Marjanov blog

Kdorkoli danes govori svečeniški jezik oz. vsaj neko različico tega namesto preprostega jezika , si lahko to najmanj šteje v čast.

Če pa zaokrozimo spoštovanje do jezika še z spoštovanjem do vsega stvarstva in življenja kot so ga naši neposredni predniki v času predkrščanstva nedvomno premogli ali celo zvesto gojili, potemtakem nam lahko postane jasno, da imamo v tem prostoru opraviti z izjemno dediščino.

ANGLEŠČINA BARBARSKA ŽLOBUDRAVŠČINA, SVETI JEZIK SANSKRT IN SLOVENŠČINA SKUPNIH VEČ KOT 30 ODSTOTKOV KORENSKIH JEDER.

Starejši ko je sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino

“Sanskrt je bil vedno jezik za sakralno rabo in zelo varovan pred popačenjem – to bi se zgodilo, če bi ga uporabljali neposvečeni in malomarni govorci. Govorimo predvsem o dovoljenju za recitiranje sanskrtskih svetih spisov – imele so ga le višje plasti prebivalstva.

Najbrž še nismo slišali, da bi kdo imel angleščino za barbarsko žlobudravščino. Če pa jo primerjamo s fantastično dodelanostjo sanskrta, posebnimi oblikami za tri spole, osem sklonov, tri števila, deset glagolskih časov in naklonov, mnoge samostalniške sklanjatve, deset glagolskih spregatev – v primerjavi z vsemi pikolovskimi podrobnostmi je angleščina v svoji slovnični okleščenosti res prava revščina.”

Vir TUKAJ

“Slovenščina ima šest sklonov v treh številih in treh osebah – tako kot sanskrt (sanskrt pozna vsaj en sklon več, ablativ – preveden kot ločilnik ali separativ, vseboval naj bi tudi vokativ ali zvalnik), tudi glagoli se spregajo v vseh omenjenih oblikah.
Za vsak psihološki izraz v angleščini jih grščina pozna štiri, sanskrt pa štirideset
– K.Coomaraswamy

STAROVERSKI ODNOS DO SVETOSTI ŽIVLJENJA

“Staroversko verovanje naših prednikov iz Posočja  pričuje ohranjen temeljni odnos do narave, znali so se z naravo pogovoriti in je niso  jemati kot objekt, predmet za uporabo ter izkoriščanje.

Knjiga Pavla Medveščka – Klančarja z naslovom Iz nevidne strani neba  je večplastno opisovanje mnogih natančno zapisanih pogovorov z ljudmi z območja med Kobaridom, Tolminom, državno mejo z Italijo do Mostu na Soči, ki so velikanskega pomena za raziskovanje tradicionalne duhovne kulture Slovencev.

Dobili smo zapiske o svetih gorah, alternativna imena za že poimenovane hribe in pravo zakladnico ljudskega verovanja. Potrdilo se je, da smo bili v primerjavi z antičnimi civilizacijami, ki so zapustile mnogo virov o svoji religiji, Slovenci za to prikrajšani. Le malo je bilo doslej znanega o našem verovanju. Zdaj pa smo s knjigo Iz nevidne strani neba dobili priložnost vsaj malo pogledati v nekdanji čas. ” (Dejan Ogrinec)

Iz nevidne strani neba: Razkrite skrivnosti staroverstva

SMO SLOVENCI NA SVOJIH OZEMLJIH PRVOTNI PREBIVALCI ALI PA SO SE NAŠI PREDNIKI PRISELILI SEM IZZA KARPATOV V 6. STOLETJU?

Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem ali smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v 6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale že v 19. stoletju in so izzvenele po 1. svetovni vojni. V začetku prejšnjega tisočletja so nedvoumno vedeli, da živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije v akademskih krogih. Domneva o kasnem prihodu z vzhoda se je pojavila pred okoli 500 leti ob tedanjem razumevanju antičnih spisov in so jo počasi razvijali do trditve o prihodu iz Pripjatskih močvirij. Že pred tridesetimi leti so tvorci Venetske razlage o izvoru Slovencev pokazali, da je razlaga o prihodu izza Karpatov le domneva, ki nima neposredne opore v znanih virih in temelji le na razlagah nekaterih opisov dogajanj v nekaterih virih. Nasprotno pa da ima védenje o prvobitnosti Slovencev neposredne podatke v zgodnjih virih. V zadnjih petih letih so na podlagi rezultatov genetskih raziskav razvili novo vejo genetike – DNK rodoslovje, katere rezultati dajejo podatke, ki v mnogočem pojasnjujejo izvor raznih evropskih ljudstev, njihove selitve in razvoj. Ti podatki pojasnijo veliko doslej neznanih ali spornih stvari in temu je posvečen del te knjige. Ob tem se lahko vprašamo, ali so morda naši zgodovinarji, ki zagovarjajo domnevo o zgodnjesrednjeveškem prihodu naših prednikov izza Karpatov, zgrešili poklic, jim bije zadnja ura, jih čaka propad?
NIKAKOR!
Čaka jih le nujnost opustitve preživelih paradigem in zamenjave z novimi, boljšimi.
V tej knjigi so zbrani novi podatki, ki bodo podlaga nove paradigme, katere zasnove so tu predstavljene.
Knjiga ima veliko znanstveno vrednost, saj njene teze izhajajo direktno iz objektivnega vrednotenja DNK rodoslovja. Določene mutacije na Y-kromosomu se namreč prenašajo samo iz očetov na sinove – preko zaporedja mutacij pa se da našemu globalnemu praočetu slediti tam nekje do 200 000 let v preteklost.
Pri iskanju pramame pa se uporablja mitohondrijska DNK (mtDNK), ki se prenaša na otroke zgolj preko mame. Tudi ta raziskava je prišla vsaj do 200 000 let v preteklost in sicer na področje Afrike.