“Neumnost je nevarnejši sovražnik dobrega kot zloba. Lahko je protestirati proti zlu; mogoče ga je izpostaviti in po potrebi preprečiti z uporabo sile. Zlo tudi vedno nosi v sebi zametek lastne subverzije, saj za seboj pušča v ljudeh vsaj občutek nelagodja. Pred neumnostjo pa smo brez obrambe. Niti protesti niti uporaba sile tukaj ne dosežejo ničesar; razlogi naletijo na gluha ušesa; v dejstva, ki so v nasprotju z predsodki, preprosto ni treba verjeti – v takih trenutkih postane neumna oseba celo kritična – in ko so dejstva neizpodbitna, so le odrinjena kot nepomembna, kot naključna.
Pri vsem tem je neumen, v nasprotju z zlonamernim, povsem samozadovoljen in se zlahka razdraži in postane nevaren z napadom. Zato je potrebna večja previdnost kot pri zlonamernem. Nikoli več ne bomo poskušali neumnega človeka prepričati z razlogi, saj je nesmiselno in nevarno.
Če želimo vedeti, kako premagati neumnost, si moramo prizadevati razumeti njeno naravo. Tu je gotovo, da v bistvu ne gre za intelektualno napako, ampak za človeško. Obstajajo ljudje, ki so izjemno okretnega intelekta, a neumni, in drugi, ki so intelektualno precej dolgočasni, a vse prej kot neumni. To odkrijemo na naše presenečenje v posebnih situacijah. Vtis, ki ga človek pridobi, ni toliko, da je neumnost prirojena napaka, ampak da so ljudje v določenih okoliščinah neumni oziroma da dovolijo, da se jim to zgodi. Nadalje ugotavljamo, da ljudje, ki so se izolirali od drugih ali živijo v samoti, to pomanjkljivost manifestirajo manj pogosto kot posamezniki ali skupine ljudi, ki so nagnjeni ali obsojeni k družabnosti. In tako se zdi, da je neumnost morda manj psihološki kot sociološki problem. Je posebna oblika vpliva zgodovinskih okoliščin na človeka, psihološki spremljevalec določenih zunanjih razmer.
Ob natančnejšem opazovanju postane očitno, da vsak močan vzpon moči v javni sferi, pa naj bo to politične ali verske narave, okuži velik del človeštva z neumnostjo. Zdi se celo, da je to tako rekoč sociološko-psihološki zakon. Moč enega potrebuje neumnost drugega. Proces, ki tukaj deluje, ni ta, da posebne človeške sposobnosti, na primer intelekt, nenadoma atrofirajo ali odpovejo. Namesto tega se zdi, da so ljudje pod močnim vplivom naraščajoče moči prikrajšani za svojo notranjo neodvisnost in bolj ali manj zavestno, opustiti vzpostavitev avtonomnega položaja do nastajajočih okoliščin. Dejstvo, da je neumen človek pogosto trmast, nas ne sme zaslepiti pred dejstvom, da ni neodvisen. V pogovoru z njim se tako rekoč začuti, da sploh nimaš opravka z osebo, ampak s slogani, besedami in podobnim, ki so se ga polastili. Je pod urokom, zaslepljen, zlorabljen in zlorabljen v samem svojem bitju. Ko bo tako neumno orodje, bo neumna oseba sposobna tudi kakršnega koli zla in hkrati ne bo mogla videti, da je zlo. Tu se skriva nevarnost diabolične zlorabe, saj lahko to enkrat za vselej uniči človeka. V pogovoru z njim se tako rekoč začuti, da sploh nimaš opravka z osebo, ampak s slogani, besedami in podobnim, ki so se ga polastili. Je pod urokom, zaslepljen, zlorabljen in zlorabljen v samem svojem bitju. Ko bo tako neumno orodje, bo neumna oseba sposobna tudi kakršnega koli zla in hkrati ne bo mogla videti, da je zlo. Tu se skriva nevarnost diabolične zlorabe, saj lahko to enkrat za vselej uniči človeka. V pogovoru z njim se tako rekoč začuti, da sploh nimaš opravka z osebo, ampak s slogani, besedami in podobnim, ki so se ga polastili. Je pod urokom, zaslepljen, zlorabljen in zlorabljen v samem svojem bitju. Ko bo tako neumno orodje, bo neumna oseba sposobna tudi kakršnega koli zla in hkrati ne bo mogla videti, da je zlo. Tu se skriva nevarnost diabolične zlorabe, saj lahko to enkrat za vselej uniči človeka. Neumen bo tudi sposoben kakršnega koli zla in hkrati nesposoben videti, da je zlo. Tu se skriva nevarnost diabolične zlorabe, saj lahko to enkrat za vselej uniči človeka.
Vendar na tej točki postane povsem jasno, da lahko le dejanje osvoboditve, ne pouk, premaga neumnost. Tu se moramo sprijazniti z dejstvom, da je v večini primerov pristna notranja osvoboditev mogoča šele, ko jo sprocesira zunanja osvoboditev pred njo.
Do takrat moramo opustiti vse poskuse, da bi neumno osebo prepričali. To stanje pojasnjuje, zakaj so v takih okoliščinah zaman naši poskusi, da bi izvedeli, kaj v resnici mislijo ‘ljudi’ in zakaj je v teh okoliščinah to vprašanje tako nepomembno za človeka, ki razmišlja in deluje odgovorno. Beseda Svetega pisma, da je strah pred Bogom začetek modrosti, izjavlja, da je notranja osvoboditev ljudi, da bi živeli odgovorno življenje pred Bogom, edini pravi način za premagovanje neumnosti.»Vendar te misli o neumnosti ponujajo tudi tolažbo, saj nam popolnoma prepovedujejo, da bi večino ljudi v vseh okoliščinah imeli za neumne. Res bo odvisno od tega, ali oblastniki pričakujejo več od neumnosti ljudi kot od njihove notranje neodvisnosti in modrosti.”
-Dietrich Bonhoeffer, from ‘After Ten Years’ in Letters and Papers from Prison (Dietrich Bonhoeffer Works/English, vol. 8)
Tekst je povzetek tem, napisanega trem prijateljem in sodelavcem v zaroti proti Hitlerju...
https://jessicar.substack.com/p/bonhoeffer-on-stupidity