Ta članek je namenjen medsebojnemu razumevanju in dialogu v izrazito polarizirani družbi zaradi trenutne pandemske krize. Temelji na zanimivi analizi psihologije množic v času pandemije, ki jo je predstavil dr. Mattias Desmet, klinični psiholog z univerze v Gentu. Seveda je avtor članka vpletel v besedilo tudi svoje misli in izvajanja.
V slovenskih medijih smo že zasledili poskuse psihološkega profiliranja ‘anticepilcev‘ in ‘teoretikov zarote’ s strani nekaterih strokovnjakov in ‘moralnih avtoritet’, ki pa so bili dokaj enostranski in kritični, po drugi strani pa niso celostno in prepričljivo zajeli heterogene skupine tistih, ki protestirajo proti ukrepom. Ta članek je poskus psihološke razlage druge strani, torej tistih, ki brez dvomov v celoti sprejemajo in verjamejo v uradno zgodbo aktualne krize, ko nam jo vsakodnevno servirajo množični mediji in dežurni eksperti.
Večkrat ste morda že slišali kakšnega ‘oporečnika’ zatarnati, da živimo v čudnih časih, ko se zdi, da je človeštvo izgubilo dobršen del svoje razsodnosti. Morda ste tudi sami med tistimi, ki se že dve leti sprašujete, kaj se vendar dogaja z ljudmi in njihovim zdravim razumom. Kot da smo se znašli v epizodi serije ‘Zona somraka’, ko vsi ljudje okoli vas kar naenkrat postanejo čudni in spremenjeni. Situacija spominja na film Invazija z Nicole Kidman, kjer mikrobna nezemeljska inteligenca okuži ljudi in jim odvzame sposobnost čustvovanja. Junakinja lahko preživi le, če tudi sama zaigra otopelost in hladnost, pa čeprav vre v njej strah, gnus in zaprepadenost nad svetom, ki je okoli nje.
Zdravnik Tom Cowan trenutno otopelost človeštva primerja z uročenim kraljestvom v pravljici o Trnuljčici, kjer vsi ljudje pod urokom hudobne čarovnice zaspijo in obstanejo kot okameneli.
Ron Paul, ameriški libertarni politik, je po drugi strani zelo prizemljeno in jedrnato opisal pandemijo z dvema besedama: histerija in dobičkarstvo.
Spet drugi govorijo, da se po svetu širi epidemija enoumja. Ljudje smo izgubili sposobnost trezne presoje. Mnogi tarnamo, da nam je kovid ‘skuril naše sive celice’. Slovenski filozof Gorazd Kocijančič je v opažanju te nerazsodnosti povsem naravnost in brez olepšavanja zaprepadeno ugotavljal, da “… le idioti ne vidijo, da je trenutno ‘kovidistično’ revolucionarno dogajanje v katerem so politični sistemi, religiozne ustanove in zdravstvo postali nesamostojni delci kolesja v pogonu največje akcije organiziranega kriminala v zgodovini, je očitna zarota in da proces nima nobene zveze z boleznijo!” (1)
Nekateri neodvisni novinarji (2) govorijo, da živimo v ‘kovid-klovnovskem svetu’ kar se nanaša predvsem na številne primere slabih praks in neupoštevanja osnovnih znanstvenih spoznanj in zdravstvenih protokolov, ki so bili v veljavi do leta 2020. Na globalni ravni velja omeniti spreminjanje definicij pandemije, čredne imunosti in cepiv, ignoriranje znanega dejstva, da asimptomatične osebe nikoli niso generator širjenja okužb, neupoštevanje uveljavljenih protokolov za poročanje o smrti posameznika, ki je omogočilo napihovanje primerov smrti zaradi virusa, finančne vzpodbude za kovidne hospitalizacije, uporaba sporne PCR in HAG tehnologije za diagnosticiranje, dobesedno prepovedovanje in zaviranje vseh zgodnjih protokolov zdravljenja za preprečevanje hospitalizacij, ki so jih razvili zdravniki v začetnih fazah epidemije, s katerimi bi lahko povsem varno že zdavnaj ustavili virus, uveljavitev nepreverjenih ukrepov z dvomljivo učinkovitostjo, kot so maske zunaj, maske in cepljenja pri otrocih, zapiranje prebivalstva, policijske ure, zapiranje malih trgovin in restavracij ob odprtih trgovskih centrih, bolestno vztrajanje na cepivih kot edini alternativi za zdravljenje, navkljub rekordnih statistikah zabeleženih stranskih učinkov in smrti, … seznam je res obsežen.
Nekateri gredo celo tako daleč, da odzivanje na pandemijo primerjajo z religioznim fanatizmom. Tako imenovani ‘kovid kult’, je religija s svojimi jasnimi pravili (pandemičnimi ukrepi) in zakramenti. Sveto vodo, s katero se poškropimo in blagoslovimo so nadomestila razkužila, namesto križa sta prepoznavna simbola kulta obrazna maska in inekcija. Odrešenje ne dosežemo več ‘preko križa’ temveč preko iniciacije – injiciranja cepiva. A pripadniki kulta vedo, da je cepivo zgolj nagrada, bonbonček za motivacijo, kajti prava odrešitev na dolgi rok je v resnici le ‘krepostno življenje’ v skladu s pravili kulta …
Morda se sprašujete, kje za boga, so psihologi s svojim poznavanjem človeške psihe, da nam razložijo, kaj se nam dogaja? In nato vendarle, kot bi posvetila luč, smo septembra 2021 tisti, ki spremljamo neodvisne medije, naleteli na video intervju s kliničnim psihologom in profesorjem na univerzi Gent v Belgiji, Mattiasom Desmetom, ki je v oddaji Pandemic podcast ponudil lucidno in pomenljivo psihološko razlago situacije. Verjamem, da je pri marsikom vzbudil pravcati aha moment.
Po mnenju psihologa Desmeta je torej stanje, ki najbolje opisuje to, kar se dogaja, posebne vrste hipnoza, ki se je v zgodovini že pojavljala večinoma v totalitarnih družbah. Tovrstna hipnoza se imenuje masovna formacija. (3)
Da se v družbi pojavi in oblikuje fenomen masovne formacije so potrebni štirje pogoji:
1) pomanjkanje občutka družbene povezanosti med posamezniki.
Že desetletja živimo v radikalno individualistični družbi poznega kapitalizma (4), v kateri ego kot sebični jaz prosperira. Socialna omrežja so ironično stanje le še poglobila. Iskanje instant gratifikacij, virtualizacija prijateljstev, narcisoidnost in obsedenost z izgledom svojega telesa, hvalisanje pred prijatelji … vse to so simptomi ega, ki je osamljen in zato kriči po pozornosti. Identitetna politike in kritična rasna teorija pa so strupeni mentalni konstrukti, ki ljudi le še bolj razdvajajo in generirajo konflikte, namesto da bi povezovali ljudi v duhu multikulturnosti, pa čeprav je to morebiti bil njihov osnovni namen. Na samem začetku aktualne pandemične krize so se vezi med generacijami, med zaposlenimi, med prijatelji le še bolj nakrhale, še posebej zaradi politike lockdownov, socialne distance in strahu pred virusom, ki ga potencialno nosi vsak človek.
2) Odsotnost smisla v življenju in na delovnem mestu.
To se navezuje na eksistencialno praznino, ki jo občuti velik del populacije v času, ko je krščanstvo in religioznost na splošno v krizi, novi val ‘new age’ duhovnosti, kjerkoli se je ta ponudil kot dobra alternativa, pa je kljub vsemu oplazil le manjši del populacije. Večina, odrezana od svojih duhovnih (krščanskih ali poganskih) korenin, je odsotnost smisla začela zapolnjevati s kratkotrajnimi materialnimi užitki, ki pa na dolgi rok ne prinesejo sreče in občutka izpolnjenosti. V tem je pač plitvost potrošništva. Transcendenca kot presežnost tistega, kar morda ni neposredno dostopno čutom pa je za ljudi le prazen koncept. Mattias Desmet posebej opozori tudi na študijo, ki je pokazala, da velik del ljudi ni zadovoljen na svojem delovnem mestu in ne vidi v svojem delu nobenega izpolnjujočega smisla.
Prvi in drugi pogoj sta med sabo tudi tesno povezana. Ker smo ljudje socialna bitja, so pristni stiki zelo visoko na lestvici vrednot in dejansko vnašajo smisel v življenja ljudi. Če v življenju ni prijateljstva in ljubezni, življenje izgubi dobršen del pomena in smisla. Stiki med ljudmi so torej za večino ljudi dejanski smisel življenja.
Naslednja pogoja za vznik masovne formacije:
3) Veliko neopredeljive anksioznosti – občutka strahu in tesnobnosti, ki pa mu ne moremo določiti jasnega vzroka in ni vezan na objekt, ki je konkretna mentalna reprezentacija. Če v gozdu srečamo medveda, potem postane medved v tistem trenutku povsem konkreten, evidenten, jasno določljiv objekt našega strahu – je vzrok, ki mu pritiče jasna mentalna reprezentacija. Če pa ni takšnega vidnega krivca, potem občutimo neopredeljivo tesnobnost, ki je ne moramo nadzorovati. Proti neznanemu sovražniku namreč ne moremo razviti dobrih obrambnih strategij. Kaotičen, kompleksen, neobvladljiv, hitro premikajoč in konflikten svet, v katerem smo živeli že v letih pred aktualno virozo, je že sam po sebi generiral v ljudeh visoko mero anksioznosti. Tudi avtor članka je občutil že nekajkrat v življenju takšno tesnobo kot nekakšen pritisk v prsih. Pri nekaterih ljudeh se izrazi kot problemi z nespečnostjo ali kot depresija, apatičnost oz. brezvoljnost.
4) Veliko nesproščene ‘lebdeče’ (free floating) frustracije in agresije
Podobno kot pri neopredeljivi anksioznosti gre tukaj za dolgotrajen občutek nazadovoljstva nad splošno situacijo v družbi, ki ni vezana na specifične vzroke, se pa lahko stopnjuje in kopiči v človeku, nato pa kdaj pa kdaj izbruhne v obliki jeze ali agresije. Podrobnejšo analizo teh štirih točk najdemo v video prispevku avtorice Amazing Poli (5).
Ko se pod temi pogoji (in verjetno to ni dokončen seznam) s pomočjo množičnih medijev posreduje javnosti neko narativo, ki pokaže s prstom na nek konkreten objekt aksioznosti (virus) in ko se predstavi tudi jasne protokole spopadanja s tem objektom (‘kovidni’ ukrepi), lahko v družbi dosežemo izjemno stopnjo pripravljenosti sprejemanja teh strategij in vsesplošno podporo ljudi za boj s prepoznanim sovražnikom.
Vsa neopredeljiva, prosto lebdeča anksioznost in ostala negativna čustva se končno lahko navežejo na konkreten objekt, na konkretno mentalno reprezentacijo in ko upoštevamo ukrepe, se pravi, ko se držimo predpisanih strategij za boj z objektom strahu, s tem na mentalni ravni končno obvladujemo ta objekt.
Drug ‘pozitivni’ aspekt tega je, da ko začno ljudje sodelovati v skupnem boju, vznikne med ljudmi nova povezanost in smisel. Pojavi se nova solidarnost. Slogani kot so #ostanidoma #skupaj zmoremo #cepimose, ploskanje zdravstvenim delavcem ob neki dogovorjeni uri, plesne koreografije zdravstvenih delavcev so bile vse namenjene vzbujanju povezanosti in solidarnosti v teh ‘težkih časih’.
Ljudje so torej iz stanja osamljenosti, nezadovoljstva, ki je sicer izraženo pri vsakem v drugačni meri, potisnjeni v stanje tesnejše povezanosti, kakršna je vidna npr. pri navijačih na nogometni tekmi. Tako kot so navijači združeni v podpori nekega kluba ali reprezentančne ekipe, tako so ljudje združeni tudi v boju proti virusu. Posamezniki nato začno bojevati osebno herojsko bitko z objektom strahu, kar jim daje zasvojljiv in zavajujoč občutek povezanosti z ljudmi v smislu, da so del ‘vojske’, ki se bori proti objektu, torej so del rešitve in ne del problema.
Ta herojska bitka je pravi razlog, da mnogi še vedno verjamejo v neko narativo, pa čeprav je ta še tako absurdna in očitno napačna.
Če še enkrat naštejemo osnovne mehanizme, zaradi katerih ljudje pod vplivom masovne formacije verjamejo v narativo:
– kontrola nad objektom strahu
s prakticiranjem strategij boja
– nova povezanost med ljudmi, solidarnost in iz tega izhajajoč smisel
– herojska bitka, ki godi egu še posebej, kadar jo signaliziramo navzven, npr. na socialnih omrežjih (signaliziranje vrlin skozi naše izjave, ali pa kadar ljudje svojo profilno fotografijo opremijo z nalepko ‘sem cepljen’, ‘zaupam znanosti’…)
Nova povezanost je seveda bolj ali manj virtualna, in obstaja v duhu (kot egregor (6)) oz. na mentalni ravni, saj ironično vsi ukrepi krepijo fizično ločenost oseb: lockdowni, samoizolacije in karantene, socialna distanca, delo od doma, omejevanje obiskov v domovih za ostarele …
Kovid ukrepi kot ritual
Herojska bitka in bojevanje proti objektu strahu, se pravi virusu, postane ritualizirana! Zgoraj omenjeno primerjavo kovid psihoze z religioznim kultom teorija masovne formacije kot jo razlaga dr. Desmet, le potrjuje! Kolikor bolj absurden je ritual, toliko bolj tisti, ki ga izvaja, navzven izkazuje pripadnost svojemu kultu. Naši voditelji pa se znajdejo v zasvajujoči vlogi ‘odrešiteljev’, ki nas v kriznih časih vodijo do ‘razsvetljenja’ – ven iz krize, a seveda po scenariju, ki ga narekujejo resnični bogovi – sile kapitala. Tokrat so ta scenarij cepiva, cepiva in še enkrat cepiva ter nič drugega. Ironično se zdi, da voditelji (tako politiki kot medicinski eksperti) skorajda ne želijo, da se kriza kadarkoli konča, saj bi izgubili svojo odrešeniško vlogo.
FOTOGRAFIJA: UNSPLASH, MK HAMILTONKam vodi masovna formacija in kakšne so njene značilnosti?
Zožano polje pozornosti
Glavna značilnost masovne formacije je, da pri ljudeh povzroči zelo zožano polje pozornosti, kar pomeni, da so ljudje sposobni kognitivno in emocionalno procesirati le nek majhen, omejen del resničnosti. Gre seveda za tisti del resničnosti, ki ga poudarja uradna narativa, ki jo širijo množični mediji. Tako npr. ljudje kažejo senzitivnost le za žrtve kovida, medtem ko jih žrtve zaradi drugih razlogov, kot so lakota, vojaški spopadi, nasilje, droge in druge bolezni sploh ne ganejo v isti meri, pa čeprav gre včasih za neprimerno višje številke. Hkrati nobena kolateralna škoda ukrepov, kot so samomori in duševne stiske otrok in mladostnikov, izguba službe oz. posla in zdrs v revščino za milijone ljudi … ne odtehta škode, ki jo lahko pripišemo direktno kovidu.
Očitno je virus kot vseprisoten, globalni skriti morilec, ki lahko napade kadarkoli in kogarkoli, saj se bojda širi tudi preko asimptomatskih prenašalcev, postal nekakšen ultimativni sovražnik – objekt strahu in v umu večine populacije zato postal grožnja številka ena.
Izguba sposobnosti za kritično mišljenje
Zožano polje pozornosti povzroči, da se nekaterim stvarem posveča preveč pozornosti, druge pa se zanemarja. Razbohoti se iracionalno mišljenje in v takšnem okolju javni diskurz in soočenje mnenj na podlagi argumentov nista več mogoča, pa tudi ne dovoljena. Dejstva in znanost, ki so morda v nasprotju z uradno pripovedjo, ali pa so zunaj območja zožane pozornosti so preprosto prezrta. Masovna formacija torej povzroča izkrivljen pogled na svet. Z realnostjo se spopadamo na skrajno neuravnotežen način. Zelo značilno, je, da človek v tem stanju preprosto izgubi sposobnost kritičnega mišljenja, presojanja in uporabe zdravega razuma.
Izguba svoboščin in pravic
Nadalje ljudje izgubijo zavedanje za stvari, ki so se jim zdele nekoč zelo pomembne. Se pravi masovna formacija preuredi lestvico prioritet v življenju. Ljudje otopijo, pozabijo na lastno psihofizično zdravje in aktivnosti, ki so jih osrečevale ter vse podredijo ukrepom proti sovražniku. Če je pred virusom veljalo, da je zdravo hoditi v naravo, preživeti čim več časa na svežem zraku in soncu, pa smo v času ‘zapora’ ljudje ostajali doma in se samouničevalno vdajali izrazito nezdravim aktivnostim kot so prekomerno pitje alkohola, uživanje nezdrave (dostavljene) hrane, gledanje televizije, poležavanje …
Kadar so ljudje v stanju hipnoze oz. masovne formacije, na nek način sploh ne opazijo, da so jim ukrepi odvzeli številne svoboščine in vse tisto, kar jih je delalo človeško in jim prinašalo veselje in zadovoljstvo. Npr. družabne dogodke, glasbo, ples (še petje se je oglaševalo kot nevarna aktivnost). Desmet omeni tudi, da je hipnoza zelo močna stvar, saj lahko z njo nekoga pripravimo do tega, da postane povsem neobčutljiv za bolečino in lahko na njem celo izvajamo sicer boleče kirurške operacije. Tako so nekateri ljudje v času kovida povsem nezmožni občutiti psihofizično bolečino, ki bi jo sicer čutili, če ne bi bili tako zelo fokusirani na ‘solidarnost’, na boj proti sovražniku in skupno vsesplošno sprejeto uradno zgodbo.
Ukrepi, ki psihološko utrujajo posameznika, ga proti pričakovanjem prevzgajajo v poslušnega avtomatoma. Tu velja omeniti Stockholmski sindrom, ki je identifikacija z agresorjem (7). Oseba, ki jo nekdo ugrabi in zlorablja ali muči, začne po nekem obdobju čutiti nekakšno čustveno vez s svojim mučiteljem zaradi svoje sposobnosti empatije. V času masovne formacije se to zgodi na ravni ljudstva v odnosu do odločevalcev: politikov, ekspertov na položajih moči… Že totalitarni sistemi so privedli do masovne formacije med populacijo. Ljudje so tako močno verjeli v oglaševane ideologije, da so bili pripravljeni v njihovem imenu tudi ubijati ali pa izgubiti vse.
Otopelost in apatičnost
Ena najbolj grotesknih značilnosti masovne formacije (histerije) je v tem, da so se ljudje pripravljeni prostovoljno in v dobri veri ter brez pričakovane agresivne kontrareakcije odpovedati svoji blaginji. Dobršen del uspeha te psihološke operacije hipnotiziranja populacije temelji na izkoriščanju pozitivnih psiholoških lastnosti posameznikov. Ljudje so večinoma odgovorni, ustrežljivi, radi pomagajo, in drug drugemu zaupajo. Dokaz za to je, da človeška družba sploh funkcionira. Že ko gremo na cesto zaupamo vsem udeleženim v prometu, da se ne bodo zaleteli direktno v nas. V novi solidarnosti in skupnem boju proti enemu sovražniku pa smo ljudje pristali tudi na ukrepe, ki nam ogrožajo lastno preživetje. V času korone so npr. trpele številne industrije in panoge, kot so kultura, še posebej gledališče, ples in koncertna dejavnost, industrija srečanj in dogodkov, fitnesi, turizem in gostinstvo. Zaradi politike zapiranja so se po svetu zaprle številne družinske restavracije, manjše trgovine in podjetja – upora skoraj ni bilo zaznati.
Priča smo torej stanju, ki ga Dan Austin-Gregory (gostitelj intervjuja) imenuje radikalni ali fundamentalistični kolektivizem, ki tepta suverenost posameznika, npr. njegovo pravico do dela, svobode gibanja ali razpolaganja s svojim telesom, kar pa nas vodi v totalitarno družbo.
Nič več nazaj v staro normalnost
Še ena zanimivost, ki jo lahko opažamo, je, da precejšnji del ljudi tako kot že prej omenjeni voditelji, sploh nočejo nazaj stare normalnosti. Resnici na ljubo, je svet že pred korono živel v kaosu polarizacij, ekscesnega potrošništva in revščine, posledic podnebnih sprememb ter na robu ekološke katastrofe. Svet stare normalnosti, ki smo ga ustvarili res ni bil idealen in mnogi so v njem hudo trpeli. Ljudje v hipnozi, opiti s svojim herojstvom, se nočejo vrniti v čase pred korono, kjer bi spet občutili neopredeljeno anksioznost in strah, ter pomanjkanje smisla. Zato je naša najpomembnejša naloga, da opozarjamo, da scenarij ‘velike ponastavitve’ (The Great Reset), ki nam ga vsiljujejo elite, gotovo ni edina možna in najboljša smer razvoja postkoronske družbe, saj neizpodbitno vodi v nadaljevanje nove normalnosti in stopnjevanje ukrepov in regulativ v smeri popolnega nadzora, odvzema pravic, cenzure in segregacije, da ne omenjamo depopulacije in transhumanizma. Več o tem v nadaljevanju.
Netoleranca in nezmožnost soočanja z dejstvi
Naslednja lastnost masovne formacije je, da ljudje postanejo ekstremno netolerantni do vseh oporečniških glasov, se pravi do tistih ljudi, ki izražajo drugačna prepričanja, oz. mnenja, ki se razlikujejo od uradne narative. Zaradi disonance nestrinjanja pride do konfliktov med partnerji, med družinskimi člani in prijatelji. Pomislite na brezkončne žolčne Facebook debate.
V družbi so se v času pandemije pojavile ostre delitve med ljudmi v odnosu do krize. Med tistimi, ki zagovarjajo ukrepe, ker se jim zdijo smiselni, in tistimi, ki jim nasprotujejo, ker se jim zdijo nesmiselni ali kontraproduktivni. Med cepljenimi in necepljenimi, med tistimi, ki ‘zaupajo znanosti’ in tistimi, ki ne zaupajo znanosti saj menijo, da je slednja kontaminirana s strani kapitala in drugih dejavnikov… Masovna formacija v tem oziru vzpostavlja zaradi tovrstnih razdvajujočih emocionalnih reakcij klasično situacijo: ‘deli in vladaj’, kar gre na roko tistim na oblasti.
Drugače misleči postanejo grožnja
Disidenti pomenijo grožnjo novemu redu in ljudem, ki morda prvič po dolgem času občutijo v svojem življenju nek globlji smisel in povezanost v boju proti skupnemu sovražniku. Disidenti postavljajo pod vprašaj že omenjeno herojstvo in vrline ljudi, ki ‘slepo’ sledijo ukrepom, njihovo inteligenco, ‘zdravo pamet’in čustvene odzive, se pravi njihov novi jaz, ki so ga izgradili pod težo dogodkov. Zato ljudje pod vplivom masovne formacije agresivno branijo svoje pozicije, saj gre za branjenje njihove lastne identitete oz. identifikacije. Veliko lažje kot verjeti nekemu oporečniku, ki zagovarja stališča, ki jih uradna narativa ne priznava, je usmeriti vanj vso tisto prosto lebdečo agresivnost in tesnobo … Ljudje z napadanjem drugače mislečega poskušajo morda na nezavedni ravni zaščititi kolektiv in zgodbo, v katero so toliko investirali.
Zato moramo še bolj zavzeto obsoditi voditelje držav in ljudi na položajih, ki dobesedno hujskajo ‘poslušno’ populacijo proti ‘neposlušnemu’ delu populacije. Nedavna primera takšne taktike, ki jo označujemo z že zgoraj omenjenima besedama ‘deli in vladaj’, sta nedavni izjavi kanadskega in francoskega predsednika. Hinavski Trudeau je npr. necepljene označil za rasistične in nestrpne. Macron pa je izjavil, da so necepljeni skrajno neodgovorni in da niso pravi državljani Francije … Če bo takšnim neodgovornim voditeljem uspelo usmeriti jezo in nezadovoljstvo ljudi v smeri neposlušne manjšine, se slednji ne piše dobro in zgodovina se utegne ponoviti.
Ravno v času, ko umirajo zadnji posamezniki, ki so še na lastni koži doživljali drugo svetovno vojno. Na žalost se iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo.
Množice ljudi pod vplivom masovne formacije, razlaga Desmet, torej ne prenašajo ljudi, ki nočejo tuliti v isti rog, toda po drugi strani potrebujejo sovražnika, tistega drugega, ki služi za grešnega kozla in kot primer, kako se naj ne bi razmišljalo ali delovalo. Totalitarni sistem zmeraj izumlja nove sovražnike, da lahko obdrži nadzor nad množicami. Če virusa ali človeških ‘sovražnikov’ ni več, se množice lahko celo zbudijo iz svojega spanca in se zavejo vseh izgub in trpljenja, ki so ga doživljali v času pod hipnozo. Tipično v tej fazi je, da množica potem usmeri svojo jezo v voditelje in jih eliminira. Tisti, ki potisnejo množice v hipnozo morajo biti pripravljeni, da jih bo množica na koncu uničila.
Tri skupine ljudi, ki se formirajo v času masovne formacije
– 30 % ljudi, torej slaba tretjina, je v totalitarnem sistemu globoko hipnotiziranih in nikoli ne podvomijo v uradno zgodbo, temveč se poistovetijo s promovirano ideologijo
– 40 % ljudi je pasivnih in zato sledijo toku. Niso hipnotizirani in niso promotorji ideologije, temveč pragmatiki, opurtonisti, ki bi radi čim bolj nemoteno živeli svoja življenja. Uklonijo se, da preživijo oz. čim manj trpijo.
– 30 % predstavlja skupina ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso podlegli masovni formaciji torej niso hipnotizirani. Ti ljudje nasprotujejo uradni zgodbi in ideologiji in jo kritizirajo, ker že zgodaj spoznajo, kam vodi. Radi bi nekaj ukrenili, a pogosto v njihovi sredini ni nobenega sorodno mislečega človeka.
Prvi dve skupini predstavljata skoraj 70 % populacije. Tretja skupina pa je zelo heterogena: ljudje različnih generacij, političnih prepričanj, poklicev in stopnje izobrazbe. Mattias Desmet je mnenja, da v kolikor bi se ti ljudje vseh vetrov uspeli med seboj povezati, bi bilo masovne formacije v hipu konec, saj bi bila kritična točka zavedanja v populaciji že dosežena.
Zakaj človek pade pod vpliv masovne formacije
Eno najpomembnejših vprašanj na katerega bi bilo dobro odgovoriti je, zakaj nekateri posamezniki padejo pod vpliv masovne formacije, drugi pa ne. Govorimo o ljudeh iz prve in deloma tudi druge skupine. Psihološke mehanizme smo do neke mere že razložili zgoraj, a poglejmo še bolj podrobno.
Zanimiva je povezava med izobrazbo, statusnim položajem in senzitivnostjo za masovno formacijo. Izkaže se, da višje izobraženi, ugledni posamezniki hitreje padejo pod vpliv masovne formacije, kar bi avtor članka razložil z mehanizmom herojstva. Bolj razgledani ljudje, eksperti na svojih področjih, moralne avtoritete bodo svojo vlogo v času pandemske krize videli v tem, da postanejo v že opisanem solidarnostnem boju proti sovražniku zgled vsem ostalim. Sploh če gre za zdravstvene strokovnjake. Čutijo, da to družba od njih nekako pričakuje.
Poleg tega bodo, če so strokovnjaki na nekem nemedicinskem področju v zvezi z zdravstvenim problemom skoraj fanatično zaupali poklicanim medicinskim strokovnjakom. Gre za zrcaljenje, saj v teh strokovnjakih prepoznajo sebe in zavedanje, kako malo o njihovem področju vedo laiki. Iz tega zavedanja vzklije potem geslo ‘zaupajmo strokovnjakom’. Medtem ko bodo politiki medicinskim strokovnjakom zaupali tudi zato, da se razbremenijo dela odgovornosti.
V času masovne formacije smo priča tudi relativizaciji izobraženosti in kompetentnosti. To se sicer očita predvsem kritikom uradne narative, ampak velja tudi v obratni smeri. Kajti hipnotizirani postanejo slepi za kompetentne kritike uradne zgodbe. Dogodi se, da so kar naenkrat vsi ljudje enako pametni in poklicani, da kritizirajo in sodijo o stvareh o katerih v resnici nimajo pojma. Tako npr. ljudje blatijo in kritizirajo strokovnjake svetovnega kova, kot so Robert Malone, Peter McCullough, John P. A. Ioannidis, nobelovec Luc Montaigner, Sucharit Bhakdi, Michael Yeadon, Tess Lawrie… le zato ker se ne strinjajo z uradno zgodbo.
Nadalje gre Mattias Desmet bržkone v pravo smer, ko predpostavlja, da v primeru tokratne kovidne masovne formacije veliko vlogo igra tudi splošen ideološki in filozofski horizont posameznika.
Npr. tisti, ki nimajo nekega problema z zelo mehanicističnim, redukcionističnim, materialističnim pogledom na svet in človeka, ki je po tem naziranju le skupek kemikalij, neke vrste nepopoln stroj ali operacijski sistem, odprt za izboljšave, bodo verjetno lažje verjeli v uradno narativo ali padli pod vpliv masovne formacije. To so ljudje, ki se jim zdi vznemirljiva vizija spajanja človeka in stroja, biodigitalna konvergenca, izboljševanje in nadgrajevanje človeka, a ne po poti naravne evolucije ali duhovne evolucije, o kateri govorijo modreci, temveč s pomočjo znanosti in tehnologije. Nekateri verjamejo, da so cepiva najboljša rešitev iz te krize in da lahko z obsežnim cepitvenim programom nadgrajuješ človekovo naravno imunost.
Nova normalnost vodi v transhumanizem
Med ljudi, ki trdno verjamejo v tovrstno ‘transhumanistično’ smer znanosti (poudariti je treba, da ni edina možna), čeprav se morda niti ne zavedajo njenih nevarnih, temnih plati, lahko prištevamo vse znanstvenike, akademike in raziskovalce pod dežnikom velike farmacije in tehnoloških velikanov ter investitorje v nanotehnologije, gensko medicino in IT nadzorne tehnologije ter umetno inteligenco. Od teh invazivnih tehnologij (od cepiv, čipov v telesu, do satelitskih omrežij okoli planeta), za katere človeštvo ni dalo soglasja, si mnogi obetajo velikanske finančne dobičke. Gre pa tudi za mind set, da razvoja pač ni mogoče ustaviti in da sta digitalizacija vseh aspektov življenja in cepilna medicina logična smer uspešne napredne človeške civilizacije.
V kolikor bo šel razvoj v to smer, pomeni, da bodo odločevalci preuredili svet po načelih transhumanizma, ki bo postal vodilna ideologija. Slutnje takšnega razvoja dogodkov pa presevajo skozi številne filme distopije in znanstvene fantastike, ki ne vzbujajo ravno dobrih obetov za prihodnost.
Odpor
Po drugi strani pa tisti ljudje, ki so jim blizu bolj duhoven pogled na svet in vrednote, kot so svoboda, pristnost in unikatnost, narava, naravnost, ljubezen do planeta Zemlja, prijateljstvo in sožitje, preprostost, pristni stiki med ljudmi …, čutijo do ideologije biološkega redukcionizma in ‘nove normalnosti’ velik odpor. To so ljudje, ki se zavedajo, da znanost, ki danes postaja religija scientizma, ne zna ustrezno odgovoriti na vsa ključna eksistencialna vprašanja, ki mučijo človeštvo že tisočletja. Vedo, da je človek kompleksno multidimenzionalno bitje, katerega bistvo ostaja skrito znanstvenim naprezanjem in da je človek več kot le živina, ki jo je potrebno nadzorovati in ‘gojiti’, in da se brez etike v znanosti, ki je pod vplivom kapitala, zgolj arogantno in lahkomiselno igramo boga… Zato ne bodo pristali na vsiljevanje nepotrebnih eksperimentalnih medicinskih posegov v telo in drugih transhumanističnih metod. V tem smislu je človeštvo na razpotju.
Bujenje iz hipnoze
Najpomembnejša naloga v tej konkretni p(l)andemski krizi je, da ŠE NAPREJ govorimo o masovni formaciji in da imamo vsa dejanja naših odločevalcev in zdravstvenih institucij pod drobnogledom. Dr. Desmet omeni GLAS kot orodje hipnotiziranja. Vsakodnevna propaganda je namreč okupirala informativni program in ljudje, ko nekaj slišijo dvajsetkrat, ne dvomijo več. Zato je potrebno uporabljati tudi GLAS UPORA in jasno in glasno opozarjati na nepravilnosti ter razgrajevati uradno zgodbo, ki je polna nedoslednosti. Na ta način lahko z GLASOM prebudimo čim več ljudi, kajti v nasprotnem primeru bo vedno več ljudi vedno globlje v hipnozi in posledično bodo ti ljudje začeli izvajati grozodejstva. To je zelo tipično v primeru napredujoče masovne formacije, čemur je bilo človeštvo že večkrat priča, predvsem v preteklem stoletju. Če bomo vztrajali in opozarjali na hipnozo, bomo lahko preprečili, da bi se širila in stopnjevala. V tem primeru bi se lahko izognili najhujšemu. Potrebujemo torej pogum, ljubezen do resnice in GLAS!
Članek z zavedanjem, da ne služi kot ‘dokončno razodetje’, temveč predvsem iztočnica in priložnost za vzpostavitev razumnega dialoga, posvečam vsem tistim, s katerimi nimamo istega mnenja o kovidni krizi.
VIRI:
WHY DO SO MANY STILL BUY INTO THE NARRATIVE?
Video intervju z dr. Mattiasom Desmetom
https://www.youtube.com/watch?v=uLDpZ8daIVM&t=120s
Pandemic Podcast http://www.danjgregory.com/pandemic
Together Declaration http://www.togetherdeclaration.org
– The Crowd: A Study of the Popular Mind – Gustave Le Bon
– https://academyofideas.com/2013/07/the-nature-of-crowds/
– https://www.amazon.com/Crowd-Study-Popular-Mind/dp/0486419568/?tag=acadofidea-20
Še en krajši slovenski prispevek o teoriji Matiassa Desmeta:
KAKO PREŽIVETI TOTALITARIZAM – Dr Mattias Desmet
OPOMBE:
1 – Več avtorjev. Proti pandemiji enoumja. zbornik 2021. Kud Logos http://kud-logos.si/knjige/e_72_Zbornik.pdf
2 – https://www.thelastamericanvagabond.com oddaje The Daily Wrap up
3 – Do podobnega zaključka je prišel tudi ameriški avtor Mark McDonald, ki je stanje poimenoval masovna psihoza: Mark McDonald, United States of Fear: How America Fell Victim to a Mass Delusional Psychosis https://www.goodreads.com/book/show/59686636-united-states-of-fear
4 – The Century of Self: https://www.youtube.com/watch?v=eJ3RzGoQC4s
5 – https://odysee.com/@TruthSpeak:a/Amazing-Polly-Mass-Formation-Psychosis-How-They-Created-Supporters-for-Medical-Tyranny:1
6 – Egregor: informacijsko polje vpliva. Ezoterični pogled na masovno formacijo:
Poglejmo še z duhovnega vidika in si pomagajmo z ezoteričnimi znanji. Stanje, v katerem se človeštvo nahaja, je namreč neke vrste hipnoza. Slednjo bi lahko razložili s pojmom egregorja. Gre za ezoteričen koncept nesnovne mentalne entitete, ki nastane, ko množica ljudi začne misliti iste misli in občutiti podobna intenzivna občutja, vzpodbujena s strani nekega zunanjega pogosto travmatičnega dogodka. Egregor je ne le nekakšno močno energijsko informacijsko polje, ki ga ljudje soustvarijo in hranijo temveč po ezoterični doktrini celo zaživi kot nekakšna nesnovna duhovna entiteta neko svoje ‘lastno življenje’, seveda le v mentalnem in ne v fizičnem materialnem svetu. V fazi rasti egregor golta vse pred seboj in se zato ‘širi kot virus’, ki okuži človekov um, vpliva na njegovo percepcijo, miselne procese in delovanje. Ko vstopiš v njegovo polje zlahkoma padeš pod njegov vpliv in ga s tem tudi sam nahraniš, da postane še bolj mogočen. Problem je, ker ljudje, pod vplivom egregorja mislijo, da delujejo avtonomno v bistvu pa nezavedno le plujejo s tokom, ki ga ustvarja in poganja egregor oz. ki JE egregor.
Predpostavljam, da v kolikor je egregor za ljudi destruktiven (obstajajo gotovo tudi pozitivni egregorji), po nujnosti propade, kot virus, ki bi pomoril vse svoje gostitelje, kar pa pomeni, da takšen egregor na žalost potegne v pogubo tudi precej svojih vzdrževalcev.
Popolnoma jasno je, da se je ‘kovid’ egregor formiral s pomočjo množičnih medijev, ki so skozi mesece z konstantnim poročanjem in strašenjem ustvarili gosto informacijsko polje strahu, skrbi, stresa in kognitivne disonance, ki je polomila hrbtenice mnogim sicer razmišljujočim ljudem. Nekateri koncept peljejo še naprej in trdijo, da lahko pod vplivom takšnega polja ljudje dejansko zbolijo. Ker verjamejo, da nanje venomer preži virus, živijo v strahu in venomer pod stresom, s čimer pa si seveda poslabšajo svoj imunski sistem in postanejo bolj dovzetni za bolezen. Do neke mere gre morda lahko celo za nocebo (obratno kot placebo).
7 – https://sl.wikipedia.org/wiki/Stockholmski_sindrom
Naslovna fotografija: Pexels, Cottonbro
DELI NA FACEBOOKU
DELI NA TWITTERJU
Luka Mancini
