Razvoj zahodne kulture je od humanizma preko razsvetljenstva privedel do antropocentričnega odnosa do sveta, ki postavlja v središče človeka. Človekove potrebe in koristi so že nekaj stoletij na prvem mestu in narava in okolje služita zadovoljevanju teh potreb. Za dejansko reševanje kompleksnih okoljskih in socialnih problemov s katerimi se sooča sodobna družba ne zadostujejo konstruktivne politične agende. Potrebno je vzpostaviti odnose, ki temeljijo na enakovrednosti in sodelovanju z naravo in okoljem.
Potrebna je nova paradigma: Prostor je živ organizem. Kar so vedeli že naši predniki. V znanjih starih kultur sveta in tudi izročilu slovenskega prostora naletimo na pričevanja o sili, ki prežema vse bivajoče. Eno od pričevanj, ki jih je Pavel Medvešček zbiral po odročnih krajih Primorske v zadnji polovici prejšnjega stoletja govori o nikrmani (prasili vsega stvarstva).
Slovenski jezik je zelo bogat v svoji sporočilnosti. Za svet in svetost uporabljamo isto besedo: Svet je svet. Geomantične raziskave starih mestnih jeder, ki so nastala v srednjem veku ali še prej, vedno znova razkrivajo natančno poznavanje organizma pokrajine, ki so ga uporabljali stari graditelji. Sodobna geomantija nadgrajuje stare tradicije in vedenja, da je prostor živ. Poleg materialne manifestacije ima tako kot človek tudi pokrajina eterično, čustveno in duhovno raven.
Z zavestjo prostora so sodelovali stari Rimljani in duhu prostora (Genius loci) posvečali oltarje v hišah in vilah. Stare kulture so z obredi in običaji skrbno negovale pretok življenske energije v pokrajini.
S prevlado racionalnega mišljenja, ki ni uravnoteženo z intuitivnim in otopelostjo čutil je to bogastvo Zemlje sodobnemu človeku popolnoma odtujeno. Z razvijanjem notranjih čutil in intuicije se lahko naučimo prepoznati razsežnosti, ki nas obkrožajo na vsakem koraku. Naši predniki so znali prisluhniti naravi in prepoznati pomen posebnih dreves, kamnov, izvirov… o čemer govori folklorno izročilo. Tako lahko tudi v sodobnem času obudimo notranji dialog s pokrajino, izurimo našo pozornost kot učinkovito orodje zaznave in se naučimo misliti ne le z glavo temveč tudi s srcem.
Pomen krajinskih svetišč razbiramo že iz neolitskih romarskih poti. Poglobljen stik s pokrajino nam omogoča stik s samim seboj. Kar predstavlja temelj sodelovanja z naravo, spoštovanja njenih danosti in osnovo za razvoj programov zelenega turizma, ki naravo ščitijo in hkrati osveščajo oz. izobražujejo obiskovalce.
Slovenija kot celotna država je v lanskem letu po ecenah Mednarodnega odbora za trajnostni turizem postala prva zelena destinacija na svetu. To visoko priznanje nam prinaša odgovornost, da bomo resnično znali poskrbeti za sonaraven razvoj in tako sočasno prispevali k zaščiti in razvoju dediščine.
Z razvojem zelenega geomantičnega turizma (Projekt Geomantija KRRES, Istria Holona, Labin – HR) spodbujamo razvoj potencialov v pokrajini in pri domačinih. Projekt Geomantija KRRES na področju arheološkega najdišča Rifnik in njegove okolice s svojo dodano vrednostjo duhovnoenergijskih razsežnosti presega ustaljene norme. Je celosten in inovativen do prostorskega in družbenega razvoja. Z uporabo intuitivnega znanja, ki je vtkano v delovno metodologijo projekta večplastno prispeva k dobrobiti okolja in ljudi. Uvaja nov hologramski model razvoja, ki pomeni so-žitje, so-bivanje, izražanje globljih potencialov posameznikov in pokrajine in tako dopolnjevanje ter nadgradnjo / plemenitenje v različnosti. Kar pomeni aktualno rešitev za razvoj v različnih okoljih, ki temelji na odnosu sodelovanja z naravo in pokrajino.
Hvala.
lpk