Transhumanizem je težnja preseči človeške omejitve. Ena je organska, to je naravni transhumanizem, kar ni nič drugega kot učenje in vaje. Vsak človek, ki nekaj trenira, poskuša preseči meje, postaviti nove rekorde. Tehnološki transhumanizem pa je ideja, po kateri naj bi tehnologija nadgradila človeka, ne da bi v to vložil kakršenkoli trud. Transhumanizem želi človeka spojiti s tehnologijo, predvsem z informacijsko in komunikacijsko, da bo postal nekaj več od človeka. Nadčlovek.
Tako imenovana kronska plandemija je poslužila globalistični eliti kot odlična priložnost za vzpostavitev globalnega transhumanističnega reda. To, kar se dogaja, je le prva faza.
Globalna koronska kriza je odlična priložnost za eksperimentalno uvedbo široke palete digitalnih in novih tehnologij, zato so najprej na Kitajskem in drugod po svetu uporabili sisteme za prepoznavanje obrazov, blockchain, 5G, množične podatke, avtomatizirano platformo za genomsko testiranje, daljinsko merjenje človeške temperature z infrardečimi žarki, umetno inteligenco, telemedicina, DNK inženiring itd.
Čeprav je pandemična kriza močno prizadela številne sektorje realnega gospodarstva (večinoma industrijo, kmetijstvo, turizem, gostinstvo, promet, trgovino, mala podjetja), je večkratno spodbudila razvoj digitalnega gospodarstva. Z drugimi besedami, favorizirala je četrto industrijsko revolucijo (4IR)
Zdi se, da je bila gospodarska in družbena paraliza izkoriščena kot edinstvena priložnost za množično testiranje digitalnih storitev in platform v okviru načrtovanega prehoda na popolnoma digitalizirano gospodarstvo in družbo. Četrta IR temelji na vrsti novih, medsebojno povezanih tehnologij, ki lahko radikalno in nepovratno spremenijo ne le gospodarstvo, temveč tudi globoko prodrejo v družbene in medosebne odnose, ki so sposobni spremeniti samo naravo in delovanje človeka.
Očitno bo 4IR koristila predvsem globalistični eliti, ki želi izkoristiti njen potencial in doseči svoje cilje. Zato je jasno, zakaj se takšne tehnologije ljudem vsiljujejo kot obvezne, z obrazložitvijo večje varnosti, zaščite in identifikacije ljudi. Za temi težnjami se skriva transhumanistična agenda globalistične elite, prikrita v hitro rastočem zagonu tehnologij 4IR. Skupno vsem tem tehnologijam je sposobnost nadzora in preoblikovanja ljudi.
Priprave so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko s padcem berlinskega zidu in demontažo Sovjetske zveze zahodni blok (beri: NATO, ZDA) zgubi stoletnega sovražnika. Vprašanje je seveda bilo: kako ohraniti dobičkanosni obrambni kompleks ali bolje rečeno ameriški vojni stroj ???Zadrego lepo povzame Colin Powell leta 1991, ko izjavi, da jim je zmanjkalo demonov. Treba se je bilo lotiti dela, saj hladne vojne ni bilo več in si je bilo treba izmisliti novo grožnjo.
Leta 1993 so tako »islamski teroristi« prvič udarili – v garaži Svetovnega trgovskega centra (dvojčka sta obstala, uspelo jim je šele leta 2001)
Leta 1995 sledi drug, največji »teroristični« napad na zvezno poslopje v Oklahomi, v katero zapelje tovornjak bomba in ubije 170 ljudi ter povzroči ogromno materialno škodo.Kako naj se najmočnejša sila na svetu Amerika sooči z islamisti, ki jo hočejo …. že kaj!!!
Zgodovinski prelom se zgodi leta 1997, ko tedanji ameriški obrambni minister W. Cohen v jutranji oddaji (!) za gospodinje in upokojence z vrečko sladkorja ponazori nevarnost kemičnega in biološkega napada: takšnale ušiva vrečka bi zadostovala, če bi bil namesto cukra v njej antraks … polovica prebivalstva Washingtona bi umrla v groznih bolečinah najkasneje po 5 dneh. To je bila zgodovinska prelomnica in začetek medijske kampanja proti terorizmu, ki postane politični instrument v pomanjkanju drugega sovražnika. Prvi za odstrel je bil Sadam Husein … Zadeve pa se je bilo treba – kot vselej – lotiti znanstveno.
Leta 1998 torej ustanovijo v okviru istoimenske univerze inštitut John Hopkins, oz današnji center za zdravstveno varstvo (ta začne leta 2020 zbirati na globalnem nivoju ključne podatke o koronski krizi).
Preskočimo nekaj let in se ustavimo leta 2017 v Munchnu, kjer na varnostni konferenci Bill Gates (?) zagrozi vsemu svetu, da OGROŽAMO SEBE s tem, ko ignoriramo povezavo med zdravstveno in mednarodno varnostjo!!!???Tako se v mednarodnih odnosih povsem očitno težišče s področja obrambe in obrambnega sektorja prenese na področje zdravja in zdravstvenega sektorja.
Zdravstveni ministri najbogatejših držav (G20) se sestanejo – prvič v zgodovini – leta 2017, kjer jim pokažejo film o pandemiji in jih poučijo, kako se morajo nanjo odzvati nacionalne države.A pravi dogodek v tej svetovni dramaturgiji kreiranja vojnih razmer zaradi zdravstvene ogroženosti je Event 201, ki ga oktobra 2019 (le nekaj mesecev pred začetkom »pandemije«) priredijo v najelitnejšem hotelu na Manhattnu in ga vodi inštitut John Hopkins, prisotni pa so vsi glavni igralci s CIA na čelu. 🤮🤮🤮🤮🤮
Tako smo dobili koronsko krizo, v kateri so nam odrekli zdravilo, nas nagnali na cepljenje in nas ozmerjali z butci osojskimi, ker ne razumemo varnostnega tveganja.
Faktografija po dokumentarcu nemškega novinarja Paula Scheierja
Dr. Gerald H. Pollack je profesor na univerzi v Washingtonu. Trenutno je vodilna avtoriteta na področju strukturiranja vode. Že leta preučuje fenomene v zvezi z vodo, njegov največji dosežek pa je odkritje t.i. ‘EZ vode’. Pot, ki ga je pripeljala do odkritja EZ vode je najbolje opisana v knjigi Četrto stanje vode. Knjiga je obvezno branje za vsakogar, ki se ukvarja s strukturirano vodo, saj je EZ voda s posebno strukturo – H3O2. Pollackovo delo se ne konča pri raziskovalni fazi, pač pa išče tudi praktične aplikacije EZ vode na področju skrbi za zdravje, biologije in energij.
Mislim, da je že nekaj časa očitno, da je znanost postala religija našega časa, v kar ljudje verjamejo, da verjamejo. V sodobnem času na Zahodu soobstajajo – in do neke mere še vedno sobivajo – tri glavne religije: krščanstvo, kapitalizem in znanost. Skozi moderno zgodovino so se te tri »religije« pogosto križale, občasno spopadale in mirile na nove načine, da bi na koncu dosegle stabilen odnos mirnega in urejenega sobivanja, če že ne resničnega in zaželenega sodelovanja v splošnem interesu.
Novost je, da se je v vojni med znanostjo in ostalima religijama začel nov podtalni in nerešen konflikt, ki je bil doslej skoraj neopažen, konflikt, v katerem znanost zmaga vsak dan in dobi priložnost, da uredi vse vidike našega življenja v načinih brez primere. Za razliko od konfliktov iz preteklosti, bitka, ki poteka zdaj, ne gre za teorijo ali splošna načela, ampak, če lahko tako rečem, za prakso samega kulta. Kot vsaka religija pozna tudi znanost več oblik in ravni organiziranosti svojih struktur: natančne in stroge obdelave dogme v domeni teorije ustreza zelo široki in splošno sprejeti praksi kulta, ki sovpada s tem, kar sicer imenujemo tehnologija.
Ni presenetljivo, da je v novi vojni vloga glavnega junaka v religiji spadala v tisti segment znanosti, za katerega sta značilni najmanj stroga dogmatika in poudarjen pragmatizem: to je medicina, skupek disciplin, katerih neposredni predmet je živo telo človekovega bitja.
Poskusimo povzeti bistveni značaj tiste zmagoslavne religije, s katero smo vse pogosteje prisiljeni obračunavati.
1. Prva značilnost je, da medicina, tako kot kapitalizem sam, ne potrebuje specializirane dogmatike, ker si izposoja temeljne koncepte iz biologije. Za razliko od biologije jih medicina artikulira v gnostično-manihejskem smislu, torej s poudarjanjem dualistične opozicije. Zato obstaja zlobni bog ali zli princip, to je bolezen, z bakterijami in virusi kot glavnimi akterji; po drugi strani je dober bog ali dober princip, vendar ne kot zdravje, ampak kot okrevanje, njegova glavna akterja, kot uči ta kult, pa so zdravila in terapija. Kot v vsaki gnostični religiji sta oba principa jasno ločena, čeprav se v praksi zgodi, da eno onesnaži drugega, zato se lahko zgodi, da dobro načelo in zdravniki, ki ga zastopajo, naredijo napake in se nehote postavijo na stran sovražnika, kar ne ogroža realnost dualizma in nujnost prakticiranja kulta, po katerem dobro načelo vodi svoje bitke. Pomembno je tudi, da teologi, ki razvijajo strategijo, izhajajo iz virologije, znanosti, ki nima svojega prostora, ampak stoji na meji biologije in medicine.
2. Praksa kulta, tako kot vsaka liturgična praksa, je bila doslej sporadično in časovno omejena, vendar je nepričakovan dogodek, ki smo mu priča, postal trajen in vseprisoten. Ni več dovolj samo jemati zdravila, obiskati zdravnika ali iti na operacijo, ko je to treba: življenje ljudi je treba v celoti in v vsakem primeru spremeniti v prostor stalnega služenja kultu. Sovražnik, virus, je vedno med nami in zato se moramo boriti non-stop, brez možnosti za premirje. Podobne totalitarne težnje so bile tudi v krščanstvu, vendar so bile omejene na posameznike – predvsem menihe – tiste, ki so se odločili svoje življenje posvetiti »nenehni molitvi«. Medicina kot religija sprejema nauk sv. Pavla, a ga hkrati tudi izvaja: medtem ko so menihi molili zbrani v samostanskih skupnostih, novi kult od nas zahteva, da smo ne le veliko bolj goreči, ampak tudi, da ostanemo izolirani in oddaljeni drug od drugega.
3. Kult ni več stvar svobodne izbire in ni podvržen sankcijam samo znotraj duhovnega reda, ker mora biti njegovo izvajanje normativno zavezujoče. Zavezništvo vere in profane vlade seveda ni nič novega; novo je to, da temelj zaveze ni več izpovedovanje dogme, kot je to veljalo za cerkveno krivoverstvo v preteklosti, temveč le prakticiranje in obhajanje kulta. Profana vlada mora skrbeti, da se liturgija medicinske religije, ki danes praktično sovpada z življenjem samim, v vsem, kar počnemo, do potankosti spoštuje. Očitno je, da imamo opravka s kultom in ne z racionalnimi in znanstveno utemeljenimi zahtevami. Najpogostejši vzrok smrti pri nas so bolezni srca in ožilja. Vemo, da bi število takšnih smrti lahko zmanjšali z bolj zdravim življenjem in prehrano. A nobenemu zdravniku ni prišlo na misel, da bi zahteval, da bi zdravo življenje in zdravo prehrano, ki ju priporočajo, predpisali z zakonom, ki bi ex lege narekoval, kaj smemo jesti in kako smo dolžni živeti, s čimer bi celotno naše življenje spremenilo v domeno predpisanega tretmana. A zdaj se zdi tako in vsaj za zdaj ljudje sprejemajo spremembo, kot, da je vse samoumevno, odpovedujejo se svobodi gibanja, dela, prijateljstvu, ljubezni, družbenim stikom ter lastnemu verskemu in političnemu prepričanju. Vidimo, da sta drugi dve religiji Zahoda, religija Jezusa in religija denarja, umaknili mesto medicini in znanosti, bi rekli brez boja. Cerkev se je zlahka in brez odpora odrekla lastnim načelom, pozabila je, da je svetnik, katerega ime nosi papež, objel gobavce, da je ena od obveznosti krščanske dobrodelnosti skrb za bolnike, da svetih skrivnosti ni mogoče prejeti brez osebne navzočnosti. Z nekaj zamere in kapitalizma je pristala na izgube, na katere nekoč ni upala niti pomisliti, verjetno v upanju, da se bo kmalu lahko sprijaznila z novo vero, ki je ta trenutek, kot kaže, pripravljena na dogovor.
4. Medicina kot religija brez zadržkov sprejema eshatološko nujnost, ki jo je krščanstvo nekje na poti izgubilo. S sekularizacijo teološke paradigme odrešenja je kapitalizem že odpravil idejo o zadnjih dneh in jo nadomestil s trajnim kriznim stanjem, brez konca in možnosti odrešitve. Kriza je prvotno medicinski izraz, ki se uporablja v Hipokratovem korpusu za označevanje zdravnikove ocene, ali bo bolnik preživel bolezen. Teologi so prevzeli besedo, da bi opisali strašno sodbo, ki se bo zgodila ob koncu časa. Izredno stanje, v katerem živimo, kaže na sklep, da je medicina kot religija v poskusu združila trajno krizo kapitalizma s krščansko idejo o koncu časa, eschatonom, s katerim se vedno bliža končna odločitev za upravljanje tega postopka objave in odlaganja. Svetovna religija čuti, da je prišel konec, a kot Hipokratov zdravnik še vedno ne ve, ali bo preživel ali umrl.
5. Podobno kot pri kapitalizmu in za razliko od krščanstva tudi medicina kot religija ne ponuja možnosti odrešitve in odrešenja. Nasprotno, okrevanje, ki se ga išče, je vedno začasno, saj virusa, tega hudobnega boga, ni mogoče trajno odstraniti in bo še naprej mutiral v nove, domnevno vedno nevarnejše oblike. Epidemija, kot kaže etimologija besede (demos je za Grke ljudstvo kot politično telo, polemos epidemios za Homerja državljanska vojna), je predvsem politični koncept, novo polje svetovne politike – ali nepolitike. Možno je, da je epidemija, ki jo doživljamo, aktualizacija globalne državljanske vojne, ki bo, kot trdijo najbolj bistroumni politologi, nadomestila nekdanje svetovne vojne. Vse države in vsi narodi so v nenehni vojni sami s seboj, saj je v nas nevidni in izmuzljivi sovražnik, s katerim se že borimo.
Kot se je v zgodovini že večkrat zgodilo, se bodo morali filozofi znova boriti z religijo, a tokrat to ni krščanstvo, ampak znanost oziroma tisti njen del, ki je prevzel obliko religije. Ne vem, ali bodo knjige spet gorele in ali bodo zapisane na sezname prepovedanih naslovov, vendar sem prepričan, da bo mnenje tistih, ki iščejo resnico in zavračajo sprejeto laž zatrto, kar se že dogaja, in obtožili jih bodo širjenja lažnih novic (novic, ne idej, saj so novice pomembnejše od resničnosti!). Kot v vseh nujnih primerih, resničnih ali namišljenih, bomo spet videli, kako nevedni klevetajo filozofe in kako podli bogatijo na račun katastrofe, ki so jo povzročili. Vse se je že zgodilo in se bo ponovilo, a tisti, ki pričajo resnico, ne bodo obupali, saj nihče ne more nadomestiti besed pričevanja.
V človeško telo lahko delci pridejo skozi kožo, prebavila in predvsem dihala. Na vse tri načine lahko pridejo v krvni obtok, ki jih raznese po vsem telesu. Vse več je tudi izsledkov, da lahko nanodelci iz krvnega obtoka ali prek živčnih poti zaidejo tudi v možgane. Povečane koncentracije nevro-degenerativnih bolezni v okoljih, obremenjenih z visokimi koncentracijami ultra finih prašnih delcev, kažejo na možnost vpliva teh delcev v ozračju na razvoj nekaterih obolenj, kot sta npr. Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.
Kaj so nanodelci?
Nanodelci so drobni skupki materiala, ki so manjπi od 100 nanometrov = 0.1 mikrometra. Nanodelci so premajhni, da bi jih videli s prostim očesom.
Zakaj je velikost tako pomembna?
Ker:
70 nm delci prodrejo v pljučne mešičke.
50 nm delci prodrejo v celice.
30 nm delci prodrejo v celično jedro.
In ni podatkov o potovanju delcev, ki so manjπi od 20 nm.
Izvor nanodelcev
Poleg namensko proizvedenih nanodelcev, ti nastajajo tudi nenamensko kot nezaželen prah pri mnogih industrijskih dejavnostih, npr. varjenju, brušenju, mletju, spajkanju, rezanju, v predilstvu, v sprej tehnologijah, itd. Pri izgorevanju biomase in fosilnih goriv nastajajo nanodelci ogljika, ki skupaj z večjimi delci povzročajo veliko onesnaženost zraka v mestih. Z razvojem nanotehnologij smo postali pozorni na te nanodelce, saj jih zdaj lahko vidimo z modernimi mikroskopskimi napravami.
Značilnost nenamensko proizvedenih nanodelcev je, da so zelo različnih velikosti in zato v telesu povzročajo tudi različne bolezni, od zasluzenja pljuč in kašlja do srčnih obolenj in obolenj notranjih organov. Drugače pa je z nanodelci, ki so razviti za potrebe nanotehnologij. Ti delci so običajno enako veliki, zato pri vstopu v organizem povzročijo en sam odziv, ki pa je veliko hujši, kot bi bil ob vstopu delcev različnih velikosti. (povzeto po TUKAJ)
Na sliki spodaj ionizator zraka, zaradi delovanja katerega se nano prašni delci sprimejo in padejo na tla ali pa se oprimejo bližnje okolice ionizatorja.
Negativni ioni so edini, ki lahko iz zraka v stanovanju odstranijo trdne nano delce tako, da se negativni ioni vežejo na njih in nato te vezani delci padejo na tla, od koder se ne morejo več dvigniti v zrak. Na ta način je uporabnik ionizatorja varen pred vdihavanjem teh delcev
Morda je bila ta paradigma mogoča še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj pa se moramo ukvarjati z vprašanji preživetja, pravi znani naravovarstvenik in publicist Anton Komat. Meni, da je treba problematizirati dogmo neomejene rasti.
V naravi nenehno raste le rakavo tkivo, ki povzroča uničevanje in samouničenje. Zaostrovanje konkurenčnosti pa vodi le do svetovne vojne za vire.
Nastopil je čas trajnostnega umika, kar pomeni opolnomočenje lokalne skupnosti za zadovoljevanje osnovnih biotskih potreb človeka. Mednje sodi tudi hrana. Prehranska varnost in suverenost postajata sestavni del doktrin nacionalne varnosti držav.
Po tujih analizah pridelava hrane lokalni skupnosti prispeva od štiri- do petkrat večji dohodek kot katerikoli druga gospodarska dejavnost. In ves ta dohodek ostane v skupnosti. O koristih lokalno pridelane žive hrane na zdravje ljudi pa vemo že dovolj,« razlaga Komat.
Dejavni posamezniki in lokalna omrežja
Razvoj lokalne oskrbe s hrano je v Sloveniji za zdaj bolj ali manj prepuščen ozaveščenim posameznikom, ki poskušajo vzpostaviti lokalna omrežja povezav med pridelovalci in kupci. Uspešno deluje že kar nekaj takih mrež, ki se vse bolj širijo. Ob tem jih ovirajo birokratske zavore, ki prihajajo iz Bruslja in so posledica lobiranja za interese velikih trgovskih verig, razlaga sogovornik. To je najbolj očitno pri oskrbi vzgojno-varstvenih zavodov in osnovnih šol z lokalno pridelano hrano.
»Otroci, ki obolevajo zaradi industrijske hrane, so prve žrtve te neetične naravnanosti, druga žrtev pa je mali kmet, ki je povsod po svetu nosilec lokalne samooskrbe. Ne smemo pozabiti, da je v zadnjih desetih letih propadlo kar 13 tisoč malih kmetij, torej tri vsak dan,« razlaga Komat.
Vrtičkarstvo za hrano, telo in duha
Pri lokalni oskrbi s hrano ima pomemben položaj vrtičkarstvo. Prinaša stik ljudi z zemljo in življenjem v njej, prinaša živo hrano, ki je vir zdravja, in fizično delo na vrtovih. Vrt je tudi duhovni prostor, ki izhaja prav iz stika človeka z zemljo. Obsežna študija Kraljevega hortikulturnega društva v Angliji je dokazala, da imajo vrtičkarji zaradi zdravega življenja povprečno osem let daljšo življenjsko dobo
Od lokalnih do vseslovenske mreže
Pri pospeševanju samooskrbe s hrano se je po Komatovih besedah treba spustiti med ljudi in jih usposobiti za povezovanje, tako kmete kot meščane. Nujno je ustanavljanje kooperativ, ki bodo združevale pridelovalce in kupce. Sprva na lokalni ravni, cilj pa bi moral biti vseslovenska mreža, ki bi z dopolnjevanjem ponudbe zagotavljala čim višjo stopnjo samooskrbe, še pravi Komat.
Samooskrba za državo in oskrba za lokalne skupnosti
Pri lokalni oskrbi s hrano gre predvsem za oskrbo naselij iz neposrednega zaledja, v Sloveniji nekako v krogu od 15 do 20 kilometrov. Samooskrba pa je stanje na ravni države, razmerje med uvoženo hrano in lastno pridelavo. Ob tem je po besedah Antona Komata pomembno razmejiti med energetsko samozadostnostjo (dnevnim vnosom potrebnih kalorij, potrebnih za preživetje, ne glede na pestrost izbire) in samooskrbo ob bolj pestri izbiri. Pri energetski samozadostnosti gre za načelo nacionalne prehranske varnosti države.
00:16:48 Izvor virusa in vprašanja, ki se pojavljajo
00:27:00 Omikronska mutacija
00:36:29 Maske
00:48:30 PCR test
00:57:36 Učinkovitost cepiva in možne nevarnosti
01:29:33 Medicinska fakulteta v Pulju, medij v Faktografu
S profesorjem se pogovarjamo o izvoru virusa, PCR testu, ivermektinu, učinkovitosti cepiva, medijih, faktografu in mnogih drugih temah.
Kdo je prof.dr.sc. Krešimir Pavelić ️
Rojen je bil leta 1952 v Slavonskem Brodu, državljan Republike Hrvaške.Je znanstveni svetnik in redni profesor.Je ustanovitelj in dolgoletni predstojnik Katedre za molekularno medicino na Inštitutu Ruđer Bošković ter ustanovitelj in predstojnik Oddelka za biotehnologijo Univerze na Reki.Do letos dekan Medicinske fakultete Univerze Jurja Dobrile v Pulju.Je redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti, redni članEvropska organizacija za molekularno biologijo (EMBO Academy). Je redni član Mednarodne akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti in redni član Hrvaške akademije medicinskih znanosti.Bil je generalni sekretar Evropske konference o molekularni biologiji. Je član upravnega odbora EvropeLaboratorij za molekularno biologijo (EMBL) in je bil tudi član stalnega odbora Evropskega sveta za medicinske raziskave, Evropske znanstvene fundacije. Predsednik svetovalnega odbora Scentific Rejuve, Arteficial Intelligence and Blockchain (2019).Bil je predsednik Državnega sveta za znanost Republike Hrvaške in član parlamentarnega odbora za državne nagrade za znanost ter predsednik Odbora za državne nagrade v naravoslovju Republike Hrvaške.Med parlamentarnimi razpravami je bil tudi strokovnjak za molekularno medicinoEvropskega parlamenta na pobudo Transradikalne stranke.Leta 1975 je diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v Zagrebu, leta 1977 magistriral in 1979 doktoriral.Leta 1985 je postal znanstveni svetnik, leta 1990 pa redni profesor na Fakulteti za farmacijo in biokemijo.Večkrat je bil na specializaciji ali kot profesor v ZDA in Nemčiji (Roswell Park Memorial Institute, Buffalo, New York, Institut für Physiologische Chemie, Krankenhaus Eppendorf, Hamburg, College of Medicine, Cincinnati, Ohio Mayo Clinic, Rochester, Minnesota.
Doslej je objavil 300 znanstvenih člankov v uglednih mednarodnih revijah.Kot vabljeni ali plenarni predavatelj se je udeležil preko 200 mednarodnih znanstvenih konferenc.Vodil je številne domače in mednarodne znanstvene projekte. Ima usposobljene strokovnjake, od katerih so nekateri zdaj direktorji zdravstvenih in/ali znanstvenih ustanov.Vodil je več kot 50 doktoratov in magistrov. Prejel je dve nagradi rektorja Univerze v Zagrebu (1973 in 1974), nagrado Draga Perovića (1973), zvezno nagrado za mlade znanstvenike do 30 let (1978) in nagrado Vuka Vrhovca (1980).Leta 1993 je prejel nagrado Yamagiwa-Yoshida od Mednarodne zveze proti raku 1997.Nagrada Hrvaške akademije medicinskih znanosti, leta 1998 pa je prejel letno državno nagrado za znanost.Je prejemnik Fulbrightove štipendije vlade ZDA, za svoje znanstveno delo pa je prejel najvišje mednarodno priznanje, ko je leta 2002 postal redni član EMBO, najmočnejše svetovne akademije znanosti o življenju, ki šteje okoli 60 Nobelovih nagrajencev.
dr. Tomaž Mastnak, prof. dr. Gregor Radonjič, Srečko Šorli, izr. prof. dr. Andraž Teršek, prof. dr. Boštjan M. Zupančič.
Predsednica Evropske komisije Ursula van der Leyen je nedavno pozvala vlade držav članic Evropske unije, naj “razmislijo” o uvedbi obveznega cepljenja proti kovidu-19. Prepričani smo, da strokovno in znanstveno utemeljen ter politično in moralno odgovoren razmislek narekuje zavrnitev te pobude. Zato od vlade RS pričakujemo in jo pozivamo, da skladno z našo ustavno ureditvijo in mednarodnim pravnim redom ter v skrbi za dobro prebivalstva naše države zavrne pobude za uvedbo obveznega cepljenja proti kovidu-19.Cepljenje je načeloma lahko pravno določeno kot obvezno, a le v primeru, da so bila cepiva razvita po ustaljenih medicinsko znanstvenih kriterijih za prava cepiva, ter v skladu z veljavnim pravom, vzpostavljenimi znanstvenimi procedurami in pogoji ter zahtevami medicinske etike in deontologije. Za kovidna cepiva ni mogoče neizpodbitno dokazati, da izpolnjujejo vse te znanstve in pravne (pred)pogoje.Sodna veja oblasti bi že zdavnaj morala odgovoriti na sila pomembno pravno vprašanje, če se cepiva za covid-19 sploh smejo uporabljati. Ta cepiva so po medicinskem in pravnem statusu še vedno le eksperimentalna in so dobila zgolj začasno dovoljenje za rabo v Evropski uniji (na splošno gre za uporabo izven okvira dovoljenja za promet, t.i. »off-label«). Tudi po uradnem pojasnilu JAZMP ne na območju RS ne na celotnem območju EU trenutno ne obstaja cepivo za covid-19, ki bi imelo standardno dovoljenje za uporabo. Na spletišču NIJZ pa je še vedno mogoče najti izjavo, ki so jo ljudem ponudili pred cepljenjem, v kateri je zapisan tudi stavek »3. odmerek mRNA cepiva proti covid zaenkrat ni registriran za uporabo.”Po sodbi ESČP (Vavrička proti Češki, 2020) se cepljenje lahko uzakoni kot obvezno in se tudi predpišejo sorazmerne kazni za odklonitev cepljenja, toda le pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pravni in znanstveni pogoji glede nujnosti, varnosti in učinkovitosti cepljenja in če so cepiva namenjena posebej nevarnim prenosljivim boleznim, ki imajo visoko smrtnost. Izkušnje slabega leta cepljenja proti kovidu kažejo, da cepiva niso varna in da je njihova učinkovitost omejena. Medtem ko v določenih primerih lajšajo posameznikom virulentnost bolezni, ne ščitijo skupnosti, ker ne preprečujejo niti okužb niti prenašanja okužb. Poleg tega kovid-19 dokazano in neizpodbitno ni posebej nevarna prenosljiva bolezen, četudi je bila v prvo skupino najnevarnejših prenosljivih bolezni uvrščena že spomladi 2020 –vendar zgolj s sklepom vlade, ne z zakonom. Za to kvalifikacijo ni prepričljivih in nujno potrebnih medicinsko znanstvenih razlogov. Globalno je stopnja smrtnosti pri okužbah s kovidom-19 0,15%, za populacijo, mlajšo od 70 let, trikrat manjša in za populacijo do 45 let še znatno manjša.Mednarodno, skupno evropsko in slovensko pravo ne dovoljuje diskriminacije na temelju sleherne osebne okoliščine, vprašanje cepljenosti pa je pravno relevantna osebna okoliščina. Mednarodno pravo – zlasti Nürenberški kodeks, Helsinška deklaracija in Oviedska konvencija – in Ustava RS ne dovoljujeta ne preizkusov na ljudeh, kar predmetno cepljenje de facto je, ne prisile v medicinske posege. Cepljenje je tudi po sodbi ESČP (v primeru Solomakhin proti Ukrajini, 2012) zelo invaziven in nadvse resen medicinski poseg v fizično in moralno integriteto posameznika, ki ima lahko za posledico tudi njegovo smrt, zato pravo vsakemu posamezniku zagotavlja varstvo njegovih pravic in interesov glede medicinskih posegov. Tudi Ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja kategorično prepoveduje uporabo medicinske vednosti za kršitev človekovih pravic in svoboščin. Ljudje, ki se cepijo, imajo še vedno status »prostovoljcev.« Na ta način se oblast in proizvajalci cepiv poskušajo izogniti pravni odgovornosti za škodljive posledice cepljenja. V Sloveniji se je po pričevanju ljudi in nekaterih medijev pred cepljenjem celo ponudilo v podpis zgoraj omenjeno izjavo, da prevzemajo odgovornost za morebitne škodljive stranske učinke ‘cepiv’ (zaključuje jo stavek: »Izjavljam, da se uporaba cepiva izven okvira dovoljenja za promet opravi na mojo željo in s podpisom na tem obrazcu podajam soglasje za tako cepljenje ter sprejemam odgovornost za svojo odločitev”). Tako ravnanje zaznamuje utemeljen sum storitve kaznivega dejanja.Kvalificirana večina slovenske javnosti morda ni dovolj poučena o tem, da se cepljenje povsod in vselej ne izvaja v skladu z medicinsko deontologijo, zakonodajo (zlasti ZPPac) in jasnimi navodili samih proizvajalcev cepiv. Pri tem mislimo zlasti na natančno zdravniško in predhodno analizo zdravstvenega stanja posameznika, odgovorno izvrševanje natančne pojasnilne dolžnosti medicinskega osebja, ki izvaja cepljenje, zlasti glede poteka, možnosti, možnih stranskih učinkov in učinkovitosti cepljenja, posebej in natančno predpisani način ravnanja s cepivom pred cepljenjem in prisotnost zdravnika, ki takoj po cepljenju natančno pregleda posameznika. Uveljavljena praksa cepljenja prepogosto poteka celo kot »drive-in« cepljenje, h kateremu so v dneh pred Božičem intenzivno in vsiljivo pozivali javna oblast in v medijih nastopajoči predstavniki zdravniške stroke. Praksa cepljenja, ki ne ustreza deontologiji, zakonodaji in navodilom za ravnanje, ponuja dobre razloge za utemeljen sum storitve hudega kaznivega dejanja.Neposredno ali posredno siljenje ljudi v cepljenje, še bolj pa morebitna uradna uvedba obveznega cepljenja proti kovidu-19, so v očitnem in hudem nasprotju z mednarodnim pravom, ustavnim redom RS, medicinsko etiko in deontologijo, univerzalno moralo ter občim dobrim prebivalcev naše države.
dr. Tomaž Mastnak, prof. dr. Gregor Radonjič, Srečko Šorli, izr. prof. dr. Andraž Teršek, prof. dr. Boštjan M. Zupančič.26. december 2021
V zahodni Aziji je to vsakdanji dodatek jedem, ki ga ob obedu postrežejo z jogurtom ali kumisom, fermentiranim kameljim ali kobiljim mlekom. Tako pripravljen česen bomo prej okusili, če se odpravimo na pot v Turkmenistan, kjer imajo že pripravljenega inkjer so stiki z gostoljubnimi domačini zagotovljeni. Ko ga pripravimo sami, kar je vsekakor tudi dobra naložba, moramo počakati kar nekaj let, na srečo pa vseeno ne sto.Cele česnove glavice kar se da na tesno naložimo v večji steklen kozarec ( vmes dodaš tudi kakšen posamezen strok, da je kozarec bolj zapolnjen in na vrhu damo plastično mrežico ali leseno palčko ) in jih med tem pozornim opravilom občasno malo posolimo.Zalijemo jih z najmočnejšim domačim kisom. Kozarce dva do tri dni pustimo samo pokrite če ne jih lahko odpre. Nato kozarce zapremo in jih spravimo v klet. Po dveh letih kozarce odpremo in dolijemo manjkajoči kis in zapremo nazaj z novimi pokrovčki.Pred uporabo mora biti česen star vsaj tri leta.Najodličnejši je tako vložen česen šele takrat, ko postane tekočina skoraj črna, stroki pa mehki; po navadi je to po štirih ali petih letih, lahko pa odleži tudi petnajst ali več let .Ko dočakamo ta slovesni čas, česnove glavice vzamemo iz kozarca in stroke olupimo kar sproti pri kosilu; pri zelenjavnih ali mesnih jedeh, vsekakor pa z jogurtom ali kefirjem kot priloga v skodelici. Stoletni česen prav nič ne peče in ga ob dobri gostiji lahko pojemo celo glavico, ampak po njem izdihavamo podobno močne vonje kot po svežem.P.S.Če smo ljubitelji močnih okusov lahko kis, ki ostane uporabimo kot balzamičnega.