Vsi današnji viri gojene in rejene hrane so bili nekdaj divji. Ko je človek pred okoli
10.000 leti začel gojiti rastline in rediti živali, je prišlo do tkim. »neolitske revolucije«,
ki je pomenila bistven preobrat v življenju človeštva. Postopno je začelo prehajati od
lovsko-nabiralniškega načina življenja k poljedelsko-živinorejskemu in novi, vse
bogatejši prehranski viri so začeli vse bolj nadomeščati divje vire, dokler niso povsem
prevladali. To je prineslo tako prednosti kot slabosti, kar je dolga zgodba zase.
Zanimivo je, da še danes ponekod po svetu obstajajo lovsko-nabiralniška ljudstva ali
vsaj njihovi najbližji potomci, ki jim ne poljedelstvo ne živinoreja nista bila pogodu in
raje živijo Naravo.
»Divja hrana« je še vedno – kot pred desettisočletjem – vsenaokoli nas. Dobesedno
hodimo po njej. Toda zakaj bi v današnjem času (pre)obilja jedli osat in plevele? Prav
zaradi obilja industrijsko pridelane ter predelane hrane, ki nima več izvorne
prehranske moči. Celo doma in ekološko pridelana hrana je v primerjavi z užitnimi
divjimi rastlinami nekoliko »razvajena«, prehransko in po intenzivnosti okusov pa je
šibkejša. Zato je za poživitev običajne prehrane in splošnega počutja zelo
dobrodejno, da užitne divje rastline vključimo v vsakodnevno prehrano. Ni potrebe,
da bi jedli samo ali pretežno divje, saj že delno civilizirane jedi – torej z različnimi
gojenimi in rejenimi dodatki – začnejo odstirati novo prehransko vesolje. Veselje, ki
ga medtem porajata vzpostavljanje (sicer nikoli pozabljene) vezi z naravo in občutek
dvigajoče se fizične in psihične moči se zdi brez konca. Tako kot spoznavanje,
raziskovanje ter uporaba užitnih divjih rastlin.
Pri nas raste okoli 3500 vrst rastlin, od katerih je velika večina – vsaj okoli dve tretjini
– tako ali drugače uporabna za prehrano in zdravilske namene. Uporabljamo jih kot
zelenjavo, začimbna zelišča, plodove pa enako in še kako drugače kot gojeno sadje,
ki je izšlo iz njih. Pri nekaterih rastlinah so uporabni tudi podzemni deli in semena.
Priprava jedi
Tako divja zelenjava kot plodovi, sploh pa samonikle začimbnice omogočajo srečanje
z močnimi okusi ter neznanimi aromami in zato glede tega predstavljajo kulinarični
svet zase. Nekatere rastline so lahko osnova povsem divjih jedi, na primer kurja
črevca v solati. Bolj običajno pa z njimi pripravljamo »napol civilizirane« jedi, za
katere uporabimo še sestavine rastlinskega in živalskega porekla iz pridelave
oziroma reje. Najprimerneje je, da uporabimo le osnovne, enostavne sestavine (riž,
krompir, gojena zelenjava, stročnice, slanina, jajca …) in smo pozorni na to, da divje
sestavine pridejo do izraza v jedi tako po izgledu kot okusu.
Ponavadi sploh zahtevajo dodatek maščobe ali/in beljakovin, saj s tem ublažimo
grenak ali/in trpek okus številnih rastlin.
Mlade zelenjavne dele uporabimo surove v solatah in za smutije. Starejše skuhamo
kot blitvo ali pripravimo kot špinačo. Divja zelenjava je odlična za juhe, enolončnice in
rižote. Z aromatičnimi in grenkimi rastlinami pripravljamo frtalje in druge jajčne jedi.
Skoraj vse se okusno obnesejo v jedeh s krompirjem ali stročnicami. Poleg tega z njimi pripravimo namaze in zelenjavne zavitke. Divje začimbnice uporabljamo podobno kot gojena aromatična zelišča.
Zrelo divje sadje jemo kar na licu mesta v naravi (borovnice, robidnice, maline,
šmarno hrušico …), nekatere vrste pa so bolj okusne predelane (drnulje, mokovec,
glog …) ali so sploh primerne le za predelavo in pripravo različnih shrankov (trnulje,
češmin, jerebika, črni bezeg, šipek, lesnika, drobnica
Torej pripravimo sokove, kuhane sadne omake, marmelade in džeme, želeje, sadni
sir, kompote, divja sadna vina in kis, likerje … Vložimo jih v kis in v žganje. Posušene
divje plodove uporabljamo za sadne čaje in za kompote. Plodovi z več sladkorja so
primerni tudi za žganjekuho.
Prehranski in zdravilni pomen
Užitne divje rastline izstopajo po vsebnosti rudnin, vitaminov, antioksidantov in drugih
bioaktivnih snovi, ki jih v povprečju vsebujejo tri- do štirikrat več kot gojene rastline.
Imajo krepčilen učinek na telo ter pomagajo izravnati prehranska neravnovesja, ki
nastanejo zaradi »civilizirane« hrane, osiromašene zaradi intenzivnega gojenja in
predelave. Omogočajo živahnejše počutje, po potrebi jih lahko uporabljamo za
zdravilne namene glede na njihove zdravilne lastnosti. So superdivjahrana, ki
bistveno obogati vsakdanji jedilnik. Plodovi, semena in podzemni deli so tudi vir
sladkorjev, škroba, maščob in beljakovin.
NOVICE IZ DIVJINE
Pričujočo knjigo lahko beremo oziroma uporabljamo na več načinov, predvsem pa z njeno pomočjo raziščemo Divjino do te mere, da lahko vstopimo vanjo in jo znamo videti od znotraj navzven. Do te mere, da zlahka ugotovimo, da razlike med nami in Naravo ni. Nismo del nje, saj se s takim pogledom takoj izvzamemo iz celote, enako kot če rečemo, da smo eno z njo. Enostavno smo. Smo Narava. Ne eno, ne dvoje.
Novice iz Divjine so v knjižno obliko zaobjeta enodnevna delavnica Divja hra-na. Tako se je pač sestavilo, ker v tem bujnem pomladnem času ni bilo moč izvajatidelavnic. Niso le prostospisje na temo užitnih divjih rastlin, ampak komunikacija, vez z udeleženci delavnic, ki jih ni bilo. Udeležencev, namreč, ker so bili, vendar vsak na svoji strani svetovne pajčevine. Zato se nekatere vsebine na več mestih ponovijo, a vedno z nekoliko drugačnega zornega kota in v drugačni povezavi, podobno kot se na delavnicah pogosto ob neki drugi priložnosti vrnem na isto temo. Obenem je knji-ga nabiralniški priročnik za spoznavanje, nabiranje in pripravo vseh bistvenih spomladanskih užitnih divjih rastlin, ki nam pomaga, da se hitro znajdemo mednajpogostejšimi sorazmerno lahko razpoznavnimi divjinkami, ki rastejo tu okoli prav v času, ko je ponudba divje zelenjave na višku.
Rastline oziroma prispevki o njih so razporejeni po datumih, kot sva jih dan za dnem objavljala na fb-strani Nekaj divjega. Zato je hkrati dokument nekega časa, začet-ka prehoda v nov svet. Je povsem isti kot prej, vendar drugačen. Svet Rastlin. Ker vemo – gore so najprej gore, doline pa doline. Potem so zaradi nekega nedoumlji-vega vrtinca gore doline, doline pa gore. Ko se vrtinec umiri in poleže, so gore spet gore, doline pa doline. Iste, a drugačne, ker jih znamo videti takšne. Kot so, ne pa kot se zdijo. Ker vemo tudi, da je sredi vrtinca orkana, ki ruši in premetava vse, kar se mu znajde na poti, popoln mir.
V knjigi je zbranih 50 zaporednih objav na omenjeni fb-strani pa še dve dodatni zra-ven. Razporejene so po vrstnem redu po datumih, tako da ti precej natančno kažejo na to, kaj prav ta čas raste tu okoli. S pomočjo prav vsake od objav se lahko preprosto znajdemo v sprva uporno raznolikem, na videz nepreglednem rastlinskem kraljestvu, v katerem pa ne manjka med sabo si zelo podobnih rastlin. Pri spoznavanju tega pojava pomagajo osnove botanike, zato je knjiga obenem priročnik z osnovami nabiralniške botanike, za katerega ni treba imeti prav nič botaničnega predznanja.Ven se je pa že prijetno potruditi, ker šele ko hodimo med rastlinami, jih otipavamo, vonjamo in poskušamo – šele takrat jih zares vidimo.
V zaključnem delu knjige je pregledni povzetek tako knjige kot enodnevne de-lavnice z naslovomOsnove nabiralništva. V njem so poleg osnov sistematike rastlin-skega kraljestva in njenega praktičnega pomena zbrani nasveti za nabiranje in shra-njevanje ter pripravo osnovnih in temeljnih divjih jedi. Poudarjena sta tudi prehranski pomen užitnih divjih rastlin in pa drugačen pogled na strupene rastline oziroma kaj sploh pomeni njihova strupenost. Pregled zaključi seznam najpogostejših in za pre-hrano najpomembnejših užitnih divjih rastlin, tudi slanuš.
Knjigo zaokrožuje abecedni seznam imen vseh v knjigi omenjenih rastlin, tako slovenskih kot latinskih. Slednja v besedilih z le nekaj izjemami niso omenjena, so pa dobrodošla kot referenca za iskanje podatkov in dodatnih informacij o posameznih rastlinah v tuji literaturi in po spletu.
Podatki o knjigi Novice iz Divjine, pomlad 2020:*Format 16,5 x 23,5 cm, trda vezava, 284 strani.
*Maloprodajna cena: 37,00 €*
Založba: Porezen, Cerkno
http://www.divjahrana.si/knjige/divja-hrana
*Naročila: 040 126 987,