala možgane tekom desetletij.

 

V članku Tudi brez možgan lahko živimo iz revije Radar  je podobnih  primerov opisanih še več

       

Pravega dokaza, da se spomin nahaja v možganih, še ni. Teorija spominskih referenčnih polj – temeljni princip pojavnega starstva določa, da vsa biološka in psihološka dinamika deluje po principu samorasti oz samoučenja (opcijsko tudi samouničenja)

Fundamentalno spoznanje po tej teoriji je, da živimo v vesolju, ki je živ organizem in se razvija, mi kot del le tega pa z njim.

Idejo o spominu narave in celotnega vesolja prof.dr. Igor Kononenko povzema takole:

Vse stvari v vesolju nastajajo na določen način ravno zaradi univerzalnega spomina, ki pomni, kako so stvari v preteklosti nastajale. Ta spomin omogoča, da podobne reči iz spomina vplivajo na druge podobne reči, temu rečemo morfična resonanca. Polja sama se razvijajo in so podobna prejšnjim.  Z vsako ponovitvijo se spomin krepi.

….zaradi morfične resonance človeška znanja in veščine ohranjajo in hkrati omogočajo lažje učenje novim generacijam. Pravega dokaza, da se spomin nahaja v možganih, še ni. Zatorej lahko smatramo človeške možgane ne toliko kot shranjevalnik spominov, kot povezavo med nami in spominom, ki je shranjen v morfičnem polju – nekakšen TV sprejemnik spominov. Idejo morfičnih polj lahko razširimo na socialne navade in rituale. Ljudje radi delamo stvari na način, ki se je vedno uporabljal in je globoko vtisnjen v polje. Samo ponavljanje dejanj na isti način nas povezuje z ljudmi, ki so to počeli v preteklosti in s tem ohranja preteklost. Celotne skupine živali se vedejo kot ena sama eniteta, obdana s takim poljem. Od skupine rib, do termitov in jate ptic.

Avtor te teorije je filozof in biokemik dr. Rupert Sheldrake,  Morfogenetična referenčna polja, o katerih govori, pa se ponujajo kot Nova znanost o Življenju.

dr. Rupert Sheldrake in Krešimir Mišak v odlični oddaji hrvaške televizije NA RUBU ZNANOSTI

https://www.youtube.com/watch?v=xVrxeHshi5s

Zaključek

Ne le delovanje naših genov, pač pa tudi delovanje in način procesiranja ter kvaliteta našega čustvenomiselnega dojemanja je  zgolj odraz vplivov našega skupnega okolja, ki ga kolektivno sokreiramo ves čas in katero očitno povratno deluje na nas.

Gregg Braden, avtor vrste knjižnih uspešnic to okolje  imenuje božanska matrika, ki jo opisuje takole: “To nosilno polje energije, zahodni znanstveniki opisujejo kot splet ali mrežo, ki ustvarja, kar oni imenujejo »osnovno strukturo celotnega stvarstva«.
To je inteligentno polje. In ta inteligenca se močno odziva na človeška čustva.  In v tem občutju govorimo energijam stvarstva, omogočamo svetu, da se odziva na nas, omogočamo temu polju, kvantnemu hologramu *, božjemu umu, da nam odgovarja s tem, kar sami občutimo v svojih srcih“.

*
“Hologram lahko spreminjamo kjerkoli. In ne glede na to, na katerem nivoju spremenimo hologram, se spremeni celoten hologram, kajti to je eden od njegovih temeljnih značilnosti.
To pomeni, da se lahko stvari spremenijo na izvoru, kjerkoli že to je, na energijskem nivoju primarne stvarnosti, na nivoju bilo katere od dimenzij, na nivoju kolektivne zavesti človeštva, pri posameznem človeku, itd. in posledice bodo vidne na vseh ostali nivojih.” (http://www.zavedanje.com)