Hrana je danes najpomembnejše strateško orodje in orožje, kajti kdor obvladuje globalno trgovino s hrano, obvladuje tudi vse ljudi tega sveta. To dobro vedo korporacije, ki tržijo hrano (in lakoto hkrati), zato nenehno lobirajo in pritiskajo na vse mednarodne institucije, tako da opredeljujejo svoje standarde in na vse načine vsiljujejo svoja pravila igre
Že leta 1973 je Henry Kissinger definiral hrano kot učinkovito orožje sodobnega sveta. Najbrž poznate njegov rek: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad celim svetom.« Mož je zakoličil nadaljnji razvoj sveta, ki ga danes poznamo kot globalizacijo. V težišču je seveda hrana, ki združuje tako vojaški nadzor nad nafto kot finančni teror globalnih bankirjev. Njen pomen v svetovnem merilu dokazuje silna moč petih korporacij, ki obvladujejo vse vzvode industrijske pridelave hrane: kemična gnojila, pesticide, semena in GSO. S tem pa drže v rokah strašno orodje in morilsko orožje. Ne pozabimo, da je prehranska suverenost bistveni del nacionalne varnosti države. Za sprožitev prehranske vojne proti neki državi niso potrebni vojaki, tanki in letalonosilke, zadostujeta dve strategiji, ki si sledita. Začne se s propadom malih družinskih kmetij in nadaljuje s povišanjem cen hrane oziroma umetno ustvarjenim pomanjkanjem. Prva strategija temelji na vdoru korporativnih prehranskih verig s supermarketi, ki z izvoznimi stimulacijami ter dumpinškimi cenami uničijo male kmetije in lokalne tržnice, ki so temelj samooskrbe prebivalstva. To fazo vodijo trgovci in traja povprečno dobro desetletje. Ko je samooskrba sesuta, se začne druga faza, oligopolno poviševanje cen hrane. S tem je teren pripravljen za prehranski udar korporacij, ki je politično motiviran in se lahko po ukazu izvede kadarkoli. Na ta način lahko v vsaki državi sprožijo prehransko krizo. Začne se z vznemirljivimi vestmi v medijih, ki med ljudmi sprožijo panično nakupovanje zalog hrane, oblast ukrepa z racionalizacijo porabe, sledi resnično pomanjkanje, posledično še višje cene in razcvet črnega trga. Izbruhnejo množične demonstracije ljudstva, ki lahko hitro odplaknejo oblast. Tak scenarij umetno povzročene prehranske krize v Egiptu je sprožil t. i. arabsko pomlad. Dogaja pa se v Venezueli in še kje.
Na ta način v EU propade vsak teden 2000 kmetij, v ZDA pa 4000! V Braziliji je v dvajsetih letih propadlo 30 milijonov kmetov in napolnilo velemestne slume. Trend uničevanja brazilskega podeželja se nadaljuje, sedaj vsak dan izgubi zemljo 200.000 družin! V desetih letih je v Mehiki propadlo 6,2 milijona kmetij, podeželje je izgubilo četrtino prebivalstva, ki se je nagnetlo v urbanih slumih.
(https://novice.svet24.si/revija/jana/clanek/mnenja/5a1678b561807/hrana-kot-orozje)
Kaj lahko storimo ljudje? Najprej se moramo zavedati, da dajemo moč tistemu, od katerega smo odvisni. Naslednji korak je samoobramba, lastna hrana pa je najboljša obramba.
Prihodnost, ki si je nikakor ne želimo in ki jo spodbujajo korporacije, temelji na večji kemični obdelavi zemlje in pridelkov, z uporabo vse več gensko spremenjenih organizmov, več mehanizacije in traktorjev brez voznika, digitalnem kmetijstvu, nadzornih dronih, robotih in vohunski programski opremi. Industrijski sistem zdaj spodbuja digitalno kmetijstvo in »kmetovanje brez kmetov« ter lažno hrano brez kmetije – laboratorijsko izdelano meso, laboratorijsko mleko, laboratorijski sir, laboratorijske ribe, žuželke, itd. Mislim, da je izbira jasna in samo ena. Vabim vas, po svojih močeh in sposobnostih podprite neprofitni projekt Oskrbovalnica.si
Portal oskrbovalnica.si je tako projekt prostovoljskega dela skupine ozaveščenih posameznikov, ki smo ga na razvili z namenom :
- da omogočimo pogoje za pridružitev k svetovnim trendom samoorganiziranja prebivalstva za trajnostno samopreskrbo s kvalitetno hrano
- za viden prispevek k ohranitvi malega slovenskega kmeta kot nosilca naše skupne prehranske varnosti
- za viden prispevek k ohranjanju lokalnih tradicij in običajev, stika s predniki in izročilom ter lokalne identitete vpričo uničujočih globalističnih trendov uniformiranja potrošnikov in siceršnjega načina življenja
- odkupa večjih količin pridelkov in izdelkov slovenskega kmeta in s tem zagotovitev poštenih cen zanj, kot tudi dostopnih cen za naročnike-potrošnike
- lažjega dostopa do kakovostnih lokalnih, večinoma ekoloških pridelkov in izdelkov ter s tem prehransko verigo z manj odpadki
- vzpostavljanja neposrednega stika med potrošnikom in ponudnikom, s tem možnost seznanitve z načinom pridelave/predelave neposredno pri ponudnikih ter vzpostavljanja njunih zaupljivih odnosov
- možnosti načrtovanja pridelave in s tem postopnega zagotavljanja popolne samooskrbe, brezplačnega vključevanja lokalnih organizacij in skupin vseh regij za vzpostavitev vseslovenske samooskrbne mreže
- spodbuditve novih ekonomskih modelov na osnovi lokalizacije in omejevanja absurdov samodestruktivne globalne tržne ekonomije
- uvajanja lokalnih prehrambenih sistemov za obnavo tal, ekosistemov in biotske raznovrstnosti, za možnost novih delovnih mest
- ozaveščanja svetosti življenja vseh živih bitij (mikrobi, rastline, živali in ljudje)