SNOVANJE EKOLOGIJE ŽIVLJENJA
V starih časih so prihajali do duhovnega znanja drugače kot danes. S posvetitvijo v starih misterijih so bili izbranci zmožni razbirati zakonitosti in zgradbo kozmosa in človeka.
Še vse do poznega srednjega veka so drugače gledali v zvezde. V planetih, ozvezdjih in Soncu so videli visoko razvita duhovna bitja. Stara znanja so obsegala večrazsežnostno bivanje in ne le raven fizične materije, ki je predmet preučevanja znanosti že nekaj stoletij. Tako tudi srednjeveške upodobitve univerzuma ne podajajo fizične zgradbe našega osončja temveč kozmične duhovne hierarhije in položaj Zemlje v duhovnem aspektu, kot so ga še dojemali takrat.
Razvoj Zemlje, kot ga razlaga duhovna znanost, je v pradavnini potekal skozi različne epohe. Lemurijsko dobo, v kateri je prevladoval element ogenj je nasledila Atlantida z vodnim elementom in postatlantska doba v znamenju elementa zemlje. Le ta se preobraža v novo dobo, ki je že prisotna in katere element je zrak.
Zemljo obdaja le tanka zunanja skorja. Znotraj je Zemlja zvezda s svojo inteligenco in dušo. Njeno notranjost sestavljajo koncentrični krogi subtilne snovi. Na zunanjem ovoju, ki ga naseljujemo ljudje, kraljestvo mineralov, rastlin in živali, se je razvilo življenje na štirih ravneh. Na fizični ravni kot svet materializiranih oblik, na eterični ravni kot polje bioenergije. Poleg tega življenje na Zemlji obsega še čustveno in duhovno raven.
Človekova naloga je sobivanje in sodelovanje v zemeljskih kraljestvih in poduhovljenje materije. Sodelovanje pomeni upoštevanje vseh ravni bivanja. 
Drevesne vrste imajo specifično energijo. Z drevesi lahko tudi komuniciramo. Z meditativno vajo se skozi srce povežemo z notranjo bitjo drevesa in vzpostavimo dialog. Elementarna bitja narave so bila vedno sopotniki človeštva. O sodelovanju s kraljestvom duhov narave pričajo mnoge pravljice in miti. Elementarno bitje je tudi skrbnik našega telesa, ki je bilo v starih znanjih smatrano kot »božji hram«. Telo so pojmovali kot božansko kreacijo in tak odnos do ustvarjanja prenesli tudi v arhitekturo, ki je podpirala zakone fizičnega in eterskega telesa ter upoštevala danosti vseh ravni prostora.
Človek si je na poti kozmične evolucije izbral zahtevnejšo a hkrati veličastno pot. Z izbiro svobodne volje je postal sposoben samostojne presoje in izbire.
Danes je vsakemu posamezniku dano razbiranje subtilnejših ravni bivanja. Naučiti se moramo, da vidimo v vsakem snovnem bitju tudi duhovno, da zremo v duhovno kamna, rastline, živali, Sonca… Individualnost posameznika se odraža v njegovi edinstvenosti. Smo kot iskre ki dopolnjujemo kozmični mozaik, če si dovolimo in znamo biti to kar smo. Novo ero, ki se je že začela, zaznamujejo horizontalni odnosi in sodelovanje v različnosti.