V zadnjem stoletju se je polovica svetovnega prebivalstva preselila v mesta. Do danes so zrasla številna mega-mesta z več kot 10 milijoni prebivalcev, toda po mnenju strokovnjakov pri PRI mestnih gneč ne gre zamenjati za prenaseljenost.

Gost promet, brezdomstvo in neskončne čakalne vrste niso znamenje, da je ljudi na svetu preveč, temveč le, da jih veliko išče dobrine, ki jih nudi mesto. Na drugi strani se namreč podeželje vedno bolj prazni.
Publicist F. William Engdahl se je z vprašanjem prenaseljenosti planeta začel ukvarjati pred desetletjem, ko je zbiral podatke za svojo knjigo o zgodovini gensko spremenjenih organizmov Semena uničenja. Prišel je do ugotovitve, da je zgodba o svetovnem prebivalstvu bistveno drugačna, kot jo prikazujejo množični mediji.

Opozarja, da je junija 1952 John D. Rockefeller III v Williamsburgu v Virginiji organiziral konferenco, na kateri so oblikovali Svet za prebivalstvo (The Population Council). Rockefeller je bil njegov prvi predsednik. Prek tega sveta so razširili mit o prenaseljenosti planeta. Razširili so mit, da »ljudje onesnažujejo«. Zmanjšanje števila prebivalcev je postopno postalo strateška naloga vlade ZDA in Svetovne banke.

F. William Engdahl opozarja, da svetu ne grozi bomba zaradi prevelikega števila ljudi, ampak kolaps človeške vrste zaradi zmanjševanja rojstev. Po statistikah je za ohranjanje ravnovesja prebivalstva potrebna stopnja rodnosti 2,1 otroka na žensko. V Nemčiji pa je stopnja rodnosti padla na 1,36 živo rojenega otroka na žensko, v Španiji znaša 1,48, Italiji 1,4. Število ljudi v Zahodni Evropi se bo do konca stoletja verjetno znižalo s 460 milijonov na 350 milijonov. Število Kitajcev se bo zaradi politike enega otroka prepolovilo. Tudi v ZDA, kjer je stopnjo rodnosti povečevalo priseljevanje ljudi iz Latinske Amerike, se rodnost zdaj znižuje.

Tisti, ki pravijo, da je prenaseljenost problem razvijajočega se sveta, torej Afrike, Indije, Latinske Amerike, po Engdahlovih besedah prav tako nimajo prav. Rodnost v revnih državah zaradi Rockefellerjev in njihovih prijateljev ni več tako visoka, kot je bila včasih. V Mehiki se je stopnja rodnosti od leta 1960 do 2009 znižala s 7,3 živega otroka na žensko na 2,4, v Indiji je padla s 6 na 2,5 in Braziliji s 6,15 na 1,9. V podsaharski Afriki, kjer povprečna stopnja rodnosti s 4,66 otroka na žensko ostaja visoka, bo ta do leta 2070 padla pod mejo, ki je potrebna za obnavljanje prebivalstva. Zlom zaradi prenizke rodnosti bo kmalu prepoznan kot eden največjih problemov o prihodnosti življenja na planetu, je prepričan Engdahl.

(http://www.mladina.si/163491/prenaseljenost-kdo-od-nas-je-prevec/)

Da trditve o prenaseljenosti planeta ne držijo, je v svojem dokumentarcu Porast prebivalstva (Population Boom) ugotovil tudi Werner Boote, režiser filma Plastični planet.

Načrt družine Rockefeller – Zmanjševanje populacije
https://marjankogelnik.wordpress.com/2016/05/15/nacrt-druzine-rockefeller-zmanjsevanje-populacije/

 

Nekdo umetno ustvarja histerijo o prenaseljenosti našega planeta

Matevž Lenarčič je prvi človek, ki je obkrožil svet v ultralahkem letalu – prvič leta 2004, nato je leta 2012 polet ponovil po daljši, skupaj kar 91 tisoč kilometrov dolgi poti. Pravi, da je svet, če se dvigneš v zrak in spremeniš perspektivo, videti drugačen. »Nenaseljena ni samo velika večina Indije, ampak tudi Afrike in drugih celin. Ne verjamem, da nas je za razpoložljive naravne vire že danes na svetu preveč in da bo samo še slabše.«

Prepričan je, da gre za ustvarjanje prepričanja o prenaseljenosti

:…..IN SPET SE NE MOREM NAČUDITI, KAKO PROSTRAN IN PRAZEN JE ŠE TA NAŠ PLANET. NE MOREM MIMO SPOZNANJA, DA NAS Z GROŽNJAMI O PRENASELJENOSTI NEKATERI NAMERNO STRAŠIJO…A NIČ OD TEGA NE DRŽI . NAŠ PLANET JE ENO SAMO PROSTRANO, PRAZNO ZELENJE !! ………

Zaključek

Prenaseljenost je definitivno problem v megapolisih, kar pa mislim je ravno del strategije kako vladati planetu. Torej sterati pod pretvezo napredka cimvec ljudi v mesta, jih narediti popolnoma odvisne od zasuznjevalnega sistema ter jih odtrgati od primarnega odnosa z elementi narave, s cimer se omogoci razclovecenje. Na drugi strani pa zemlja, obdelovalna polja in narava hkrati sameva in ječi pod tezko mehanizacijo nenasitne eksploatacije znorjenega samodestruktivnega neoliberalnega kapitalizma

Primerjave USA, svet, EU, Slovenija (S. Čolnič)

 

Če si predstavljamo Slovence kot skupnost 500 tisoč v povprečju štiričlanskih družin, katerim bi država dodelila 1.000m2 velike zazidljive parcele, bi to predstavljajo 500km2 zemljišč, namenjenih pozidavi. To pa je komaj 2,5% našega celotnega ozemlja !!!!
Glede na to, da večina družin ali posameznikov nek stalen in varen dom že ima, je takih potreb morda le še za 1% ozemlja. V vsakem primeru , četudi bi šlo za 2,5%, ZANEMARLJIVO malo.
In takih kmetijsko manjvrednih zemljišč na južnih bregovih (jug zaradi odprtosti soncu, pred plazovitostjo varni bregovi zato, da hiša hiši ne zakriva razgleda), ki jih sedaj zarašča podrast, je v Sloveniji veliko.

Projekcija optimuma – Potrebe današnjega človeka krepko presegajo zmožnosti planeta

Količina ljudi ne sme presegati količine PLODNE ZEMLJE, na kateri se ročno prideluje hrano. Od plodne zemlje je treba odšteti vse POPLAVNE RAVNINE tako porečne kot obmorske, kajti ravnica ni pameten kraj za življenje. Od te površine je treba odšteti še vremensko občutljiva področja, kjer pogosto zmrzuje ali so nevihte. Ostanejo torej samo položni bregovi, ki pa morajo biti rodovitni toliko, da lahko družina na svoji parceli pridela vse kar potrebuje. Trgovine ni, prevažanja hrane v nerodovitna področja ni, obstojijo torej le zelo male krpice, kjer je mogoče živeti pošteno, mirno in brez sile sosedom.

Rodovitna zemlja je eden od dveh glavnih faktorjev, Drugi, še ŽE pomembenjši je količina vode za namakanje, še bolj pa za pitje (te je menda le 3%). Nova resna vojna lahko izbruhne prav zaradi kitajske samovoljne regulacije nekaj veletokov, zaradi česar so ti v spodnjem delu količinsko že močno zmanjšani.