Hudičeve skale so predvsem označevalci časa, pa tudi prostora. Ta značilnost, ki jih nedvoumno ločuje od naravnih skalnih formacij, je razvidna iz tlorisa te megalitske strukture. V načinu postavitve 66-ih megalitov se skozi orientacijo sten in rež med posamičnimi megaliti kaže astronomska in prostorska matrika. Ta zajema kardinalne smeri neba, skrajne točke sončevega ciklusa, sveti kot, točke luninega ciklusa in točke Venere. To pa Hudičeve skale do določene mere enači z megalitsko arhitekturo Evrope iz mlajše kamene dobe in začetka kovinskih dob, pa tudi s kultni stavbami drugih kultur. Navsezadnje gre za globalni fenomen, saj je znano, da so mnoge stare kulture svoje kultne objekte usmerjale v smeri astronomsko pomembnih točk na horizontu. To velja tako za Stonehenge, majevsko piramido Chitzen Itza, neolitski gomili NewGrange in MaesHowe, za nekatere gomile iz rimskega obdobja in še posebej za cerkve, ki so zrasle tik ob megalitskih svetiščih.

Zato ni pretirana trditev, da je v Hudičevih kamnih zapisano prastaro vedenje o astronomiji

Ta špranja je poravnana z osjo sveta, oz. linijo sever-jug, na kateri se znajde sonce takrat, ko je na najvišji točki dnevne poti, torej ob poldnevu. Takrat smo priča projekciji svetlobnega žarka. Da ne gre za delo narave, nam poleg tega, da so bili podobni fenomeni evidentirani v nekaterih megalitskih strukturah sveta (t.i fenomen light box), priča tudi to, da to ni edina projekcijska reža Hudičevih kamnov

(avtor teksta Matej Gabrielle  Dasko)

Članek iz revije Misteriji