Predavanje prinaša dobro in slabo novico.
Dobra novica: proučevanje in izobraževanje o tradicionalnih kozmologijah, modrostih in verovanjih je postalo trend in samostojna raziskovalna disciplina.
Slaba novica; o resnem, interdisciplinarnem in celovitem proučevanju tradicionalnih modrosti v Evropi, posebej pa v Slovanskem delu Evrope lahko govorimo šele nekaj desetletij. O primerjalnem, interdisciplinarnem znanstvenem pristopu lahko govorimo šele dobro stoletjem, o dostopu do primarnih virov pa manj kot pol stoletja. Prost dostopu prek svetovnega spleta, ki omogoča razvejano individualno proučevanje, je možen šele dobrih par ducatov desetletij.
Razumljivo je torej, da smo z odstiranjem znanj prednikov prav čisto na začetku – šele privzdignili smo težko odejo naplavin stoletnih izmislekov, manipulacij in laži. To ne velja samo za tradicionalna znanja povezana s Slovenci in predniki, ki so živeli na naših tleh. Tudi znanstveniki, ki proučujejo z bistveno večjim institucionalnim in finančnim zaledjem tradicije Keltov in Druidstva, priznavajo, da o resnem raziskovanju lahko govorimo šele 20-30 let; tako se je na primer o stanju raziskovanja v Evropi izrazil ob lanskoletnem obisku v Ljubljani avtoriteta raziskovanja Keltov in Druidstva, dr. Martin Schönfelder ob svojem predavanju v Narodnem muzeju; kot zanimivost povemo, da je bilo njegovo predavanje najavljeno kot predavanje o druidskih ritualih – a predavatelj je priznal, da danes o tem praktično še ni mogoče povedati ničesar. In res od predavatelja o ritualih druidov nismo izvedeli nič.
V resnici Enako malo vemo o stari veri kot o zgodnjem , izvirnem krščanstvu – spomnimo, da so bili edini primarni viri o Esenih in izvirnih evangelijih odkriti šele v drugi polovici 20 stoletja (knjižnici zvitkov v Kumranu in v egipčanskem Nag Hammadiju). Za Evropo, s slovanskim svetom vred, lahko zagotovo trdimo, da je z vidika poznavanja prvinskih kozmologij povsem na začetku poti.
O starih verah in kozmologoijah govorimo v –množinski obliki. Pogled na zgodovinske atlase srednje-everopskega območja nam pove vse – prostor kjer živimo je bil v poznani zgodovini prizorišče številnih poseljevanj in sprememb meja imperijev. Vsi narodi, ki so se naselili na prostoru današnje SLovenije, so pustili kozmološko sled v prostoru. Lep primer je vraščenost božanstva Belina v toponime na slovenskem ozemlju; skoraj neznano je dejstvo, da je bila prva opera v Slovenskem jeziku napisana v čast Božanstvu Belinu (Po libretu Antona Feliksa Deva, ki se je ohranil v natisu iz leta 1780 v almanahu Pisanice, jo je uglasbil kamniški skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Alegorično sporočilo opere je naravnano proti tuji nadoblasti in poveličuje slovenstvo).
Prav pestra tradicija osvajanj, kolonializma in imperializma na naših tleh daje odgovor na vprašanje, zakaj so bile sledi in modrosti tradicionalnih kozmologij tako temeljito brisane in skorajda uničene: odgovor je preprost – osvajalni narodi so morali, če so želeli ropati naravna bogastva osvojenih območij, prebivalstvo odtegniti od tradicionalne tesne povezanosti roda s pri-rodo, prekiniti so morali vez s svečeniki, ki so skrbeli za trajnostno upravljanje s habitati in hramovi. Zasužnjeno prebivalstvo je po stoletjih odtujevanja naravoverske kozmologije lahko služilo kot suženjska populacija pri ropanju lastnih habitatov v korist imperialnih sil. To pravilo velja za vse kolonialne operacije na Planetu Zemlji in je ključni razlog za izčrpanost vitalnega tkiva Zemlje. Narodno prebujenje na slovenskih tleh, je bilo izraz upora protikolonialnim silam, in se je oslanjalo na tradicionalno staroverje – citirana hvalnica Belinu in velik del opusa Franceta Prešerna, so temeljna dela narodnega prebujenja in boja proti imperialnemu redu, po katerih se lahko zgledujemo še danes.
Odpravljanje kolonialnega reda, ki ga umeščamo v leto 1960 s sprejemom Deklaracije Generalne skupščine Združenih narodov (1514 XV, 14. Decembra 1960) ki zagotavlja neodvisnost koloniziranih dežel in ljudstev torej časovno sovpada s pojavom primarnih virov in z začetkom raziskovanjem tradicionalnih kozmologijah.
Ni torej naključje, da je najhujše uničenje modrosti stare vere na Slovenskem v času med Prešernom in drugo svetovno vojno. Spomnimo: še leta 1885 se v Berlinu povsem odkrito odvija konferenca imperialnih evropskih narodov na kateri dorečejo pravila novega imperializma in kodirajo standard za statuse osvojenih območij : »učinkovita (beri temeljita) okupacija«. Kolonialni, roparski in plenilski red v Evropi je bil torej legaliziran do pred pol stoletja. To je na eni strani strašljiv, na drugi strani pa razsvetljenski podatek, ki nam govori, da šele generacije, ki so se rodila takrat kot predavatelj in generacije za njim, lahko v miru in svobodno pripeljejo dobo kolonializma in ropanja pri-rode – v zgodovino, Zemljo pa v varnejšo prihodnost.
Po dobi kolonializacije se vrača pristno naravoverje in tradicionalno znanje o varovanju habitatov, hramov. Logično, razumljivo in verodostojno kozmologijo si moramo torej šele postaviti na novo. Z naplavinami izmislekov, v kar sodi pretežni del doktrine Rimsko katoliške cerkve se je ukvarjati izključno v smislu odstiranja. Napisi, kakršni so na predstavitvenem panoju zbirke najdb na začetku Bohinskega jezera nazorno kažejo na manipulacije, ki obvladujejo današnji čas: Cerkev Janeza Krstnikom, ki stoji na uničenem tradicionalnem svetišču – seveda sama po sebi ni starodavno svetišče, kot to namiguje naslov postavitve. Cerkev je v sistematični strategiji osvajalnega Rima, nasilno prekrila tradicionalno prizorišče čaščenja pri-rode.
Naša skupna naloga odstiranja znanj prednikov je v času povsem logično umeščena. Jasni so tako cilji kot predpostavke. Potrebno je samo še natančno delo, ki mu je Pavlo Medvešček ob mentorstvu dddr Andreja Pleterskega z objavo knjige Iz nevidne strani neba postavil visok standard.
Za konec dobe laži in kolonialnega plenilstva, za nov začetek pristne skrbi za pri-rodo, naš Hram.
O PREDAVATELJU
Marko Hren je ustanovitelj in načelni svečenik Svetovnonazorske kozmološke skupnosti UPASANA – sanjava prostost duha. V 80ihletih 20 stoletja je bil dolgoletni urednik prvega novodobnega novičnika v Sloveniji, Vodnarjevega lista. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je ob ustanavljanju Mirovnega inštituta pripravljal doktorat na temo primerjave Pitagorejstva, Esensske kozmologije in Jainizma v primerjavi s heretičnimi skupinami karakteriziranimi z etiko nenasilja v Evropi v srednjem veku.