Fižol je zaradi velike prehranske vrednosti in zdravilnih učinkovin v svetovnem merilu daleč najpomembnejša stročnica v vsakodnevni prehrani ljudi.
V genski banki Kmetijskega inštituta Slovenije hranijo več kot 1000 genskih virov fižola, ki so bili v devetdesetih letih zbrani na območju Slovenije
Fižol; rastlina iz družine metuljnic pa je več kot pomembna beljakovinska hrana, je del naše identitete, del preživetvenih strategij in tudi del naše kulture. Ta mala zrna različnih velikosti, barv in okusov združujejo tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost … OHRANIMO FIŽOL z lastnim semenarjenjem
V nadaljevanju nekaj sort ki jih osebno vzgajam na našem vrtu
1.Laški fižol
Sadilna razdalja: Med vrstami 40 cm, med semeni 6–8 cm.
Čas pobiranja pridelka: Zrnje avgust–september.
nizek, v=cca 60-85cm, brez tendence ovijanjaCvetovi:
beli
Stroki:
zeleni, ploščati,imajo nitke
Zrnje/seme:
rjavo oranžno rdeče, ledvičaste oblike, 100g vsebuje cca 168 suhih zrn
Uporaba v kulinariki:
Stročje: ni primeren za stročje (mehak, a nitkast)
Zrnje:
– Čas kuhanja: s prednamakanjem čez noč se kuha 30min, se ne razkuha. Zrnje spremeni barvo v rdečerjavo.
– Meso kremasto, lupina srednje debela
– Okus dober
| Čas setve: | april-julij |
| Čas pobiranja: | maj-september |
Beli s pridihom roza barveStroki:
zeleni, ploščati, 11,5cm, brez nitkSemena/zrnje:
Zrnje kroglasto, belo z rdečo liso v predelu popka, meja med barvama ostro določena. V 100g= cca 160 zrn
Uporaba v kulinariki:
– Stročje:nima nitk, je pa žilav. Manj primeren za stročje
– Zrnje:
Stroki so sprva svetlo zeleni, kasneje svetlo rumene barve, dolgi 20 cm, krhki, mesnati, brez niti in odličnega okusa. Zgodnejši stroki se obirajo že konec julija. Zrna so črna, srednje velikosti.
Barianec je toleranten na bolezni, zelo dobro prenaša vročino in sušo in tudi v ekstremnih pogojih daje soliden pridelek. V dobrih letinah so pridelki strokov zelo veliki.
Prednosti pred drugimi sortami:
rani pridelek, odlična rodnost, atraktiven videz – zdravi srednje široki, mesnati rumeni stroki, brez niti do fiziološke zrelosti, odličnega okusa, primeren za svežo porabo in zamrzovanje, dobra odpornost na bolezni in klimatske ekstreme.
Seme kali 7-20 dni. Visok, bujno rastoč (do 4 m), pozen limski fižol, toleranten na vročino. Potrebuje oporo. Posadimo 6 zrn okoli ene oporne palice. Zanimiv tudi v okrasnih posodah na vročih terasah. Stroke redno obiramo, ker s tem spodbujamo rast novih.
V ploščatih, pribl. 7,5 cm dolgih strokih so velika, ploščata, ledvičasta, vijolično-bela semena. Semena imajo okus po kostanjih in masleno teksturo, zato je to idealen fižol za pripravo enolončnic. Semena uživamo sveža ali sušena. Zelo zdrav fižol.
17. Tetovec
Splošno o fižolu
Domovina fižola je Južna Amerika. Pred davnimi leti so ga že Indijanci sadili skupaj s koruzo, bučami in konopljo. Uživali so zelenega in posušenega, pa tudi fižolovi listi so bili priljubljeni. V Evropi se prvič omenja leta 1542, Slovenci pa smo ga začeli gojiti v 17. stoletju.
Fižol je danes nenadomestljiva skupina zelenjave. Med povrtninami ima suho fižolovo zrnje visoko energijsko vrednost, saj 100 g vsebuje 335 kalorij. To vrednost predstavljajo ogljikovi hidrati, ki zavzemajo 55 odstotkov od vseh sestavin v zrnu. Lupina suhega zrna je celulozna in težje prebavljiva. Z rednim uživanjem fižolovih jedi telo bogatimo s fosforjem, magnezijem, kalcijem, železom in kalijem. Ker vsebuje fižol malo natrija in veliko kalija, učinkuje diuretično. Vsebuje tudi vitamine iz B skupine, karotin in vitamin C ter vitamin D.
Inki so fižol pridelovali že pred 7000 leti, še posebej v Peruju, Mehiki, Gvatemali in Kostariki. Od tam se je pridelovanje razširilo vse do Kanade in na jugu do Argentine in Čila. Po odkritju Amerike smo ga začeli uporabljati tudi v Evropi. Tu se je pridelava hitro razširila. Odraz tega so številni domači kultivarji.
Lastnosti fižola
Najbolj razširjena vrsta enoletnih zelnatih fižolov je vrsta Phaseolus vulgaris. Korenina fižola prodre v zemljo kar za več kot en meter. Ima tanko steblo, ki se imenuje vit, vse viti grma pa vitje. Fižol cveti belo, rumeno, bledorožnato, rdeče ali vijolično. Plod fižola je rumen, zelen ali pisan strok z nitmi ali brez. Najbolj znani varieteti fižola sta nizki in visoki fižol. Slednjega poznamo tudi kot fižol preklar.
Fižol slabo prenaša vročino in sušo, potrebuje pa toplo in vlažno podnebje. Dobro uspeva na peščeno-ilovnatih tleh. Ustregli mu boste, če boste fižolu vsaj v začetku rasti poskrbeli, da bo imel na voljo veliko svetlobe.
Zanimive sestavine fižola
Rafinoza v fižolu spodbuja rast in aktivnost koristnih bakterij. Fitat v fižolu deluje proti raku, preprečuje nastanek ledvičnih kamnov in oksidaciji. Tudi polifenoli v fižolu so znani kot snovi z antioksidativno aktivnostjo. Poleg tega delujejo proti raku in mutacijam. Izoflavona v fižolu genistein in daidzein, naj bi bila v pomoč pri premagovanju težav v menopavzi, za sestavini fižola kamferol in kvercetin pa velja, da lahko posredno delujeta proti vnetju. Saponine povezujejo z različnimi koristnimi in zaščitnimi vplivi na zdravje s proti glivičnim in proti bakterijskim delovanjem, zniževanjem holesterola ter zaviranja rasti rakavih celic.
Glukokinin v fižolu je pomemben za sladkorne bolnike, saj zmanjšuje količino sladkorja v krvi in seču za 30 – 40 %. Nekatere snovi v fižolu pospešujejo izločanje seča, vežejo, raztapljajo in odvajajo sečno kislino iz telesa, kar je priporočljivo za bolnike, ki imajo težave z ledvicami in mehurjem. Uporaba fižolove moke pomaga pri težavah z nečisto kožo, aknami, ekcemi, lišaji, oteklinami, srbenjem kože in nosečniškimi pegami.
več na https://www.nutris.org/prehr…/zivila-meseca/…/220-fizol.html