Transhumanizem je težnja preseči človeške omejitve. Ena je organska, to je naravni transhumanizem, kar ni nič drugega kot učenje in vaje. Vsak človek, ki nekaj trenira, poskuša preseči meje, postaviti nove rekorde. Tehnološki transhumanizem pa je ideja, po kateri naj bi tehnologija nadgradila človeka, ne da bi v to vložil kakršenkoli trud. Transhumanizem želi človeka spojiti s tehnologijo, predvsem z informacijsko in komunikacijsko, da bo postal nekaj več od človeka. Nadčlovek.
Tako imenovana kronska plandemija je poslužila globalistični eliti kot odlična priložnost za vzpostavitev globalnega transhumanističnega reda. To, kar se dogaja, je le prva faza.
Globalna koronska kriza je odlična priložnost za eksperimentalno uvedbo široke palete digitalnih in novih tehnologij, zato so najprej na Kitajskem in drugod po svetu uporabili sisteme za prepoznavanje obrazov, blockchain, 5G, množične podatke, avtomatizirano platformo za genomsko testiranje, daljinsko merjenje človeške temperature z infrardečimi žarki, umetno inteligenco, telemedicina, DNK inženiring itd.
Čeprav je pandemična kriza močno prizadela številne sektorje realnega gospodarstva (večinoma industrijo, kmetijstvo, turizem, gostinstvo, promet, trgovino, mala podjetja), je večkratno spodbudila razvoj digitalnega gospodarstva. Z drugimi besedami, favorizirala je četrto industrijsko revolucijo (4IR)
Zdi se, da je bila gospodarska in družbena paraliza izkoriščena kot edinstvena priložnost za množično testiranje digitalnih storitev in platform v okviru načrtovanega prehoda na popolnoma digitalizirano gospodarstvo in družbo. Četrta IR temelji na vrsti novih, medsebojno povezanih tehnologij, ki lahko radikalno in nepovratno spremenijo ne le gospodarstvo, temveč tudi globoko prodrejo v družbene in medosebne odnose, ki so sposobni spremeniti samo naravo in delovanje človeka.
Očitno bo 4IR koristila predvsem globalistični eliti, ki želi izkoristiti njen potencial in doseči svoje cilje. Zato je jasno, zakaj se takšne tehnologije ljudem vsiljujejo kot obvezne, z obrazložitvijo večje varnosti, zaščite in identifikacije ljudi. Za temi težnjami se skriva transhumanistična agenda globalistične elite, prikrita v hitro rastočem zagonu tehnologij 4IR. Skupno vsem tem tehnologijam je sposobnost nadzora in preoblikovanja ljudi.
Priprave so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko s padcem berlinskega zidu in demontažo Sovjetske zveze zahodni blok (beri: NATO, ZDA) zgubi stoletnega sovražnika. Vprašanje je seveda bilo: kako ohraniti dobičkanosni obrambni kompleks ali bolje rečeno ameriški vojni stroj ???Zadrego lepo povzame Colin Powell leta 1991, ko izjavi, da jim je zmanjkalo demonov. Treba se je bilo lotiti dela, saj hladne vojne ni bilo več in si je bilo treba izmisliti novo grožnjo.
Leta 1993 so tako »islamski teroristi« prvič udarili – v garaži Svetovnega trgovskega centra (dvojčka sta obstala, uspelo jim je šele leta 2001)
Leta 1995 sledi drug, največji »teroristični« napad na zvezno poslopje v Oklahomi, v katero zapelje tovornjak bomba in ubije 170 ljudi ter povzroči ogromno materialno škodo.Kako naj se najmočnejša sila na svetu Amerika sooči z islamisti, ki jo hočejo …. že kaj!!!
Zgodovinski prelom se zgodi leta 1997, ko tedanji ameriški obrambni minister W. Cohen v jutranji oddaji (!) za gospodinje in upokojence z vrečko sladkorja ponazori nevarnost kemičnega in biološkega napada: takšnale ušiva vrečka bi zadostovala, če bi bil namesto cukra v njej antraks … polovica prebivalstva Washingtona bi umrla v groznih bolečinah najkasneje po 5 dneh. To je bila zgodovinska prelomnica in začetek medijske kampanja proti terorizmu, ki postane politični instrument v pomanjkanju drugega sovražnika. Prvi za odstrel je bil Sadam Husein … Zadeve pa se je bilo treba – kot vselej – lotiti znanstveno.
Leta 1998 torej ustanovijo v okviru istoimenske univerze inštitut John Hopkins, oz današnji center za zdravstveno varstvo (ta začne leta 2020 zbirati na globalnem nivoju ključne podatke o koronski krizi).
Preskočimo nekaj let in se ustavimo leta 2017 v Munchnu, kjer na varnostni konferenci Bill Gates (?) zagrozi vsemu svetu, da OGROŽAMO SEBE s tem, ko ignoriramo povezavo med zdravstveno in mednarodno varnostjo!!!???Tako se v mednarodnih odnosih povsem očitno težišče s področja obrambe in obrambnega sektorja prenese na področje zdravja in zdravstvenega sektorja.
Zdravstveni ministri najbogatejših držav (G20) se sestanejo – prvič v zgodovini – leta 2017, kjer jim pokažejo film o pandemiji in jih poučijo, kako se morajo nanjo odzvati nacionalne države.A pravi dogodek v tej svetovni dramaturgiji kreiranja vojnih razmer zaradi zdravstvene ogroženosti je Event 201, ki ga oktobra 2019 (le nekaj mesecev pred začetkom »pandemije«) priredijo v najelitnejšem hotelu na Manhattnu in ga vodi inštitut John Hopkins, prisotni pa so vsi glavni igralci s CIA na čelu. 🤮🤮🤮🤮🤮
Tako smo dobili koronsko krizo, v kateri so nam odrekli zdravilo, nas nagnali na cepljenje in nas ozmerjali z butci osojskimi, ker ne razumemo varnostnega tveganja.
Faktografija po dokumentarcu nemškega novinarja Paula Scheierja
Dr. Gerald H. Pollack je profesor na univerzi v Washingtonu. Trenutno je vodilna avtoriteta na področju strukturiranja vode. Že leta preučuje fenomene v zvezi z vodo, njegov največji dosežek pa je odkritje t.i. ‘EZ vode’. Pot, ki ga je pripeljala do odkritja EZ vode je najbolje opisana v knjigi Četrto stanje vode. Knjiga je obvezno branje za vsakogar, ki se ukvarja s strukturirano vodo, saj je EZ voda s posebno strukturo – H3O2. Pollackovo delo se ne konča pri raziskovalni fazi, pač pa išče tudi praktične aplikacije EZ vode na področju skrbi za zdravje, biologije in energij.
“Pollack je skoval izraz EZ (območje izključitve) vode. Voda četrte faze ima molekule, ki tvorijo kristalno strukturo, ki je lahko globoka milijone molekul; ta struktura izključuje vsak mineral in vse druge vrste molekul ali kemikalij iz svoje sredine. Voda zunaj EZ je ‘razsuta’ voda, ki vsebuje minerale in raztopljene spojine. V bistvu je ‘neurejena’, medtem ko je EZ voda ‘urejena’ … EZ voda je popolna ‘struktura’ za življenjske procese, saj lahko ta vodni gel četrte faze oblikuje beljakovine, minerale, nukleinske kisline, lipide in druge snovi v našem telesu, da tvori kakršno koli obliko ali konfiguracijo gela.” Moči EZ vode pri zdravljenju.
Ljudje smo sestavljeni iz približno 70% vode, zastrupljamo ali si povzročamo bolezen z vsakodnevnim pitjem kontaminirane, nestrukturirane, neurejene ali mrtve vode: “Voda, ki so jo zaužili zdravi neindustrializirani ljudje, je imela štiri značilnosti:
– Prvič, voda je bila brez toksinov…Današnja voda vsebuje klor in kloramin, ki sta strupena za naš mikrobiom, pa tudi za preostanek našega telesa. Današnja voda vsebuje fluorid [in] mikroplastiko… Komunalna voda vsebuje ostanke številnih farmacevtskih zdravil, vključno s kontracepcijskimi tabletami, statini in antidepresivi.
– Drugič, tradicionalno zaužita voda je bila bogata z vitalnimi minerali, kot so magnezij, kalcij, cink in jod.
– Tretjič, vsa tradicionalno porabljena voda je bila vsaj delno strukturirana in organizirana v EZ, ker se v naravi voda giblje v vrtinčastih vzorcih.
Voda iz tal v izvirih, se vrtinči v tolmunih, teče čez skale in tvori vrtince. Voda, ki teče v vrtinčastih vzorcih, postane bolj ‘koherentna’ in vse bolj strukturirana. Struktura dejansko vztraja nekaj časa…Voda, ki teče v vrtincih, tudi pobira kisik iz zraka in postane bolj oksigenirana. Nasprotno pa večina komunalne vode stoji v rezervoarjih in nato teče po linearnih ceveh brez vrtinčastega gibanja. Končno je bila tradicionalno porabljena voda izpostavljena zvokom in valovnim dolžinam naravnega sveta. Voda, ki teče v gorskih potokih, ni izpostavljena le mineralom, mikrobom in drugim sestavinam gozda, temveč tudi zvokom in energijam življenja gozda in celotnega naravnega vesolja, vključno z zvezdami, soncem in luno. Jasno je, da je večina vode bolna in strupena ter pomembno prispeva k bolezni. Če želimo kdaj spremeniti potek vzorcev bolezni v našem svetu, se mora to začeti s čisto, zdravo vodo… Trenutno je edini možni način, da vodo prečistimo do nivoja nanodelcev. To je monumentalna naloga, ki pa jo je mogoče izvesti s primerno opremo. Resnično žalostno, celo tragično, da moramo vodo očistiti in ‘prečistiti’, da jo lahko uživamo, a dokler se svet ne prebudi, da je zastrupitev vode povsem nesprejemljiva praksa, bomo morali upoštevajte te previdnostne ukrepe.”
Mislim, da je že nekaj časa očitno, da je znanost postala religija našega časa, v kar ljudje verjamejo, da verjamejo. V sodobnem času na Zahodu soobstajajo – in do neke mere še vedno sobivajo – tri glavne religije: krščanstvo, kapitalizem in znanost. Skozi moderno zgodovino so se te tri »religije« pogosto križale, občasno spopadale in mirile na nove načine, da bi na koncu dosegle stabilen odnos mirnega in urejenega sobivanja, če že ne resničnega in zaželenega sodelovanja v splošnem interesu.
Novost je, da se je v vojni med znanostjo in ostalima religijama začel nov podtalni in nerešen konflikt, ki je bil doslej skoraj neopažen, konflikt, v katerem znanost zmaga vsak dan in dobi priložnost, da uredi vse vidike našega življenja v načinih brez primere. Za razliko od konfliktov iz preteklosti, bitka, ki poteka zdaj, ne gre za teorijo ali splošna načela, ampak, če lahko tako rečem, za prakso samega kulta. Kot vsaka religija pozna tudi znanost več oblik in ravni organiziranosti svojih struktur: natančne in stroge obdelave dogme v domeni teorije ustreza zelo široki in splošno sprejeti praksi kulta, ki sovpada s tem, kar sicer imenujemo tehnologija.
Ni presenetljivo, da je v novi vojni vloga glavnega junaka v religiji spadala v tisti segment znanosti, za katerega sta značilni najmanj stroga dogmatika in poudarjen pragmatizem: to je medicina, skupek disciplin, katerih neposredni predmet je živo telo človekovega bitja.
Poskusimo povzeti bistveni značaj tiste zmagoslavne religije, s katero smo vse pogosteje prisiljeni obračunavati.
1. Prva značilnost je, da medicina, tako kot kapitalizem sam, ne potrebuje specializirane dogmatike, ker si izposoja temeljne koncepte iz biologije. Za razliko od biologije jih medicina artikulira v gnostično-manihejskem smislu, torej s poudarjanjem dualistične opozicije. Zato obstaja zlobni bog ali zli princip, to je bolezen, z bakterijami in virusi kot glavnimi akterji; po drugi strani je dober bog ali dober princip, vendar ne kot zdravje, ampak kot okrevanje, njegova glavna akterja, kot uči ta kult, pa so zdravila in terapija. Kot v vsaki gnostični religiji sta oba principa jasno ločena, čeprav se v praksi zgodi, da eno onesnaži drugega, zato se lahko zgodi, da dobro načelo in zdravniki, ki ga zastopajo, naredijo napake in se nehote postavijo na stran sovražnika, kar ne ogroža realnost dualizma in nujnost prakticiranja kulta, po katerem dobro načelo vodi svoje bitke. Pomembno je tudi, da teologi, ki razvijajo strategijo, izhajajo iz virologije, znanosti, ki nima svojega prostora, ampak stoji na meji biologije in medicine.
2. Praksa kulta, tako kot vsaka liturgična praksa, je bila doslej sporadično in časovno omejena, vendar je nepričakovan dogodek, ki smo mu priča, postal trajen in vseprisoten. Ni več dovolj samo jemati zdravila, obiskati zdravnika ali iti na operacijo, ko je to treba: življenje ljudi je treba v celoti in v vsakem primeru spremeniti v prostor stalnega služenja kultu. Sovražnik, virus, je vedno med nami in zato se moramo boriti non-stop, brez možnosti za premirje. Podobne totalitarne težnje so bile tudi v krščanstvu, vendar so bile omejene na posameznike – predvsem menihe – tiste, ki so se odločili svoje življenje posvetiti »nenehni molitvi«. Medicina kot religija sprejema nauk sv. Pavla, a ga hkrati tudi izvaja: medtem ko so menihi molili zbrani v samostanskih skupnostih, novi kult od nas zahteva, da smo ne le veliko bolj goreči, ampak tudi, da ostanemo izolirani in oddaljeni drug od drugega.
3. Kult ni več stvar svobodne izbire in ni podvržen sankcijam samo znotraj duhovnega reda, ker mora biti njegovo izvajanje normativno zavezujoče. Zavezništvo vere in profane vlade seveda ni nič novega; novo je to, da temelj zaveze ni več izpovedovanje dogme, kot je to veljalo za cerkveno krivoverstvo v preteklosti, temveč le prakticiranje in obhajanje kulta. Profana vlada mora skrbeti, da se liturgija medicinske religije, ki danes praktično sovpada z življenjem samim, v vsem, kar počnemo, do potankosti spoštuje. Očitno je, da imamo opravka s kultom in ne z racionalnimi in znanstveno utemeljenimi zahtevami. Najpogostejši vzrok smrti pri nas so bolezni srca in ožilja. Vemo, da bi število takšnih smrti lahko zmanjšali z bolj zdravim življenjem in prehrano. A nobenemu zdravniku ni prišlo na misel, da bi zahteval, da bi zdravo življenje in zdravo prehrano, ki ju priporočajo, predpisali z zakonom, ki bi ex lege narekoval, kaj smemo jesti in kako smo dolžni živeti, s čimer bi celotno naše življenje spremenilo v domeno predpisanega tretmana. A zdaj se zdi tako in vsaj za zdaj ljudje sprejemajo spremembo, kot, da je vse samoumevno, odpovedujejo se svobodi gibanja, dela, prijateljstvu, ljubezni, družbenim stikom ter lastnemu verskemu in političnemu prepričanju. Vidimo, da sta drugi dve religiji Zahoda, religija Jezusa in religija denarja, umaknili mesto medicini in znanosti, bi rekli brez boja. Cerkev se je zlahka in brez odpora odrekla lastnim načelom, pozabila je, da je svetnik, katerega ime nosi papež, objel gobavce, da je ena od obveznosti krščanske dobrodelnosti skrb za bolnike, da svetih skrivnosti ni mogoče prejeti brez osebne navzočnosti. Z nekaj zamere in kapitalizma je pristala na izgube, na katere nekoč ni upala niti pomisliti, verjetno v upanju, da se bo kmalu lahko sprijaznila z novo vero, ki je ta trenutek, kot kaže, pripravljena na dogovor.
4. Medicina kot religija brez zadržkov sprejema eshatološko nujnost, ki jo je krščanstvo nekje na poti izgubilo. S sekularizacijo teološke paradigme odrešenja je kapitalizem že odpravil idejo o zadnjih dneh in jo nadomestil s trajnim kriznim stanjem, brez konca in možnosti odrešitve. Kriza je prvotno medicinski izraz, ki se uporablja v Hipokratovem korpusu za označevanje zdravnikove ocene, ali bo bolnik preživel bolezen. Teologi so prevzeli besedo, da bi opisali strašno sodbo, ki se bo zgodila ob koncu časa. Izredno stanje, v katerem živimo, kaže na sklep, da je medicina kot religija v poskusu združila trajno krizo kapitalizma s krščansko idejo o koncu časa, eschatonom, s katerim se vedno bliža končna odločitev za upravljanje tega postopka objave in odlaganja. Svetovna religija čuti, da je prišel konec, a kot Hipokratov zdravnik še vedno ne ve, ali bo preživel ali umrl.
5. Podobno kot pri kapitalizmu in za razliko od krščanstva tudi medicina kot religija ne ponuja možnosti odrešitve in odrešenja. Nasprotno, okrevanje, ki se ga išče, je vedno začasno, saj virusa, tega hudobnega boga, ni mogoče trajno odstraniti in bo še naprej mutiral v nove, domnevno vedno nevarnejše oblike. Epidemija, kot kaže etimologija besede (demos je za Grke ljudstvo kot politično telo, polemos epidemios za Homerja državljanska vojna), je predvsem politični koncept, novo polje svetovne politike – ali nepolitike. Možno je, da je epidemija, ki jo doživljamo, aktualizacija globalne državljanske vojne, ki bo, kot trdijo najbolj bistroumni politologi, nadomestila nekdanje svetovne vojne. Vse države in vsi narodi so v nenehni vojni sami s seboj, saj je v nas nevidni in izmuzljivi sovražnik, s katerim se že borimo.
Kot se je v zgodovini že večkrat zgodilo, se bodo morali filozofi znova boriti z religijo, a tokrat to ni krščanstvo, ampak znanost oziroma tisti njen del, ki je prevzel obliko religije. Ne vem, ali bodo knjige spet gorele in ali bodo zapisane na sezname prepovedanih naslovov, vendar sem prepričan, da bo mnenje tistih, ki iščejo resnico in zavračajo sprejeto laž zatrto, kar se že dogaja, in obtožili jih bodo širjenja lažnih novic (novic, ne idej, saj so novice pomembnejše od resničnosti!). Kot v vseh nujnih primerih, resničnih ali namišljenih, bomo spet videli, kako nevedni klevetajo filozofe in kako podli bogatijo na račun katastrofe, ki so jo povzročili. Vse se je že zgodilo in se bo ponovilo, a tisti, ki pričajo resnico, ne bodo obupali, saj nihče ne more nadomestiti besed pričevanja.
V človeško telo lahko delci pridejo skozi kožo, prebavila in predvsem dihala. Na vse tri načine lahko pridejo v krvni obtok, ki jih raznese po vsem telesu. Vse več je tudi izsledkov, da lahko nanodelci iz krvnega obtoka ali prek živčnih poti zaidejo tudi v možgane. Povečane koncentracije nevro-degenerativnih bolezni v okoljih, obremenjenih z visokimi koncentracijami ultra finih prašnih delcev, kažejo na možnost vpliva teh delcev v ozračju na razvoj nekaterih obolenj, kot sta npr. Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.
Kaj so nanodelci?
Nanodelci so drobni skupki materiala, ki so manjπi od 100 nanometrov = 0.1 mikrometra. Nanodelci so premajhni, da bi jih videli s prostim očesom.
Zakaj je velikost tako pomembna?
Ker:
70 nm delci prodrejo v pljučne mešičke.
50 nm delci prodrejo v celice.
30 nm delci prodrejo v celično jedro.
In ni podatkov o potovanju delcev, ki so manjπi od 20 nm.
Izvor nanodelcev
Poleg namensko proizvedenih nanodelcev, ti nastajajo tudi nenamensko kot nezaželen prah pri mnogih industrijskih dejavnostih, npr. varjenju, brušenju, mletju, spajkanju, rezanju, v predilstvu, v sprej tehnologijah, itd. Pri izgorevanju biomase in fosilnih goriv nastajajo nanodelci ogljika, ki skupaj z večjimi delci povzročajo veliko onesnaženost zraka v mestih. Z razvojem nanotehnologij smo postali pozorni na te nanodelce, saj jih zdaj lahko vidimo z modernimi mikroskopskimi napravami.
Značilnost nenamensko proizvedenih nanodelcev je, da so zelo različnih velikosti in zato v telesu povzročajo tudi različne bolezni, od zasluzenja pljuč in kašlja do srčnih obolenj in obolenj notranjih organov. Drugače pa je z nanodelci, ki so razviti za potrebe nanotehnologij. Ti delci so običajno enako veliki, zato pri vstopu v organizem povzročijo en sam odziv, ki pa je veliko hujši, kot bi bil ob vstopu delcev različnih velikosti. (povzeto po TUKAJ)
Na sliki spodaj ionizator zraka, zaradi delovanja katerega se nano prašni delci sprimejo in padejo na tla ali pa se oprimejo bližnje okolice ionizatorja.
Negativni ioni so edini, ki lahko iz zraka v stanovanju odstranijo trdne nano delce tako, da se negativni ioni vežejo na njih in nato te vezani delci padejo na tla, od koder se ne morejo več dvigniti v zrak. Na ta način je uporabnik ionizatorja varen pred vdihavanjem teh delcev
Navdušeni uporabniki zlahka opazijo koliko nečistoč in nanodelcev v zraku njihovih stanovanj je eliminiranega, slednje se pozna tudi pri madežih na steni in okolici ionizatorja.
Morda je bila ta paradigma mogoča še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zdaj pa se moramo ukvarjati z vprašanji preživetja, pravi znani naravovarstvenik in publicist Anton Komat. Meni, da je treba problematizirati dogmo neomejene rasti.
V naravi nenehno raste le rakavo tkivo, ki povzroča uničevanje in samouničenje. Zaostrovanje konkurenčnosti pa vodi le do svetovne vojne za vire.
Nastopil je čas trajnostnega umika, kar pomeni opolnomočenje lokalne skupnosti za zadovoljevanje osnovnih biotskih potreb človeka. Mednje sodi tudi hrana. Prehranska varnost in suverenost postajata sestavni del doktrin nacionalne varnosti držav.
Po tujih analizah pridelava hrane lokalni skupnosti prispeva od štiri- do petkrat večji dohodek kot katerikoli druga gospodarska dejavnost. In ves ta dohodek ostane v skupnosti. O koristih lokalno pridelane žive hrane na zdravje ljudi pa vemo že dovolj,« razlaga Komat.
Dejavni posamezniki in lokalna omrežja
Razvoj lokalne oskrbe s hrano je v Sloveniji za zdaj bolj ali manj prepuščen ozaveščenim posameznikom, ki poskušajo vzpostaviti lokalna omrežja povezav med pridelovalci in kupci. Uspešno deluje že kar nekaj takih mrež, ki se vse bolj širijo. Ob tem jih ovirajo birokratske zavore, ki prihajajo iz Bruslja in so posledica lobiranja za interese velikih trgovskih verig, razlaga sogovornik. To je najbolj očitno pri oskrbi vzgojno-varstvenih zavodov in osnovnih šol z lokalno pridelano hrano.
»Otroci, ki obolevajo zaradi industrijske hrane, so prve žrtve te neetične naravnanosti, druga žrtev pa je mali kmet, ki je povsod po svetu nosilec lokalne samooskrbe. Ne smemo pozabiti, da je v zadnjih desetih letih propadlo kar 13 tisoč malih kmetij, torej tri vsak dan,« razlaga Komat.
Vrtičkarstvo za hrano, telo in duha
Pri lokalni oskrbi s hrano ima pomemben položaj vrtičkarstvo. Prinaša stik ljudi z zemljo in življenjem v njej, prinaša živo hrano, ki je vir zdravja, in fizično delo na vrtovih. Vrt je tudi duhovni prostor, ki izhaja prav iz stika človeka z zemljo. Obsežna študija Kraljevega hortikulturnega društva v Angliji je dokazala, da imajo vrtičkarji zaradi zdravega življenja povprečno osem let daljšo življenjsko dobo
Od lokalnih do vseslovenske mreže
Pri pospeševanju samooskrbe s hrano se je po Komatovih besedah treba spustiti med ljudi in jih usposobiti za povezovanje, tako kmete kot meščane. Nujno je ustanavljanje kooperativ, ki bodo združevale pridelovalce in kupce. Sprva na lokalni ravni, cilj pa bi moral biti vseslovenska mreža, ki bi z dopolnjevanjem ponudbe zagotavljala čim višjo stopnjo samooskrbe, še pravi Komat.
Samooskrba za državo in oskrba za lokalne skupnosti
Pri lokalni oskrbi s hrano gre predvsem za oskrbo naselij iz neposrednega zaledja, v Sloveniji nekako v krogu od 15 do 20 kilometrov. Samooskrba pa je stanje na ravni države, razmerje med uvoženo hrano in lastno pridelavo. Ob tem je po besedah Antona Komata pomembno razmejiti med energetsko samozadostnostjo (dnevnim vnosom potrebnih kalorij, potrebnih za preživetje, ne glede na pestrost izbire) in samooskrbo ob bolj pestri izbiri. Pri energetski samozadostnosti gre za načelo nacionalne prehranske varnosti države.
Zakaj tako veliko ljudi še vedno verjame narativi?
Ta članek je namenjen medsebojnemu razumevanju in dialogu v izrazito polarizirani družbi zaradi trenutne pandemske krize. Temelji na zanimivi analizi psihologije množic v času pandemije, ki jo je predstavil dr. Mattias Desmet, klinični psiholog z univerze v Gentu. Seveda je avtor članka vpletel v besedilo tudi svoje misli in izvajanja.
V slovenskih medijih smo že zasledili poskuse psihološkega profiliranja ‘anticepilcev‘ in ‘teoretikov zarote’ s strani nekaterih strokovnjakov in ‘moralnih avtoritet’, ki pa so bili dokaj enostranski in kritični, po drugi strani pa niso celostno in prepričljivo zajeli heterogene skupine tistih, ki protestirajo proti ukrepom. Ta članek je poskus psihološke razlage druge strani, torej tistih, ki brez dvomov v celoti sprejemajo in verjamejo v uradno zgodbo aktualne krize, ko nam jo vsakodnevno servirajo množični mediji in dežurni eksperti.
Večkrat ste morda že slišali kakšnega ‘oporečnika’ zatarnati, da živimo v čudnih časih, ko se zdi, da je človeštvo izgubilo dobršen del svoje razsodnosti. Morda ste tudi sami med tistimi, ki se že dve leti sprašujete, kaj se vendar dogaja z ljudmi in njihovim zdravim razumom. Kot da smo se znašli v epizodi serije ‘Zona somraka’, ko vsi ljudje okoli vas kar naenkrat postanejo čudni in spremenjeni. Situacija spominja na film Invazija z Nicole Kidman, kjer mikrobna nezemeljska inteligenca okuži ljudi in jim odvzame sposobnost čustvovanja. Junakinja lahko preživi le, če tudi sama zaigra otopelost in hladnost, pa čeprav vre v njej strah, gnus in zaprepadenost nad svetom, ki je okoli nje.
Zdravnik Tom Cowan trenutno otopelost človeštva primerja z uročenim kraljestvom v pravljici o Trnuljčici, kjer vsi ljudje pod urokom hudobne čarovnice zaspijo in obstanejo kot okameneli. Ron Paul, ameriški libertarni politik, je po drugi strani zelo prizemljeno in jedrnato opisal pandemijo z dvema besedama: histerija in dobičkarstvo.
Spet drugi govorijo, da se po svetu širi epidemija enoumja. Ljudje smo izgubili sposobnost trezne presoje. Mnogi tarnamo, da nam je kovid ‘skuril naše sive celice’. Slovenski filozof Gorazd Kocijančič je v opažanju te nerazsodnosti povsem naravnost in brez olepšavanja zaprepadeno ugotavljal, da “… le idioti ne vidijo, da je trenutno ‘kovidistično’ revolucionarno dogajanje v katerem so politični sistemi, religiozne ustanove in zdravstvo postali nesamostojni delci kolesja v pogonu največje akcije organiziranega kriminala v zgodovini, je očitna zarota in da proces nima nobene zveze z boleznijo!” (1)
Nekateri neodvisni novinarji (2) govorijo, da živimo v ‘kovid-klovnovskem svetu’ kar se nanaša predvsem na številne primere slabih praks in neupoštevanja osnovnih znanstvenih spoznanj in zdravstvenih protokolov, ki so bili v veljavi do leta 2020. Na globalni ravni velja omeniti spreminjanje definicij pandemije, čredne imunosti in cepiv, ignoriranje znanega dejstva, da asimptomatične osebe nikoli niso generator širjenja okužb, neupoštevanje uveljavljenih protokolov za poročanje o smrti posameznika, ki je omogočilo napihovanje primerov smrti zaradi virusa, finančne vzpodbude za kovidne hospitalizacije, uporaba sporne PCR in HAG tehnologije za diagnosticiranje, dobesedno prepovedovanje in zaviranje vseh zgodnjih protokolov zdravljenja za preprečevanje hospitalizacij, ki so jih razvili zdravniki v začetnih fazah epidemije, s katerimi bi lahko povsem varno že zdavnaj ustavili virus, uveljavitev nepreverjenih ukrepov z dvomljivo učinkovitostjo, kot so maske zunaj, maske in cepljenja pri otrocih, zapiranje prebivalstva, policijske ure, zapiranje malih trgovin in restavracij ob odprtih trgovskih centrih, bolestno vztrajanje na cepivih kot edini alternativi za zdravljenje, navkljub rekordnih statistikah zabeleženih stranskih učinkov in smrti, … seznam je res obsežen.
Nekateri gredo celo tako daleč, da odzivanje na pandemijo primerjajo z religioznim fanatizmom. Tako imenovani ‘kovid kult’, je religija s svojimi jasnimi pravili (pandemičnimi ukrepi) in zakramenti. Sveto vodo, s katero se poškropimo in blagoslovimo so nadomestila razkužila, namesto križa sta prepoznavna simbola kulta obrazna maska in inekcija. Odrešenje ne dosežemo več ‘preko križa’ temveč preko iniciacije – injiciranja cepiva. A pripadniki kulta vedo, da je cepivo zgolj nagrada, bonbonček za motivacijo, kajti prava odrešitev na dolgi rok je v resnici le ‘krepostno življenje’ v skladu s pravili kulta … Morda se sprašujete, kje za boga, so psihologi s svojim poznavanjem človeške psihe, da nam razložijo, kaj se nam dogaja? In nato vendarle, kot bi posvetila luč, smo septembra 2021 tisti, ki spremljamo neodvisne medije, naleteli na video intervju s kliničnim psihologom in profesorjem na univerzi Gent v Belgiji, Mattiasom Desmetom, ki je v oddaji Pandemic podcast ponudil lucidno in pomenljivo psihološko razlago situacije. Verjamem, da je pri marsikom vzbudil pravcati aha moment. Po mnenju psihologa Desmeta je torej stanje, ki najbolje opisuje to, kar se dogaja, posebne vrste hipnoza, ki se je v zgodovini že pojavljala večinoma v totalitarnih družbah. Tovrstna hipnoza se imenuje masovna formacija. (3)
Da se v družbi pojavi in oblikuje fenomen masovne formacije so potrebni štirje pogoji:
1) pomanjkanje občutka družbene povezanosti med posamezniki. Že desetletja živimo v radikalno individualistični družbi poznega kapitalizma (4), v kateri ego kot sebični jaz prosperira. Socialna omrežja so ironično stanje le še poglobila. Iskanje instant gratifikacij, virtualizacija prijateljstev, narcisoidnost in obsedenost z izgledom svojega telesa, hvalisanje pred prijatelji … vse to so simptomi ega, ki je osamljen in zato kriči po pozornosti. Identitetna politike in kritična rasna teorija pa so strupeni mentalni konstrukti, ki ljudi le še bolj razdvajajo in generirajo konflikte, namesto da bi povezovali ljudi v duhu multikulturnosti, pa čeprav je to morebiti bil njihov osnovni namen. Na samem začetku aktualne pandemične krize so se vezi med generacijami, med zaposlenimi, med prijatelji le še bolj nakrhale, še posebej zaradi politike lockdownov, socialne distance in strahu pred virusom, ki ga potencialno nosi vsak človek.
2) Odsotnost smisla v življenju in na delovnem mestu.
To se navezuje na eksistencialno praznino, ki jo občuti velik del populacije v času, ko je krščanstvo in religioznost na splošno v krizi, novi val ‘new age’ duhovnosti, kjerkoli se je ta ponudil kot dobra alternativa, pa je kljub vsemu oplazil le manjši del populacije. Večina, odrezana od svojih duhovnih (krščanskih ali poganskih) korenin, je odsotnost smisla začela zapolnjevati s kratkotrajnimi materialnimi užitki, ki pa na dolgi rok ne prinesejo sreče in občutka izpolnjenosti. V tem je pač plitvost potrošništva. Transcendenca kot presežnost tistega, kar morda ni neposredno dostopno čutom pa je za ljudi le prazen koncept. Mattias Desmet posebej opozori tudi na študijo, ki je pokazala, da velik del ljudi ni zadovoljen na svojem delovnem mestu in ne vidi v svojem delu nobenega izpolnjujočega smisla.
Prvi in drugi pogoj sta med sabo tudi tesno povezana. Ker smo ljudje socialna bitja, so pristni stiki zelo visoko na lestvici vrednot in dejansko vnašajo smisel v življenja ljudi. Če v življenju ni prijateljstva in ljubezni, življenje izgubi dobršen del pomena in smisla. Stiki med ljudmi so torej za večino ljudi dejanski smisel življenja. Naslednja pogoja za vznik masovne formacije:
3) Veliko neopredeljive anksioznosti – občutka strahu in tesnobnosti, ki pa mu ne moremo določiti jasnega vzroka in ni vezan na objekt, ki je konkretna mentalna reprezentacija. Če v gozdu srečamo medveda, potem postane medved v tistem trenutku povsem konkreten, evidenten, jasno določljiv objekt našega strahu – je vzrok, ki mu pritiče jasna mentalna reprezentacija. Če pa ni takšnega vidnega krivca, potem občutimo neopredeljivo tesnobnost, ki je ne moramo nadzorovati. Proti neznanemu sovražniku namreč ne moremo razviti dobrih obrambnih strategij. Kaotičen, kompleksen, neobvladljiv, hitro premikajoč in konflikten svet, v katerem smo živeli že v letih pred aktualno virozo, je že sam po sebi generiral v ljudeh visoko mero anksioznosti. Tudi avtor članka je občutil že nekajkrat v življenju takšno tesnobo kot nekakšen pritisk v prsih. Pri nekaterih ljudeh se izrazi kot problemi z nespečnostjo ali kot depresija, apatičnost oz. brezvoljnost.
4) Veliko nesproščene ‘lebdeče’ (free floating) frustracije in agresije Podobno kot pri neopredeljivi anksioznosti gre tukaj za dolgotrajen občutek nazadovoljstva nad splošno situacijo v družbi, ki ni vezana na specifične vzroke, se pa lahko stopnjuje in kopiči v človeku, nato pa kdaj pa kdaj izbruhne v obliki jeze ali agresije. Podrobnejšo analizo teh štirih točk najdemo v video prispevku avtorice Amazing Poli (5). Ko se pod temi pogoji (in verjetno to ni dokončen seznam) s pomočjo množičnih medijev posreduje javnosti neko narativo, ki pokaže s prstom na nek konkreten objekt aksioznosti (virus) in ko se predstavi tudi jasne protokole spopadanja s tem objektom (‘kovidni’ ukrepi), lahko v družbi dosežemo izjemno stopnjo pripravljenosti sprejemanja teh strategij in vsesplošno podporo ljudi za boj s prepoznanim sovražnikom.
Vsa neopredeljiva, prosto lebdeča anksioznost in ostala negativna čustva se končno lahko navežejo na konkreten objekt, na konkretno mentalno reprezentacijo in ko upoštevamo ukrepe, se pravi, ko se držimo predpisanih strategij za boj z objektom strahu, s tem na mentalni ravni končno obvladujemo ta objekt. Drug ‘pozitivni’ aspekt tega je, da ko začno ljudje sodelovati v skupnem boju, vznikne med ljudmi nova povezanost in smisel. Pojavi se nova solidarnost. Slogani kot so #ostanidoma #skupaj zmoremo #cepimose, ploskanje zdravstvenim delavcem ob neki dogovorjeni uri, plesne koreografije zdravstvenih delavcev so bile vse namenjene vzbujanju povezanosti in solidarnosti v teh ‘težkih časih’. Ljudje so torej iz stanja osamljenosti, nezadovoljstva, ki je sicer izraženo pri vsakem v drugačni meri, potisnjeni v stanje tesnejše povezanosti, kakršna je vidna npr. pri navijačih na nogometni tekmi. Tako kot so navijači združeni v podpori nekega kluba ali reprezentančne ekipe, tako so ljudje združeni tudi v boju proti virusu. Posamezniki nato začno bojevati osebno herojsko bitko z objektom strahu, kar jim daje zasvojljiv in zavajujoč občutek povezanosti z ljudmi v smislu, da so del ‘vojske’, ki se bori proti objektu, torej so del rešitve in ne del problema. Ta herojska bitka je pravi razlog, da mnogi še vedno verjamejo v neko narativo, pa čeprav je ta še tako absurdna in očitno napačna. Če še enkrat naštejemo osnovne mehanizme, zaradi katerih ljudje pod vplivom masovne formacije verjamejo v narativo: – kontrola nad objektom strahu s prakticiranjem strategij boja – nova povezanost med ljudmi, solidarnost in iz tega izhajajoč smisel
– herojska bitka, ki godi egu še posebej, kadar jo signaliziramo navzven, npr. na socialnih omrežjih (signaliziranje vrlin skozi naše izjave, ali pa kadar ljudje svojo profilno fotografijo opremijo z nalepko ‘sem cepljen’, ‘zaupam znanosti’…) Nova povezanost je seveda bolj ali manj virtualna, in obstaja v duhu (kot egregor (6)) oz. na mentalni ravni, saj ironično vsi ukrepi krepijo fizično ločenost oseb: lockdowni, samoizolacije in karantene, socialna distanca, delo od doma, omejevanje obiskov v domovih za ostarele …
Kovid ukrepi kot ritual Herojska bitka in bojevanje proti objektu strahu, se pravi virusu, postane ritualizirana! Zgoraj omenjeno primerjavo kovid psihoze z religioznim kultom teorija masovne formacije kot jo razlaga dr. Desmet, le potrjuje! Kolikor bolj absurden je ritual, toliko bolj tisti, ki ga izvaja, navzven izkazuje pripadnost svojemu kultu. Naši voditelji pa se znajdejo v zasvajujoči vlogi ‘odrešiteljev’, ki nas v kriznih časih vodijo do ‘razsvetljenja’ – ven iz krize, a seveda po scenariju, ki ga narekujejo resnični bogovi – sile kapitala. Tokrat so ta scenarij cepiva, cepiva in še enkrat cepiva ter nič drugega. Ironično se zdi, da voditelji (tako politiki kot medicinski eksperti) skorajda ne želijo, da se kriza kadarkoli konča, saj bi izgubili svojo odrešeniško vlogo. FOTOGRAFIJA: UNSPLASH, MK HAMILTON
Kam vodi masovna formacija in kakšne so njene značilnosti? Zožano polje pozornosti Glavna značilnost masovne formacije je, da pri ljudeh povzroči zelo zožano polje pozornosti, kar pomeni, da so ljudje sposobni kognitivno in emocionalno procesirati le nek majhen, omejen del resničnosti. Gre seveda za tisti del resničnosti, ki ga poudarja uradna narativa, ki jo širijo množični mediji. Tako npr. ljudje kažejo senzitivnost le za žrtve kovida, medtem ko jih žrtve zaradi drugih razlogov, kot so lakota, vojaški spopadi, nasilje, droge in druge bolezni sploh ne ganejo v isti meri, pa čeprav gre včasih za neprimerno višje številke. Hkrati nobena kolateralna škoda ukrepov, kot so samomori in duševne stiske otrok in mladostnikov, izguba službe oz. posla in zdrs v revščino za milijone ljudi … ne odtehta škode, ki jo lahko pripišemo direktno kovidu. Očitno je virus kot vseprisoten, globalni skriti morilec, ki lahko napade kadarkoli in kogarkoli, saj se bojda širi tudi preko asimptomatskih prenašalcev, postal nekakšen ultimativni sovražnik – objekt strahu in v umu večine populacije zato postal grožnja številka ena.
Izguba sposobnosti za kritično mišljenje Zožano polje pozornosti povzroči, da se nekaterim stvarem posveča preveč pozornosti, druge pa se zanemarja. Razbohoti se iracionalno mišljenje in v takšnem okolju javni diskurz in soočenje mnenj na podlagi argumentov nista več mogoča, pa tudi ne dovoljena. Dejstva in znanost, ki so morda v nasprotju z uradno pripovedjo, ali pa so zunaj območja zožane pozornosti so preprosto prezrta. Masovna formacija torej povzroča izkrivljen pogled na svet. Z realnostjo se spopadamo na skrajno neuravnotežen način. Zelo značilno, je, da človek v tem stanju preprosto izgubi sposobnost kritičnega mišljenja, presojanja in uporabe zdravega razuma.
Izguba svoboščin in pravic Nadalje ljudje izgubijo zavedanje za stvari, ki so se jim zdele nekoč zelo pomembne. Se pravi masovna formacija preuredi lestvico prioritet v življenju. Ljudje otopijo, pozabijo na lastno psihofizično zdravje in aktivnosti, ki so jih osrečevale ter vse podredijo ukrepom proti sovražniku. Če je pred virusom veljalo, da je zdravo hoditi v naravo, preživeti čim več časa na svežem zraku in soncu, pa smo v času ‘zapora’ ljudje ostajali doma in se samouničevalno vdajali izrazito nezdravim aktivnostim kot so prekomerno pitje alkohola, uživanje nezdrave (dostavljene) hrane, gledanje televizije, poležavanje … Kadar so ljudje v stanju hipnoze oz. masovne formacije, na nek način sploh ne opazijo, da so jim ukrepi odvzeli številne svoboščine in vse tisto, kar jih je delalo človeško in jim prinašalo veselje in zadovoljstvo. Npr. družabne dogodke, glasbo, ples (še petje se je oglaševalo kot nevarna aktivnost). Desmet omeni tudi, da je hipnoza zelo močna stvar, saj lahko z njo nekoga pripravimo do tega, da postane povsem neobčutljiv za bolečino in lahko na njem celo izvajamo sicer boleče kirurške operacije. Tako so nekateri ljudje v času kovida povsem nezmožni občutiti psihofizično bolečino, ki bi jo sicer čutili, če ne bi bili tako zelo fokusirani na ‘solidarnost’, na boj proti sovražniku in skupno vsesplošno sprejeto uradno zgodbo. Ukrepi, ki psihološko utrujajo posameznika, ga proti pričakovanjem prevzgajajo v poslušnega avtomatoma. Tu velja omeniti Stockholmski sindrom, ki je identifikacija z agresorjem (7). Oseba, ki jo nekdo ugrabi in zlorablja ali muči, začne po nekem obdobju čutiti nekakšno čustveno vez s svojim mučiteljem zaradi svoje sposobnosti empatije. V času masovne formacije se to zgodi na ravni ljudstva v odnosu do odločevalcev: politikov, ekspertov na položajih moči… Že totalitarni sistemi so privedli do masovne formacije med populacijo. Ljudje so tako močno verjeli v oglaševane ideologije, da so bili pripravljeni v njihovem imenu tudi ubijati ali pa izgubiti vse.
Otopelost in apatičnost Ena najbolj grotesknih značilnosti masovne formacije (histerije) je v tem, da so se ljudje pripravljeni prostovoljno in v dobri veri ter brez pričakovane agresivne kontrareakcije odpovedati svoji blaginji. Dobršen del uspeha te psihološke operacije hipnotiziranja populacije temelji na izkoriščanju pozitivnih psiholoških lastnosti posameznikov. Ljudje so večinoma odgovorni, ustrežljivi, radi pomagajo, in drug drugemu zaupajo. Dokaz za to je, da človeška družba sploh funkcionira. Že ko gremo na cesto zaupamo vsem udeleženim v prometu, da se ne bodo zaleteli direktno v nas. V novi solidarnosti in skupnem boju proti enemu sovražniku pa smo ljudje pristali tudi na ukrepe, ki nam ogrožajo lastno preživetje. V času korone so npr. trpele številne industrije in panoge, kot so kultura, še posebej gledališče, ples in koncertna dejavnost, industrija srečanj in dogodkov, fitnesi, turizem in gostinstvo. Zaradi politike zapiranja so se po svetu zaprle številne družinske restavracije, manjše trgovine in podjetja – upora skoraj ni bilo zaznati. Priča smo torej stanju, ki ga Dan Austin-Gregory (gostitelj intervjuja) imenuje radikalni ali fundamentalistični kolektivizem, ki tepta suverenost posameznika, npr. njegovo pravico do dela, svobode gibanja ali razpolaganja s svojim telesom, kar pa nas vodi v totalitarno družbo.
Nič več nazaj v staro normalnost Še ena zanimivost, ki jo lahko opažamo, je, da precejšnji del ljudi tako kot že prej omenjeni voditelji, sploh nočejo nazaj stare normalnosti. Resnici na ljubo, je svet že pred korono živel v kaosu polarizacij, ekscesnega potrošništva in revščine, posledic podnebnih sprememb ter na robu ekološke katastrofe. Svet stare normalnosti, ki smo ga ustvarili res ni bil idealen in mnogi so v njem hudo trpeli. Ljudje v hipnozi, opiti s svojim herojstvom, se nočejo vrniti v čase pred korono, kjer bi spet občutili neopredeljeno anksioznost in strah, ter pomanjkanje smisla. Zato je naša najpomembnejša naloga, da opozarjamo, da scenarij ‘velike ponastavitve’ (The Great Reset), ki nam ga vsiljujejo elite, gotovo ni edina možna in najboljša smer razvoja postkoronske družbe, saj neizpodbitno vodi v nadaljevanje nove normalnosti in stopnjevanje ukrepov in regulativ v smeri popolnega nadzora, odvzema pravic, cenzure in segregacije, da ne omenjamo depopulacije in transhumanizma. Več o tem v nadaljevanju.
Netoleranca in nezmožnost soočanja z dejstvi Naslednja lastnost masovne formacije je, da ljudje postanejo ekstremno netolerantni do vseh oporečniških glasov, se pravi do tistih ljudi, ki izražajo drugačna prepričanja, oz. mnenja, ki se razlikujejo od uradne narative. Zaradi disonance nestrinjanja pride do konfliktov med partnerji, med družinskimi člani in prijatelji. Pomislite na brezkončne žolčne Facebook debate. V družbi so se v času pandemije pojavile ostre delitve med ljudmi v odnosu do krize. Med tistimi, ki zagovarjajo ukrepe, ker se jim zdijo smiselni, in tistimi, ki jim nasprotujejo, ker se jim zdijo nesmiselni ali kontraproduktivni. Med cepljenimi in necepljenimi, med tistimi, ki ‘zaupajo znanosti’ in tistimi, ki ne zaupajo znanosti saj menijo, da je slednja kontaminirana s strani kapitala in drugih dejavnikov… Masovna formacija v tem oziru vzpostavlja zaradi tovrstnih razdvajujočih emocionalnih reakcij klasično situacijo: ‘deli in vladaj’, kar gre na roko tistim na oblasti.
Drugače misleči postanejo grožnja Disidenti pomenijo grožnjo novemu redu in ljudem, ki morda prvič po dolgem času občutijo v svojem življenju nek globlji smisel in povezanost v boju proti skupnemu sovražniku. Disidenti postavljajo pod vprašaj že omenjeno herojstvo in vrline ljudi, ki ‘slepo’ sledijo ukrepom, njihovo inteligenco, ‘zdravo pamet’in čustvene odzive, se pravi njihov novi jaz, ki so ga izgradili pod težo dogodkov. Zato ljudje pod vplivom masovne formacije agresivno branijo svoje pozicije, saj gre za branjenje njihove lastne identitete oz. identifikacije. Veliko lažje kot verjeti nekemu oporečniku, ki zagovarja stališča, ki jih uradna narativa ne priznava, je usmeriti vanj vso tisto prosto lebdečo agresivnost in tesnobo … Ljudje z napadanjem drugače mislečega poskušajo morda na nezavedni ravni zaščititi kolektiv in zgodbo, v katero so toliko investirali.
Zato moramo še bolj zavzeto obsoditi voditelje držav in ljudi na položajih, ki dobesedno hujskajo ‘poslušno’ populacijo proti ‘neposlušnemu’ delu populacije. Nedavna primera takšne taktike, ki jo označujemo z že zgoraj omenjenima besedama ‘deli in vladaj’, sta nedavni izjavi kanadskega in francoskega predsednika. Hinavski Trudeau je npr. necepljene označil za rasistične in nestrpne. Macron pa je izjavil, da so necepljeni skrajno neodgovorni in da niso pravi državljani Francije … Če bo takšnim neodgovornim voditeljem uspelo usmeriti jezo in nezadovoljstvo ljudi v smeri neposlušne manjšine, se slednji ne piše dobro in zgodovina se utegne ponoviti. Ravno v času, ko umirajo zadnji posamezniki, ki so še na lastni koži doživljali drugo svetovno vojno. Na žalost se iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo. Množice ljudi pod vplivom masovne formacije, razlaga Desmet, torej ne prenašajo ljudi, ki nočejo tuliti v isti rog, toda po drugi strani potrebujejo sovražnika, tistega drugega, ki služi za grešnega kozla in kot primer, kako se naj ne bi razmišljalo ali delovalo. Totalitarni sistem zmeraj izumlja nove sovražnike, da lahko obdrži nadzor nad množicami. Če virusa ali človeških ‘sovražnikov’ ni več, se množice lahko celo zbudijo iz svojega spanca in se zavejo vseh izgub in trpljenja, ki so ga doživljali v času pod hipnozo. Tipično v tej fazi je, da množica potem usmeri svojo jezo v voditelje in jih eliminira. Tisti, ki potisnejo množice v hipnozo morajo biti pripravljeni, da jih bo množica na koncu uničila.
Tri skupine ljudi, ki se formirajo v času masovne formacije – 30 % ljudi, torej slaba tretjina, je v totalitarnem sistemu globoko hipnotiziranih in nikoli ne podvomijo v uradno zgodbo, temveč se poistovetijo s promovirano ideologijo – 40 % ljudi je pasivnih in zato sledijo toku. Niso hipnotizirani in niso promotorji ideologije, temveč pragmatiki, opurtonisti, ki bi radi čim bolj nemoteno živeli svoja življenja. Uklonijo se, da preživijo oz. čim manj trpijo. – 30 % predstavlja skupina ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso podlegli masovni formaciji torej niso hipnotizirani. Ti ljudje nasprotujejo uradni zgodbi in ideologiji in jo kritizirajo, ker že zgodaj spoznajo, kam vodi. Radi bi nekaj ukrenili, a pogosto v njihovi sredini ni nobenega sorodno mislečega človeka. Prvi dve skupini predstavljata skoraj 70 % populacije. Tretja skupina pa je zelo heterogena: ljudje različnih generacij, političnih prepričanj, poklicev in stopnje izobrazbe. Mattias Desmet je mnenja, da v kolikor bi se ti ljudje vseh vetrov uspeli med seboj povezati, bi bilo masovne formacije v hipu konec, saj bi bila kritična točka zavedanja v populaciji že dosežena.
Zakaj človek pade pod vpliv masovne formacije Eno najpomembnejših vprašanj na katerega bi bilo dobro odgovoriti je, zakaj nekateri posamezniki padejo pod vpliv masovne formacije, drugi pa ne. Govorimo o ljudeh iz prve in deloma tudi druge skupine. Psihološke mehanizme smo do neke mere že razložili zgoraj, a poglejmo še bolj podrobno. Zanimiva je povezava med izobrazbo, statusnim položajem in senzitivnostjo za masovno formacijo. Izkaže se, da višje izobraženi, ugledni posamezniki hitreje padejo pod vpliv masovne formacije, kar bi avtor članka razložil z mehanizmom herojstva. Bolj razgledani ljudje, eksperti na svojih področjih, moralne avtoritete bodo svojo vlogo v času pandemske krize videli v tem, da postanejo v že opisanem solidarnostnem boju proti sovražniku zgled vsem ostalim. Sploh če gre za zdravstvene strokovnjake. Čutijo, da to družba od njih nekako pričakuje. Poleg tega bodo, če so strokovnjaki na nekem nemedicinskem področju v zvezi z zdravstvenim problemom skoraj fanatično zaupali poklicanim medicinskim strokovnjakom. Gre za zrcaljenje, saj v teh strokovnjakih prepoznajo sebe in zavedanje, kako malo o njihovem področju vedo laiki. Iz tega zavedanja vzklije potem geslo ‘zaupajmo strokovnjakom’. Medtem ko bodo politiki medicinskim strokovnjakom zaupali tudi zato, da se razbremenijo dela odgovornosti.
V času masovne formacije smo priča tudi relativizaciji izobraženosti in kompetentnosti. To se sicer očita predvsem kritikom uradne narative, ampak velja tudi v obratni smeri. Kajti hipnotizirani postanejo slepi za kompetentne kritike uradne zgodbe. Dogodi se, da so kar naenkrat vsi ljudje enako pametni in poklicani, da kritizirajo in sodijo o stvareh o katerih v resnici nimajo pojma. Tako npr. ljudje blatijo in kritizirajo strokovnjake svetovnega kova, kot so Robert Malone, Peter McCullough, John P. A. Ioannidis, nobelovec Luc Montaigner, Sucharit Bhakdi, Michael Yeadon, Tess Lawrie… le zato ker se ne strinjajo z uradno zgodbo.
Nadalje gre Mattias Desmet bržkone v pravo smer, ko predpostavlja, da v primeru tokratne kovidne masovne formacije veliko vlogo igra tudi splošen ideološki in filozofski horizont posameznika. Npr. tisti, ki nimajo nekega problema z zelo mehanicističnim, redukcionističnim, materialističnim pogledom na svet in človeka, ki je po tem naziranju le skupek kemikalij, neke vrste nepopoln stroj ali operacijski sistem, odprt za izboljšave, bodo verjetno lažje verjeli v uradno narativo ali padli pod vpliv masovne formacije. To so ljudje, ki se jim zdi vznemirljiva vizija spajanja človeka in stroja, biodigitalna konvergenca, izboljševanje in nadgrajevanje človeka, a ne po poti naravne evolucije ali duhovne evolucije, o kateri govorijo modreci, temveč s pomočjo znanosti in tehnologije. Nekateri verjamejo, da so cepiva najboljša rešitev iz te krize in da lahko z obsežnim cepitvenim programom nadgrajuješ človekovo naravno imunost.
Nova normalnost vodi v transhumanizem Med ljudi, ki trdno verjamejo v tovrstno ‘transhumanistično’ smer znanosti (poudariti je treba, da ni edina možna), čeprav se morda niti ne zavedajo njenih nevarnih, temnih plati, lahko prištevamo vse znanstvenike, akademike in raziskovalce pod dežnikom velike farmacije in tehnoloških velikanov ter investitorje v nanotehnologije, gensko medicino in IT nadzorne tehnologije ter umetno inteligenco. Od teh invazivnih tehnologij (od cepiv, čipov v telesu, do satelitskih omrežij okoli planeta), za katere človeštvo ni dalo soglasja, si mnogi obetajo velikanske finančne dobičke. Gre pa tudi za mind set, da razvoja pač ni mogoče ustaviti in da sta digitalizacija vseh aspektov življenja in cepilna medicina logična smer uspešne napredne človeške civilizacije. V kolikor bo šel razvoj v to smer, pomeni, da bodo odločevalci preuredili svet po načelih transhumanizma, ki bo postal vodilna ideologija. Slutnje takšnega razvoja dogodkov pa presevajo skozi številne filme distopije in znanstvene fantastike, ki ne vzbujajo ravno dobrih obetov za prihodnost.
Odpor Po drugi strani pa tisti ljudje, ki so jim blizu bolj duhoven pogled na svet in vrednote, kot so svoboda, pristnost in unikatnost, narava, naravnost, ljubezen do planeta Zemlja, prijateljstvo in sožitje, preprostost, pristni stiki med ljudmi …, čutijo do ideologije biološkega redukcionizma in ‘nove normalnosti’ velik odpor. To so ljudje, ki se zavedajo, da znanost, ki danes postaja religija scientizma, ne zna ustrezno odgovoriti na vsa ključna eksistencialna vprašanja, ki mučijo človeštvo že tisočletja. Vedo, da je človek kompleksno multidimenzionalno bitje, katerega bistvo ostaja skrito znanstvenim naprezanjem in da je človek več kot le živina, ki jo je potrebno nadzorovati in ‘gojiti’, in da se brez etike v znanosti, ki je pod vplivom kapitala, zgolj arogantno in lahkomiselno igramo boga… Zato ne bodo pristali na vsiljevanje nepotrebnih eksperimentalnih medicinskih posegov v telo in drugih transhumanističnih metod. V tem smislu je človeštvo na razpotju.
Bujenje iz hipnoze Najpomembnejša naloga v tej konkretni p(l)andemski krizi je, da ŠE NAPREJ govorimo o masovni formaciji in da imamo vsa dejanja naših odločevalcev in zdravstvenih institucij pod drobnogledom. Dr. Desmet omeni GLAS kot orodje hipnotiziranja. Vsakodnevna propaganda je namreč okupirala informativni program in ljudje, ko nekaj slišijo dvajsetkrat, ne dvomijo več. Zato je potrebno uporabljati tudi GLAS UPORA in jasno in glasno opozarjati na nepravilnosti ter razgrajevati uradno zgodbo, ki je polna nedoslednosti. Na ta način lahko z GLASOM prebudimo čim več ljudi, kajti v nasprotnem primeru bo vedno več ljudi vedno globlje v hipnozi in posledično bodo ti ljudje začeli izvajati grozodejstva. To je zelo tipično v primeru napredujoče masovne formacije, čemur je bilo človeštvo že večkrat priča, predvsem v preteklem stoletju. Če bomo vztrajali in opozarjali na hipnozo, bomo lahko preprečili, da bi se širila in stopnjevala. V tem primeru bi se lahko izognili najhujšemu. Potrebujemo torej pogum, ljubezen do resnice in GLAS!
Članek z zavedanjem, da ne služi kot ‘dokončno razodetje’, temveč predvsem iztočnica in priložnost za vzpostavitev razumnega dialoga, posvečam vsem tistim, s katerimi nimamo istega mnenja o kovidni krizi.
VIRI: WHY DO SO MANY STILL BUY INTO THE NARRATIVE? Video intervju z dr. Mattiasom Desmetom https://www.youtube.com/watch?v=uLDpZ8daIVM&t=120s Pandemic Podcast http://www.danjgregory.com/pandemic Together Declarationhttp://www.togetherdeclaration.org – The Crowd: A Study of the Popular Mind – Gustave Le Bon – https://academyofideas.com/2013/07/the-nature-of-crowds/ – https://www.amazon.com/Crowd-Study-Popular-Mind/dp/0486419568/?tag=acadofidea-20 Še en krajši slovenski prispevek o teoriji Matiassa Desmeta: KAKO PREŽIVETI TOTALITARIZAM – Dr Mattias Desmet
OPOMBE: 1 – Več avtorjev. Proti pandemiji enoumja. zbornik 2021. Kud Logos http://kud-logos.si/knjige/e_72_Zbornik.pdf 2 – https://www.thelastamericanvagabond.com oddaje The Daily Wrap up 3 – Do podobnega zaključka je prišel tudi ameriški avtor Mark McDonald, ki je stanje poimenoval masovna psihoza: Mark McDonald, United States of Fear: How America Fell Victim to a Mass Delusional Psychosis https://www.goodreads.com/book/show/59686636-united-states-of-fear 4 – The Century of Self: https://www.youtube.com/watch?v=eJ3RzGoQC4s 5 – https://odysee.com/@TruthSpeak:a/Amazing-Polly-Mass-Formation-Psychosis-How-They-Created-Supporters-for-Medical-Tyranny:1 6 – Egregor: informacijsko polje vpliva. Ezoterični pogled na masovno formacijo: Poglejmo še z duhovnega vidika in si pomagajmo z ezoteričnimi znanji. Stanje, v katerem se človeštvo nahaja, je namreč neke vrste hipnoza. Slednjo bi lahko razložili s pojmom egregorja. Gre za ezoteričen koncept nesnovne mentalne entitete, ki nastane, ko množica ljudi začne misliti iste misli in občutiti podobna intenzivna občutja, vzpodbujena s strani nekega zunanjega pogosto travmatičnega dogodka. Egregor je ne le nekakšno močno energijsko informacijsko polje, ki ga ljudje soustvarijo in hranijo temveč po ezoterični doktrini celo zaživi kot nekakšna nesnovna duhovna entiteta neko svoje ‘lastno življenje’, seveda le v mentalnem in ne v fizičnem materialnem svetu. V fazi rasti egregor golta vse pred seboj in se zato ‘širi kot virus’, ki okuži človekov um, vpliva na njegovo percepcijo, miselne procese in delovanje. Ko vstopiš v njegovo polje zlahkoma padeš pod njegov vpliv in ga s tem tudi sam nahraniš, da postane še bolj mogočen. Problem je, ker ljudje, pod vplivom egregorja mislijo, da delujejo avtonomno v bistvu pa nezavedno le plujejo s tokom, ki ga ustvarja in poganja egregor oz. ki JE egregor. Predpostavljam, da v kolikor je egregor za ljudi destruktiven (obstajajo gotovo tudi pozitivni egregorji), po nujnosti propade, kot virus, ki bi pomoril vse svoje gostitelje, kar pa pomeni, da takšen egregor na žalost potegne v pogubo tudi precej svojih vzdrževalcev. Popolnoma jasno je, da se je ‘kovid’ egregor formiral s pomočjo množičnih medijev, ki so skozi mesece z konstantnim poročanjem in strašenjem ustvarili gosto informacijsko polje strahu, skrbi, stresa in kognitivne disonance, ki je polomila hrbtenice mnogim sicer razmišljujočim ljudem. Nekateri koncept peljejo še naprej in trdijo, da lahko pod vplivom takšnega polja ljudje dejansko zbolijo. Ker verjamejo, da nanje venomer preži virus, živijo v strahu in venomer pod stresom, s čimer pa si seveda poslabšajo svoj imunski sistem in postanejo bolj dovzetni za bolezen. Do neke mere gre morda lahko celo za nocebo (obratno kot placebo). 7 – https://sl.wikipedia.org/wiki/Stockholmski_sindrom
Naslovna fotografija: Pexels, Cottonbro DELI NA FACEBOOKU DELI NA TWITTERJU Luka Mancini Neodvisni raziskovalec, predavatelj Vesolja v očesu in avtor seminarja Vzorci v naravi. Magister oblikovanja, ki sledim vrednotam holizma, resnice in lepote. Verjamem, da je vredno opozarjati na spregledane in zamolčane informacije ter razkrivati propagando današnjega post-resničnostnega sveta. Vizija sinteze znanosti in duhovnosti se uresničuje skozi odkritja, ki prebijajo trenutno uveljavljene znanstvene paradigme. Najbolj vznemirljive stvari v znanosti se dogajajo na njenih mejah.
00:16:48 Izvor virusa in vprašanja, ki se pojavljajo
00:27:00 Omikronska mutacija
00:36:29 Maske
00:48:30 PCR test
00:57:36 Učinkovitost cepiva in možne nevarnosti
01:29:33 Medicinska fakulteta v Pulju, medij v Faktografu
S profesorjem se pogovarjamo o izvoru virusa, PCR testu, ivermektinu, učinkovitosti cepiva, medijih, faktografu in mnogih drugih temah.
Kdo je prof.dr.sc. Krešimir Pavelić ️
Rojen je bil leta 1952 v Slavonskem Brodu, državljan Republike Hrvaške.Je znanstveni svetnik in redni profesor.Je ustanovitelj in dolgoletni predstojnik Katedre za molekularno medicino na Inštitutu Ruđer Bošković ter ustanovitelj in predstojnik Oddelka za biotehnologijo Univerze na Reki.Do letos dekan Medicinske fakultete Univerze Jurja Dobrile v Pulju.Je redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti, redni članEvropska organizacija za molekularno biologijo (EMBO Academy). Je redni član Mednarodne akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti in redni član Hrvaške akademije medicinskih znanosti.Bil je generalni sekretar Evropske konference o molekularni biologiji. Je član upravnega odbora EvropeLaboratorij za molekularno biologijo (EMBL) in je bil tudi član stalnega odbora Evropskega sveta za medicinske raziskave, Evropske znanstvene fundacije. Predsednik svetovalnega odbora Scentific Rejuve, Arteficial Intelligence and Blockchain (2019).Bil je predsednik Državnega sveta za znanost Republike Hrvaške in član parlamentarnega odbora za državne nagrade za znanost ter predsednik Odbora za državne nagrade v naravoslovju Republike Hrvaške.Med parlamentarnimi razpravami je bil tudi strokovnjak za molekularno medicinoEvropskega parlamenta na pobudo Transradikalne stranke.Leta 1975 je diplomiral na Medicinski fakulteti Univerze v Zagrebu, leta 1977 magistriral in 1979 doktoriral.Leta 1985 je postal znanstveni svetnik, leta 1990 pa redni profesor na Fakulteti za farmacijo in biokemijo.Večkrat je bil na specializaciji ali kot profesor v ZDA in Nemčiji (Roswell Park Memorial Institute, Buffalo, New York, Institut für Physiologische Chemie, Krankenhaus Eppendorf, Hamburg, College of Medicine, Cincinnati, Ohio Mayo Clinic, Rochester, Minnesota.
Doslej je objavil 300 znanstvenih člankov v uglednih mednarodnih revijah.Kot vabljeni ali plenarni predavatelj se je udeležil preko 200 mednarodnih znanstvenih konferenc.Vodil je številne domače in mednarodne znanstvene projekte. Ima usposobljene strokovnjake, od katerih so nekateri zdaj direktorji zdravstvenih in/ali znanstvenih ustanov.Vodil je več kot 50 doktoratov in magistrov. Prejel je dve nagradi rektorja Univerze v Zagrebu (1973 in 1974), nagrado Draga Perovića (1973), zvezno nagrado za mlade znanstvenike do 30 let (1978) in nagrado Vuka Vrhovca (1980).Leta 1993 je prejel nagrado Yamagiwa-Yoshida od Mednarodne zveze proti raku 1997.Nagrada Hrvaške akademije medicinskih znanosti, leta 1998 pa je prejel letno državno nagrado za znanost.Je prejemnik Fulbrightove štipendije vlade ZDA, za svoje znanstveno delo pa je prejel najvišje mednarodno priznanje, ko je leta 2002 postal redni član EMBO, najmočnejše svetovne akademije znanosti o življenju, ki šteje okoli 60 Nobelovih nagrajencev.
dr. Tomaž Mastnak, prof. dr. Gregor Radonjič, Srečko Šorli, izr. prof. dr. Andraž Teršek, prof. dr. Boštjan M. Zupančič.
Predsednica Evropske komisije Ursula van der Leyen je nedavno pozvala vlade držav članic Evropske unije, naj “razmislijo” o uvedbi obveznega cepljenja proti kovidu-19. Prepričani smo, da strokovno in znanstveno utemeljen ter politično in moralno odgovoren razmislek narekuje zavrnitev te pobude. Zato od vlade RS pričakujemo in jo pozivamo, da skladno z našo ustavno ureditvijo in mednarodnim pravnim redom ter v skrbi za dobro prebivalstva naše države zavrne pobude za uvedbo obveznega cepljenja proti kovidu-19.Cepljenje je načeloma lahko pravno določeno kot obvezno, a le v primeru, da so bila cepiva razvita po ustaljenih medicinsko znanstvenih kriterijih za prava cepiva, ter v skladu z veljavnim pravom, vzpostavljenimi znanstvenimi procedurami in pogoji ter zahtevami medicinske etike in deontologije. Za kovidna cepiva ni mogoče neizpodbitno dokazati, da izpolnjujejo vse te znanstve in pravne (pred)pogoje.Sodna veja oblasti bi že zdavnaj morala odgovoriti na sila pomembno pravno vprašanje, če se cepiva za covid-19 sploh smejo uporabljati. Ta cepiva so po medicinskem in pravnem statusu še vedno le eksperimentalna in so dobila zgolj začasno dovoljenje za rabo v Evropski uniji (na splošno gre za uporabo izven okvira dovoljenja za promet, t.i. »off-label«). Tudi po uradnem pojasnilu JAZMP ne na območju RS ne na celotnem območju EU trenutno ne obstaja cepivo za covid-19, ki bi imelo standardno dovoljenje za uporabo. Na spletišču NIJZ pa je še vedno mogoče najti izjavo, ki so jo ljudem ponudili pred cepljenjem, v kateri je zapisan tudi stavek »3. odmerek mRNA cepiva proti covid zaenkrat ni registriran za uporabo.”Po sodbi ESČP (Vavrička proti Češki, 2020) se cepljenje lahko uzakoni kot obvezno in se tudi predpišejo sorazmerne kazni za odklonitev cepljenja, toda le pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pravni in znanstveni pogoji glede nujnosti, varnosti in učinkovitosti cepljenja in če so cepiva namenjena posebej nevarnim prenosljivim boleznim, ki imajo visoko smrtnost. Izkušnje slabega leta cepljenja proti kovidu kažejo, da cepiva niso varna in da je njihova učinkovitost omejena. Medtem ko v določenih primerih lajšajo posameznikom virulentnost bolezni, ne ščitijo skupnosti, ker ne preprečujejo niti okužb niti prenašanja okužb. Poleg tega kovid-19 dokazano in neizpodbitno ni posebej nevarna prenosljiva bolezen, četudi je bila v prvo skupino najnevarnejših prenosljivih bolezni uvrščena že spomladi 2020 –vendar zgolj s sklepom vlade, ne z zakonom. Za to kvalifikacijo ni prepričljivih in nujno potrebnih medicinsko znanstvenih razlogov. Globalno je stopnja smrtnosti pri okužbah s kovidom-19 0,15%, za populacijo, mlajšo od 70 let, trikrat manjša in za populacijo do 45 let še znatno manjša.Mednarodno, skupno evropsko in slovensko pravo ne dovoljuje diskriminacije na temelju sleherne osebne okoliščine, vprašanje cepljenosti pa je pravno relevantna osebna okoliščina. Mednarodno pravo – zlasti Nürenberški kodeks, Helsinška deklaracija in Oviedska konvencija – in Ustava RS ne dovoljujeta ne preizkusov na ljudeh, kar predmetno cepljenje de facto je, ne prisile v medicinske posege. Cepljenje je tudi po sodbi ESČP (v primeru Solomakhin proti Ukrajini, 2012) zelo invaziven in nadvse resen medicinski poseg v fizično in moralno integriteto posameznika, ki ima lahko za posledico tudi njegovo smrt, zato pravo vsakemu posamezniku zagotavlja varstvo njegovih pravic in interesov glede medicinskih posegov. Tudi Ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja kategorično prepoveduje uporabo medicinske vednosti za kršitev človekovih pravic in svoboščin. Ljudje, ki se cepijo, imajo še vedno status »prostovoljcev.« Na ta način se oblast in proizvajalci cepiv poskušajo izogniti pravni odgovornosti za škodljive posledice cepljenja. V Sloveniji se je po pričevanju ljudi in nekaterih medijev pred cepljenjem celo ponudilo v podpis zgoraj omenjeno izjavo, da prevzemajo odgovornost za morebitne škodljive stranske učinke ‘cepiv’ (zaključuje jo stavek: »Izjavljam, da se uporaba cepiva izven okvira dovoljenja za promet opravi na mojo željo in s podpisom na tem obrazcu podajam soglasje za tako cepljenje ter sprejemam odgovornost za svojo odločitev”). Tako ravnanje zaznamuje utemeljen sum storitve kaznivega dejanja.Kvalificirana večina slovenske javnosti morda ni dovolj poučena o tem, da se cepljenje povsod in vselej ne izvaja v skladu z medicinsko deontologijo, zakonodajo (zlasti ZPPac) in jasnimi navodili samih proizvajalcev cepiv. Pri tem mislimo zlasti na natančno zdravniško in predhodno analizo zdravstvenega stanja posameznika, odgovorno izvrševanje natančne pojasnilne dolžnosti medicinskega osebja, ki izvaja cepljenje, zlasti glede poteka, možnosti, možnih stranskih učinkov in učinkovitosti cepljenja, posebej in natančno predpisani način ravnanja s cepivom pred cepljenjem in prisotnost zdravnika, ki takoj po cepljenju natančno pregleda posameznika. Uveljavljena praksa cepljenja prepogosto poteka celo kot »drive-in« cepljenje, h kateremu so v dneh pred Božičem intenzivno in vsiljivo pozivali javna oblast in v medijih nastopajoči predstavniki zdravniške stroke. Praksa cepljenja, ki ne ustreza deontologiji, zakonodaji in navodilom za ravnanje, ponuja dobre razloge za utemeljen sum storitve hudega kaznivega dejanja.Neposredno ali posredno siljenje ljudi v cepljenje, še bolj pa morebitna uradna uvedba obveznega cepljenja proti kovidu-19, so v očitnem in hudem nasprotju z mednarodnim pravom, ustavnim redom RS, medicinsko etiko in deontologijo, univerzalno moralo ter občim dobrim prebivalcev naše države.
dr. Tomaž Mastnak, prof. dr. Gregor Radonjič, Srečko Šorli, izr. prof. dr. Andraž Teršek, prof. dr. Boštjan M. Zupančič.26. december 2021
V zahodni Aziji je to vsakdanji dodatek jedem, ki ga ob obedu postrežejo z jogurtom ali kumisom, fermentiranim kameljim ali kobiljim mlekom. Tako pripravljen česen bomo prej okusili, če se odpravimo na pot v Turkmenistan, kjer imajo že pripravljenega inkjer so stiki z gostoljubnimi domačini zagotovljeni. Ko ga pripravimo sami, kar je vsekakor tudi dobra naložba, moramo počakati kar nekaj let, na srečo pa vseeno ne sto.Cele česnove glavice kar se da na tesno naložimo v večji steklen kozarec ( vmes dodaš tudi kakšen posamezen strok, da je kozarec bolj zapolnjen in na vrhu damo plastično mrežico ali leseno palčko ) in jih med tem pozornim opravilom občasno malo posolimo.Zalijemo jih z najmočnejšim domačim kisom. Kozarce dva do tri dni pustimo samo pokrite če ne jih lahko odpre. Nato kozarce zapremo in jih spravimo v klet. Po dveh letih kozarce odpremo in dolijemo manjkajoči kis in zapremo nazaj z novimi pokrovčki.Pred uporabo mora biti česen star vsaj tri leta.Najodličnejši je tako vložen česen šele takrat, ko postane tekočina skoraj črna, stroki pa mehki; po navadi je to po štirih ali petih letih, lahko pa odleži tudi petnajst ali več let .Ko dočakamo ta slovesni čas, česnove glavice vzamemo iz kozarca in stroke olupimo kar sproti pri kosilu; pri zelenjavnih ali mesnih jedeh, vsekakor pa z jogurtom ali kefirjem kot priloga v skodelici. Stoletni česen prav nič ne peče in ga ob dobri gostiji lahko pojemo celo glavico, ampak po njem izdihavamo podobno močne vonje kot po svežem.P.S.Če smo ljubitelji močnih okusov lahko kis, ki ostane uporabimo kot balzamičnega.
FOTOGRAFIJA: UNSPLASH, MK HAMILTON
