Zadnjih 2.000 let so se dogajale vojne kar 1.800 let, miru je bilo torej le 200 let. To je slika naše zgodovine.
Zgodilo se bo neizogibno…..kot vedno in vsakič in se itak vsak in sleherni trenutek.
Tudi ta trenutek je izraz neizogibnosti, ki pa je odvisna od kolektivne inercije….žal tudi od tistega 90% amorfnega in naprogramiranega deleža populacije, ki sploh ne razmišlja suvereno oz ni razmišljal o globalnih vprašanjih. Ostalih 10% razmišlja, ampak od tega odloča morda zgolj 0,1 %.
Živimo posledice naše skupne klime, ki jo na dnevni bazi soustvarjamo. Človeštvo se upira spremembam in ker so pozabili kaj je to biti posameznik svobodnega neodvisnega razmišljanja, še naprej ignoriramo svoje okolje, našo človeškost, posledično bomo na koncu potencialno zadovoljni, samovoljni in nevedni ter krivi uničenja našega planeta, skupnega in edinega doma. Vedno znova so krize in revolucije prerazporejale resurze in bogastvo in vedno znova so eni ali dobivali nazaj ali izgubljali skozi celotno znano zgodovino. Zmagovalci pa in pisali zgodovino kot tudi krojili usodo premaganih ali tistih katerim so pač vladali. Fora po moje je v tem, da se vprašamo zakaj se te drame v osnovi dogajajo, da jih začnemo loviti za pravi konec. Tako pa še vedno gasimo požare, ne da bi vedeli v osnovi kaj jih zares neti. Skratka , predvsem se parcialno ukvarjamo z simptomi bolezni , katero sami raznašamo okrog.
Lahko pa naredimo marsikaj , kako ne, le problem poglejmo z drugega konca.
To da se pricnemo smiselno organizirat je očitno pogojeno s tem , da dočakamo stanje streznenja ob trdnem pristanku na samem dnu. Problem torej ni razprodaja, vojne, lazi , elite, politika depopulacije s hrano …sama po sebi, pac pa naša nepripravljenost in nesposobnost sodelovanja. Distopija je potemtakem kvečjemo potencialni trigger za spremembe.
V vmesnem času pa itak vsakodnevno bolj ko ne plemenitimo ta svet z našo zlahtnostjo. Nam je sedaj kaj drugega storiti kot pa nam je bilo pred 50 ali npr.200 leti. Ne bi rekel. Tisto pravo je vedno isto, ne glede na okoliscine.
Paradoks pri vsem je, da ničesar nemoremo reševati, ker pravzaprav ni kaj rešiti, ker stvari so neizogibno take kot pač so edino možne predvsem zaradi naše skupne aktivnosti/ neaktivnosti oz. stanja zavesti.Nobenih problemov nitinemoremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo. Motiv reševati stvari je po moje napačen oz. nujno ne rešuje nič.
Kar edino je pomembno in kar edino nestopnjuje drame, zaradi katere sem pričel ta sestavek, je nemotivirano soustvarjanje skozi entuziazem, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu in tako prek polja, matrike ob prepoznavi lastnega poslanstva nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma(*). In čudeži postanejo nekaj povsem vsakdanjega in običajnega.