Spremembe za bolj humano družbo so že tu. Semena in rastline sadijo posamezniki z vizijo in sedaj jih je potrebno negovati, izruvati pa plevel in kmalu bo naš vrt rajski!!!
Plevel pa niso ljudje. Plevel so vsa naša čustva in prepričanja, ki nas omejujejo: strah, jeza, sovraštvo, pohlep, prizadetost, hlapčevstvo, žrtvovanje, skrbi, … prepričanja, da je svet pač takšen in da se ga ne da spremeniti.
Bila je nekoč Inkovska država večja od Rimskega cesarstva, kjer ni bilo privatne lasnine, ne denarja, ne tekmovanja. Imeli so zelo impozantno gradnjo na “puzle”, ki je bila protipotresna (bloke več ton težke, ki so se drug drugemu prilegali tesno- ni šla noževa konica med stikom noter; ).
Znali so delati tudi energetsko… Zemljo so dobili v uporabo glede na velikost družine. Poskbljeno je bilo za namakanje, poti, prizadete… , dobrine so si izmenjevali …
Vladar Inka je bil zgled drugim kako je potrebno skrbeti za druge in ne le zase. Niso imeli lakote (v istem času je lakota bila v Evropi večkrat), veselili so se in praznovali… Več stoletij je to bilo možno, morda tudi več tisoč let…
Torej- humana družba ni utopija. Normalno, naravno je živeti v harmoniji, se veseliti življenja….. Nekateri to dobro vemo in čutimo, vsaj ko smo v dobri družbi. Pomembno pa je, da imamo to vizijo humane družbe stalno v sebi, tudi ko nismo razpoloženi, ko smo preutrujeni, med ljudmi, kjer je ego še vedno vladar.. Tudi, če je ta vizija v nas le kot drobno seme…, samo, da je ves čas z nami… Učimo se potrpežljivosti. Semena je potrebno posejati, ko je pravi čas… Tako kot se letnih časov ne more preskakovati, se nekih procesov ne da preskočiti, skrajšati…
(Irena J. )