Sodobna prehranjevalna veriga predstavlja pridelavo hrane, v kateri je interes kapitala oziroma multinacionalnih korporacij zelo jasen “vse za ceno dobička.”
Obup kmetov, ki vedo, da je takšen način proizvodnje hrane popolnoma zgrešen, vendar v glavnem nimajo izbire, je prav tako jasen in upravičen.
Še kako je v tem oziru  dragocena  hrana iz domačega vrta. In kako dragocene so majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastline ali živali) pridelana in ne proizvedena.
Vendar je cenovni pritisk enormen. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmet hitro ostane brez kupca.

https://www.facebook.com/marjan.kogelnik/videos/2341016805921375/?comment_id=2340989282590794&notif_id=1559042397681898&notif_t=feedback_reaction_generic

Zgrešili smo smer: hrana je postala izdelek!
V tem oziru je še kako dragocena  hrana z domačega vrta! In kako dragocene so majhne slovenske kmetije, kjer je hrana (rastline ali živali) pridelana in ne proizvedena. Vendar je cenovni pritisk strahovit. Uvožena hrana je tako poceni, da lahko slovenski kmetje hitro ostanejo brez kupcev.

Pridelki slovenskih kmetij za zdrav način prehranjevanja

Lokalna pridelava hrane, lokalno gospodarstvo, tradicija, lokalni običaji, lokalna prepoznavnost in integriranost ljudi je tisto, kar nam omogoča obstanek in preživetje v odnosu do globalističnih trendov, ki nam vztrajno režejo korenine, stik z predniki, z izročilom – da bi iz nas končno naredili standardizirane potrošnike, enake od Kanade do Avstralije in od Skandinavije do JAR. Gospodarska globalizacija je namreč povzročila hitro rast velikosti in moči korporacij in bank, a hkrati tudi finančno nestabilnost, odvisnost, brezposelnost in veliko ekoloških sprememb. Kot rešitev se ponuja lokalizacija. Pomagati je treba lokalnim ponudnikom, da se osamosvojijo od globalnega trga.

 

Vračanje k lokalni samooskrbi ne pomeni zaviranja napredka pač pa predvsem prinaša prednosti lokalnemu okolju, s tem se ohranijo pomembne vrednote, kot so oskrba z boljšo hrano, manjše onesnaževanje, lokalna identiteta, povezanost in ekonomija ter nasplošno večje zadovoljstvo ljudi. Lokalna samooskrba v zadnjem obdobju ne postaja zgolj zaželena, temveč tudi nujna oblika pridelava hrane. Kupec v njej prihrani, kmet pa pridobi. V globalnem trgu se mora kmet specializirati v pridelavi hrane, lokalno je lahko bolj pester. O tem govori odličen dokumentarni film Ekonomija sreče.

Eden od vzhajajočih trendov po svetu izziv rešuje s sodelovanjem vseh vpletenih – kmetov, organizatorjev prodaje (zadrug) in kupcev oz. s sistemom neposredne prodaje kmetov znanim naročnikom.

Model neposredne prodaje skupinsko naročenih kmetijskih pridelkov  zasnuje kot dobrodošlo priložnost za iskanje sinergij med kmeti in potrošniki. Aktivisti tako povežejo več kmetij; na organiziranem dogodku, t.i. semnju, skupaj s kmeti-pridelovalci prodajajo predhodno naročene  pridelke. Posledično se razvije Zadruga kot pravna oseba, ki  načeloma ne deluje kot odkupna zadruga; potencial je namreč razviti mešano članstvo kupcev in pridelovalcev.

Povezani pri pridelavi in naročanju si zagotavljamo kvalitetno  hrano po najnižjih cenah. V zadovoljstvo vseh.

Na semnju ponudniki, organizatorji in naročniki-kupci za nekaj ur soustvarjajo oazo prijaznega in navdihujočega okolja, v katerem izmenjajo dobrine, znanja in izkušnje, in se udeležijo spremljajočega programa delavnic, promocij, odprte kuhinje, degustacij, ipd.

 

Podobni modeli po svetu so znani po imenu Community-supported agriculture
Pobuda s sodelovanjem vseh vpletenih: kmeta, organizatorja prodaje (zadruge) in kupca tudi v Sloveniji doživlja svoj zagon; z modelom neposredne prodaje prek skupinskih naročanj se pridružuje progresivnim trendom v EU. Partnersko kmetijstvo oziroma CSA vzpostavlja skupnost kot alternativni ekonomski model, ki temelji na lokalni ravni kmetijstva in distribucije hrane. CSA se nanaša tudi na določeno omrežje oziroma združenje oseb, ki so se zavezale, da bodo podpirale eno ali več lokalnih kmetij, pridelovalci in potrošniki pa si vzajemno delijo tveganja in koristi proizvodnje hrane.

 

• Association pour le maintien de l’agriculture paysanne (AMAP) in France
• Agriculture soutenue par la communauté (ASC) in Québec
• The Food Project (US)
• Reciproco in Portugal
• Teikei (提携) in Japan
• Solidarische Landwirtschaft in Germany
• https://thefoodassembly.com/en in England
• Pergola(-landbouw) in the Netherlands
• Andelslandbruk in Norway
• Gruppi di Acquisto Solidale (GAS) in Italy, (see also, Ethical purchasing groups)
• Съпричастно земеделие in Bulgaria
• Asociația pentru Susținerea Agriculturii Țărănești (ASAT) in Romania

Grupa solidarne razmjene (GSR) in Croatia

 

 

Prehranska in z njo povezana zdravstvena samooskrba

O prehranski in z njo povezani zdravstveni samooskrbi lahko razmišljamo le, če bomo znali in uspeli tudi sami pridelati semena. Da bodo naša polja posejana z lastnimi semeni, mora kmetu biti najprej omogočen čim činkovitejši način trženja njegovih pridelkov. Če mu ni treba skrbeti, kako bo prodal, kar je pridelal, lahko svoje moči usmeri v načrtovanje pridelave in v semenarjenje. Žal ta trenutek izjemno malo kmetij prideluje semena za potrebe lastne kmetije.

 

 

 

Zakaj biti del skupnosti ?

 

PREDNOSTI ZA POTROŠNIKA – KUPCA:
– lažji dostop do kakovostnih lokalnih, večinoma ekoloških pridelkov in izdelkov
– nizka cena
– neposreden stik s ponudnikom

– možnost seznanitve z načinom pridelave/predelave neposredno pri ponudnikih
– možnost dodatnih izobraževanj
– medgeneracijsko druženje in spoznavanje novih ljudi na organiziranih dogodkih, kulturnih srečanjih in tržnici

 

PREDNOSTI ZA KMETA – PONUDNIKA:
– možnost prodaje večjih količin pridelkov in izdelkov
– ni odpadka oziroma je zelo majhen
– zagotovljena poštena cena
– neposreden stik s kupcem vpliva na nadaljnje naročanje
– možnost boljšega načrtovanja
– medgeneracijsko druženje in spoznavanje novih ljudi na organiziranih dogodkih, kulturnih srečanjih in tržnici
– možna izmenjava avtohtonih semen in informacij z ostalimi ponudniki

 

 

Komentar Antona Kukenbergerja kmeta:

 

“Dejstvo je, da se je dalo 50 let nazaj na kmetiji preživeti z eno kravo, dvema prašičkoma, nekaj krompirja in je šlo. Ker ni bilo nobenih stroškov, razen za olje, sladkor in sol. Vse ostalo so si pridelali sami. Danes pa je situacija zelo drugačna. Stroški so ogromni in če imaš recimo dvakrat večjo površino hleva na žival, kot določa minimalni standard (kot velja za našo kmetijo ), to povzroča ogomne dodatne stroške, ki jih razen tako, da svoje izdelke prodaš neposredno kupcem, ne moreš pokriti. Francozi so, na primer, izračunali, da je najnižja cena njihovega mleka z ravninskega dela 32 centov, cena mleka z alpskih predelov pa je vse 50 centov. Tako je v Franciji, kjer so kmetije neprimerno večje in s tem učinkovitejše od naših. Odkupna cena mleka je pri nas trenutno okoli 30 centov za liter. Zdaj si pa predstavljajte, kaj to pomeni, če moraš recimo za hlev za 50 krav namesto 400.000€ vložiti 800.000 €.

Povedati hočem samo to, da je večina kmetov v izgubi in vlagajo denar za preživetje kmetije od drugje. Zakaj to delajo, je vprašanje za milijardo dolarjev. Ekonomska razmerja pri cenah so povzročila pritisk na kmete, ki morajo, če hočejo preživeti, proizvajati ”na veliko”. To na žalost pogosto pomeni uporabo kemikalij in veliko trpljenja za živali. Celoten sistem je zastavljen tako, da večino cene kmetijskih pridelkov poberejo trgovine, pri pridelavi pa največji delež terja energija, ki se porabi za samo pridelavo in strošek fitofarmacevtskih sredstev. Kdo tukaj največ služi, je jasno.”

 

Več o Skupnosti Letni časi in njenih koreninah TUKAJ