Marjanov blog

PREVEČ UDOBNO NAM JE ZA NAŠE DOBRO

Določen stresor je lahko vir pozitivnega ali negativnega stresa – odvisno od naše interpretacije stresorja in ocene naših virov za spoprijemanje z njim.

Hormeza , ki pomeni “vznemirjenje” v grščini,  pravi, da ima toksična snov v majhnem odmerku na organizem spodbujevalen učinek, v večjih pa je nevarna. Lep primer za to je učinek alkohola in drugih anestetikov, ki v majhnem odmerku vzdražijo organizem, v večjih pa imajo zaviralen učinek na osrednje živčevje. V tem smislu je kronična lakota, ki vodi v kronično podhranjenost, smrtno nevarna, manjši »odmerki« lakote pa so izjemno koristni. Za Marka Mattsona, profesorja na Univerzi John Hopkins, je hormeza denimo ena ključnih evolucijskih prilagoditev. »Da so lahko preživeli in se razmnoževali, so morali naši predniki večino časa porabiti za iskanje hrane, za rastlinje rastlin ali lovljenje živali. V veliko primerih je bila zaloga hrane tudi potem omejena, kar je pomenilo preživetveno prednost za tiste, ki so lahko prenesli in se prilagodili obdobjem pomanjkanja hrane.«

Osebno imam zelo dobre izkušnje z vztrajnostnim tekom , kopanjem v ledenici, savnanjem, dihalnimi vajami z zadrževanjem dihanja na prazna pljuča, vzdržnostjo od hranjenja , dolgotrajnim in intenzivnim fizičnim delom, celonočnimi pohodi…skratka preizkusanjem robnih pogojev …..ipd.
Sicer pa v širšem aspektu vidim da nam zadrževanje v zoni udobja in obilje dobrin ne prinaša opolnomocenja ne na osebni niti na družbeni ravni…..prej zmerno pomanjkanje

“Ironično je, da je to kar pravzaprav upočasnjuje vsak način propadanja absolutno vsakega organizma na planetu, ravno pozitiven stres.

Načelo se imenuje hormeza, majhna količina “strupenih” stvari, ki povzroči odziv na stres in ogromne pozitivne spremembe v telesu.
Je izhod iz cone udobja, biološki fitnes, namerna izpostavljenost sebe stresu. To je lahko v obliki delnega ali popolnega stradanja, izpostavljenosti vročini (savna), mrazu ali ciljni količini toksina, da spodbudi odziv telesa. Enako je s treningom, kjer se dobesedno trgajo mišična vlakna in delajo mikrotraume.
Nato telo naredi nadgradnjo, izkoristi svojo zmogljivost in ne le popravi škodo, ampak tudi izboljša sistem.
Ta vrsta stresa zdravi in upočasni entropijo. To pomeni, da so naša telesa za to prilagojena. Po takšnem stresu je cona udobja veliko bolj prijetna.
Naš biostroj je programiran za določene aktivnosti, sodeč po odzivu na pozitiven stres, ki je očitno prirojen pri zasnovi celotnega sistema.
Predolgo zadrževanje v coni stresa ali udobja spodbuja entropijo.”

prevod teksta via Saša Momić