“Jogijijski spisi pravijo, da vsak človek živi toliko dolgo, koliko mu je določeno število vdihov in izdihov. Jogiji, ki redno izvajajo Kumbhako, transcendirajo čas, zmanjšajo število vdihov in izdihov na minimum in si podaljšujejo življenje. Jogi lahko živi tudi do 200 ali več let. V stanju mirovanja in zadrževanja diha se vsi procesi v telesu upočasnijo, uporabljamo minimalno energije za preživetje in skorajda ustavimo procese staranja.”
(povzeto po Ana COLJA)
“Kronično čezmerno dihanje je za naše zdravje največja ovira. Vdihujemo od dva- do trikrat več zraka, kot ga potrebujemo, pretirano dihanje oži dihalne poti, omejuje vnos kisika v telo in krči žile. Pozabljamo, da je nos namenjen dihanju, usta pa hranjenju.
Med odraščanjem se zaradi različnih zunanjih vplivov dihanje pogosto “pokvari” in začnemo dihati skozi usta. To ima številne negativne posledice, kot so zadihanost med telesnim naporom, slab spanec, astma in celo občutki tesnobnosti ali depresije, povezani z negativnimi vplivi dihanja skozi usta na možgane.
Splošno razširjeno zmotno prepričanje pravi, da globlji vdih poveča prenos kisika v kri. Vendar pa je vsebnost kisika v krvi nemogoče povečati, saj kri skoraj vedno vsebuje dovolj kisika.
Gre za to, da skrivnost sploh ni v kisiku, pač pa v ogljikovem dioksidu!
Glavni dražljaj za dihanje je namreč nakopičeni ogljikov dioksid (CO2), ki ga moramo spraviti iz telesa. CO2 je zelo pomemben, saj prav z njim celice dobijo kisik.
Kje se pojavi težava?
Ko vdihnemo več zraka, kot ga potrebujemo, iz pljuč izdihnemo preveč ogljikovega dioksida, ki ga je zaradi tega v krvi manj. Posledično so vrata bolj zaprta, kar pomeni, da kisik težje prehaja skozi. Če dihamo prekratek čas, to ne pomeni težave in v telesu ne povzroča trajnih sprememb. Če pa dlje časa dihamo pretirano, denimo več dni ali tednov, že nastanejo biokemične spremembe, ki povzročajo povečano občutljivost ali nizko toleranco za ogljikov dioksid. V takem stanju je dihanje trajno nad normalno mejo in receptorji v možganih nenehno spodbujajo dihanje, da bi se telo znebilo ogljikovega dioksida, ki ga telo zaznava kot presežek. Rezultat je navada kroničnega čezmernega dihanja ali kronična hiperventilacija z vsemi negativnimi posledicami.”
Patrick McKeown