V zahodni Aziji je to vsakdanji dodatek jedem, ki ga ob obedu postrežejo z jogurtom ali kumisom, fermentiranim kameljim ali kobiljim mlekom. Tako pripravljen česen bomo prej okusili, če se odpravimo na pot v Turkmenistan, kjer imajo že pripravljenega inkjer so stiki z gostoljubnimi domačini zagotovljeni. Ko ga pripravimo sami, kar je vsekakor tudi dobra naložba, moramo počakati kar nekaj let, na srečo pa vseeno ne sto.Cele česnove glavice kar se da na tesno naložimo v večji steklen kozarec ( vmes dodaš tudi kakšen posamezen strok, da je kozarec bolj zapolnjen in na vrhu damo plastično mrežico ali leseno palčko ) in jih med tem pozornim opravilom občasno malo posolimo.Zalijemo jih z najmočnejšim domačim kisom. Kozarce dva do tri dni pustimo samo pokrite če ne jih lahko odpre. Nato kozarce zapremo in jih spravimo v klet. Po dveh letih kozarce odpremo in dolijemo manjkajoči kis in zapremo nazaj z novimi pokrovčki.Pred uporabo mora biti česen star vsaj tri leta.Najodličnejši je tako vložen česen šele takrat, ko postane tekočina skoraj črna, stroki pa mehki; po navadi je to po štirih ali petih letih, lahko pa odleži tudi petnajst ali več let .Ko dočakamo ta slovesni čas, česnove glavice vzamemo iz kozarca in stroke olupimo kar sproti pri kosilu; pri zelenjavnih ali mesnih jedeh, vsekakor pa z jogurtom ali kefirjem kot priloga v skodelici. Stoletni česen prav nič ne peče in ga ob dobri gostiji lahko pojemo celo glavico, ampak po njem izdihavamo podobno močne vonje kot po svežem.P.S.Če smo ljubitelji močnih okusov lahko kis, ki ostane uporabimo kot balzamičnega.
Zapis Dario Cortesse
