DRAMA in NAGNJENOST K PRETIRANEMU ČUSTVOVANJU je gonilo še iz časov Kruha in Iger, postaja pomembnejše od večine res esencialnih potreb
Splošna otopelost, nezainteresiranost za vse kar ni max adrenalinsko prispeva k temu, da smo tako zelo površinski. Opozarjanje na nevarnosti in grožnje tako sploh ni več fora, če to ni del zabave, prebuditve omrtvičenih čutov ali potenciranja drame.
Ker smo vezani na dramo delujemo iz strahu, v paniki, v krču, v skladu s tem se nam generirajo misli dvoma in razdvajanja med ljudmi. Ker smo ves čas sistemsko vzgajani v ideologiji pomankanja in strahu zato, da se ves čas ravsamo med seboj in da smo v permanentnem krču, smo tako lažje upravljani -manipulirani.
Da pa bi karkoli dobrega na dolgi rok konkretizirali tudi v življenje, se naj bi čim bolj izogibali raznih dramatiziranj , katerih energijo zelo podpirajo razne zarote (čeprav je teh nebroj; pravzaprav so le te gibalo vsega, kar se po stari paradigmi sploh dogaja). Posledično se nemoremo uglasiti s pristnostjo, primarnostjo in energijo našega srca, ker smo preveč vzburjeni, naspidirani, adrenalinski, prestrašeni … in zato ne moremo delovati iz sebe, temveč delujemo iz obstoječih okoliščin, katerih je skupni imenovalec STRAH
Manjka nam emotivne distance. Ker pa to večina nas ni sposobna narediti, sledijo drame in napihnjeni baloni solz in čustev ter žrtvenih izpadov. Ampak še vedno lahko to razumem brez obsojanja, ker funkcioniramo pač na osnovnih instinktih, daleč od intuicije in uravnoteženega razuma. V kolikor si vsaj malo zavesten, lahko to funkcionira kot “izobraževanje”, sicer pa so čustvene drame največja ovira za karkoli resnega
NISO PROBLEMATIČNI PROBLEMI, PAČ PA NAŠE REAKCIJE NA NJIH.
Problem obstaja v toliko, dokler ga kot takega percepiramo, mu dajemo veljavo in moč, ko o njem razmišljamo , se zaradi njega pritožujemo in obremenjujemo ter iz katerega sledijo naše frustracije.
Delovanje brez tendence biti nekdo, rešiti nekaj, marveč zgolj iz ljubezni do realizacije lastnega poslanstva je bistvo vsega.
Nobenih problemov niti ne moremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo. Več na https://marjankogelnik.wordpress.com/2016/03/05/prihodnost-ki-si-jo-zelimo-bomo-dobili-samo-ce-imamo-vizijo-o-njej/