Mislim, da je že nekaj časa očitno, da je znanost postala religija našega časa, v kar ljudje verjamejo, da verjamejo. V sodobnem času na Zahodu soobstajajo – in do neke mere še vedno sobivajo – tri glavne religije: krščanstvo, kapitalizem in znanost. Skozi moderno zgodovino so se te tri »religije« pogosto križale, občasno spopadale in mirile na nove načine, da bi na koncu dosegle stabilen odnos mirnega in urejenega sobivanja, če že ne resničnega in zaželenega sodelovanja v splošnem interesu.
Novost je, da se je v vojni med znanostjo in ostalima religijama začel nov podtalni in nerešen konflikt, ki je bil doslej skoraj neopažen, konflikt, v katerem znanost zmaga vsak dan in dobi priložnost, da uredi vse vidike našega življenja v načinih brez primere. Za razliko od konfliktov iz preteklosti, bitka, ki poteka zdaj, ne gre za teorijo ali splošna načela, ampak, če lahko tako rečem, za prakso samega kulta. Kot vsaka religija pozna tudi znanost več oblik in ravni organiziranosti svojih struktur: natančne in stroge obdelave dogme v domeni teorije ustreza zelo široki in splošno sprejeti praksi kulta, ki sovpada s tem, kar sicer imenujemo tehnologija.
Ni presenetljivo, da je v novi vojni vloga glavnega junaka v religiji spadala v tisti segment znanosti, za katerega sta značilni najmanj stroga dogmatika in poudarjen pragmatizem: to je medicina, skupek disciplin, katerih neposredni predmet je živo telo človekovega bitja.
Poskusimo povzeti bistveni značaj tiste zmagoslavne religije, s katero smo vse pogosteje prisiljeni obračunavati.
1. Prva značilnost je, da medicina, tako kot kapitalizem sam, ne potrebuje specializirane dogmatike, ker si izposoja temeljne koncepte iz biologije. Za razliko od biologije jih medicina artikulira v gnostično-manihejskem smislu, torej s poudarjanjem dualistične opozicije. Zato obstaja zlobni bog ali zli princip, to je bolezen, z bakterijami in virusi kot glavnimi akterji; po drugi strani je dober bog ali dober princip, vendar ne kot zdravje, ampak kot okrevanje, njegova glavna akterja, kot uči ta kult, pa so zdravila in terapija. Kot v vsaki gnostični religiji sta oba principa jasno ločena, čeprav se v praksi zgodi, da eno onesnaži drugega, zato se lahko zgodi, da dobro načelo in zdravniki, ki ga zastopajo, naredijo napake in se nehote postavijo na stran sovražnika, kar ne ogroža realnost dualizma in nujnost prakticiranja kulta, po katerem dobro načelo vodi svoje bitke. Pomembno je tudi, da teologi, ki razvijajo strategijo, izhajajo iz virologije, znanosti, ki nima svojega prostora, ampak stoji na meji biologije in medicine.
2. Praksa kulta, tako kot vsaka liturgična praksa, je bila doslej sporadično in časovno omejena, vendar je nepričakovan dogodek, ki smo mu priča, postal trajen in vseprisoten. Ni več dovolj samo jemati zdravila, obiskati zdravnika ali iti na operacijo, ko je to treba: življenje ljudi je treba v celoti in v vsakem primeru spremeniti v prostor stalnega služenja kultu. Sovražnik, virus, je vedno med nami in zato se moramo boriti non-stop, brez možnosti za premirje. Podobne totalitarne težnje so bile tudi v krščanstvu, vendar so bile omejene na posameznike – predvsem menihe – tiste, ki so se odločili svoje življenje posvetiti »nenehni molitvi«. Medicina kot religija sprejema nauk sv. Pavla, a ga hkrati tudi izvaja: medtem ko so menihi molili zbrani v samostanskih skupnostih, novi kult od nas zahteva, da smo ne le veliko bolj goreči, ampak tudi, da ostanemo izolirani in oddaljeni drug od drugega.
3. Kult ni več stvar svobodne izbire in ni podvržen sankcijam samo znotraj duhovnega reda, ker mora biti njegovo izvajanje normativno zavezujoče. Zavezništvo vere in profane vlade seveda ni nič novega; novo je to, da temelj zaveze ni več izpovedovanje dogme, kot je to veljalo za cerkveno krivoverstvo v preteklosti, temveč le prakticiranje in obhajanje kulta. Profana vlada mora skrbeti, da se liturgija medicinske religije, ki danes praktično sovpada z življenjem samim, v vsem, kar počnemo, do potankosti spoštuje. Očitno je, da imamo opravka s kultom in ne z racionalnimi in znanstveno utemeljenimi zahtevami. Najpogostejši vzrok smrti pri nas so bolezni srca in ožilja. Vemo, da bi število takšnih smrti lahko zmanjšali z bolj zdravim življenjem in prehrano. A nobenemu zdravniku ni prišlo na misel, da bi zahteval, da bi zdravo življenje in zdravo prehrano, ki ju priporočajo, predpisali z zakonom, ki bi ex lege narekoval, kaj smemo jesti in kako smo dolžni živeti, s čimer bi celotno naše življenje spremenilo v domeno predpisanega tretmana. A zdaj se zdi tako in vsaj za zdaj ljudje sprejemajo spremembo, kot, da je vse samoumevno, odpovedujejo se svobodi gibanja, dela, prijateljstvu, ljubezni, družbenim stikom ter lastnemu verskemu in političnemu prepričanju. Vidimo, da sta drugi dve religiji Zahoda, religija Jezusa in religija denarja, umaknili mesto medicini in znanosti, bi rekli brez boja. Cerkev se je zlahka in brez odpora odrekla lastnim načelom, pozabila je, da je svetnik, katerega ime nosi papež, objel gobavce, da je ena od obveznosti krščanske dobrodelnosti skrb za bolnike, da svetih skrivnosti ni mogoče prejeti brez osebne navzočnosti. Z nekaj zamere in kapitalizma je pristala na izgube, na katere nekoč ni upala niti pomisliti, verjetno v upanju, da se bo kmalu lahko sprijaznila z novo vero, ki je ta trenutek, kot kaže, pripravljena na dogovor.
4. Medicina kot religija brez zadržkov sprejema eshatološko nujnost, ki jo je krščanstvo nekje na poti izgubilo. S sekularizacijo teološke paradigme odrešenja je kapitalizem že odpravil idejo o zadnjih dneh in jo nadomestil s trajnim kriznim stanjem, brez konca in možnosti odrešitve. Kriza je prvotno medicinski izraz, ki se uporablja v Hipokratovem korpusu za označevanje zdravnikove ocene, ali bo bolnik preživel bolezen. Teologi so prevzeli besedo, da bi opisali strašno sodbo, ki se bo zgodila ob koncu časa. Izredno stanje, v katerem živimo, kaže na sklep, da je medicina kot religija v poskusu združila trajno krizo kapitalizma s krščansko idejo o koncu časa, eschatonom, s katerim se vedno bliža končna odločitev za upravljanje tega postopka objave in odlaganja. Svetovna religija čuti, da je prišel konec, a kot Hipokratov zdravnik še vedno ne ve, ali bo preživel ali umrl.
5. Podobno kot pri kapitalizmu in za razliko od krščanstva tudi medicina kot religija ne ponuja možnosti odrešitve in odrešenja. Nasprotno, okrevanje, ki se ga išče, je vedno začasno, saj virusa, tega hudobnega boga, ni mogoče trajno odstraniti in bo še naprej mutiral v nove, domnevno vedno nevarnejše oblike. Epidemija, kot kaže etimologija besede (demos je za Grke ljudstvo kot politično telo, polemos epidemios za Homerja državljanska vojna), je predvsem politični koncept, novo polje svetovne politike – ali nepolitike. Možno je, da je epidemija, ki jo doživljamo, aktualizacija globalne državljanske vojne, ki bo, kot trdijo najbolj bistroumni politologi, nadomestila nekdanje svetovne vojne. Vse države in vsi narodi so v nenehni vojni sami s seboj, saj je v nas nevidni in izmuzljivi sovražnik, s katerim se že borimo.
Kot se je v zgodovini že večkrat zgodilo, se bodo morali filozofi znova boriti z religijo, a tokrat to ni krščanstvo, ampak znanost oziroma tisti njen del, ki je prevzel obliko religije. Ne vem, ali bodo knjige spet gorele in ali bodo zapisane na sezname prepovedanih naslovov, vendar sem prepričan, da bo mnenje tistih, ki iščejo resnico in zavračajo sprejeto laž zatrto, kar se že dogaja, in obtožili jih bodo širjenja lažnih novic (novic, ne idej, saj so novice pomembnejše od resničnosti!). Kot v vseh nujnih primerih, resničnih ali namišljenih, bomo spet videli, kako nevedni klevetajo filozofe in kako podli bogatijo na račun katastrofe, ki so jo povzročili. Vse se je že zgodilo in se bo ponovilo, a tisti, ki pričajo resnico, ne bodo obupali, saj nihče ne more nadomestiti besed pričevanja.
