avtor: Marjan Kogelnik

UMETNO USTVARJENE DRAME, V ILUZIJI KATERIH POSTANEMO LASTNE ŽRTVE

Da bi presekal mrtvilo stražarskega dela, sem si začel zamišljati fantazijsko zgodbo. Začela me je kratkočasiti, vedno bolj pa sem se poigraval še z mislijo, da bi jo za hec tudi dejansko  realiziral. Skušnjava je bila premočna in v naslednjem trenutku sem s puško in bojnim strelivom v roki že insceniral vdor tujega vsiljivca v kasarno. Uprizoril sem alarm: začel sem kričati in polniti puško, v takrat še zaigrani paniki tudi poklical na pomoč centralo straže. Po uradnem protokolu so le ti alarmirali celotno poveljstvo kasarne in sredi noči se je v kasarni nenadoma znašel domala celotniarzenal (bataljon?) oficirjev. Mrzlično so začeli iskali domnevnega vsiljivca (bilo je namreč leto pričetka Kninskega upora ),istočasno  pa sem sam vse bolj zapadal v občutek resničnostimojega sicer izmišljenega scenarija. V afektu močnih čustev sem pred poveljnikom naše enote nenadoma odvrgel puško in mu začel dramatično govoriti, da z vojaškimi zadevami nočem imetiničesar več, saj bi vendar lahko prišlo do situacije, da bi vsiljivca, ki bi lahko bil tudi moj tovariš, na mestu ustrelil. Vzgodbo sem vse bolj verjel in se nanjo pričel odzivati kot da je realna. Oblile so me solze in doživljal sem osebno (močno) travmo. Kasneje sem bil sam nad sabo presenečen, kajti takšnih odzivov si normalno ne bi upal privoščiti niti jih ne bi znalzaigrati, vedno sem bil namreč slab blefer.

Dolgo se s to zgodbo nisem več ukvarjal. Nanjo sem se spomnil šele tedaj, ko sem se pričel intenzivno ukvarjati s pojavom drame in dramatiziranja v medsebojnih odnosih in družbenih pojavih.

Zakaj imamo ljudje tako radi dramo, torej močne čustvene situacije? Koliko takšnih situacij ustvarimo umetno (in po nepotrebnem) popolnoma sami in zakaj? Ali začnemo v njih verjeti, se z njimi popolnoma identificiramo in tako postanejo naša realnost? Kakšna bi bila naša življenja brez dram? Bežimo pred dolgčasom? Se ob dramah počutimo bolj pomembne? Ali preko takšnih situacij uspemo bolje manipulirati druge za dosego lastnih ciljev? Ali pa le kot otroci enostavno eksperimentiramo s situacijami in se ob tem učimo – o sebi in drugih?

LJUDJE DRAMO POTREBUJEMO PREDVSEM  ZARADI NAS SAMIH

 

Od drame smo odvisni…preprosto, ker nas ob tej naši omrtvičenosti zavoljo bombardiranja z zunanjimi impulzi in  dražljaji le  ta  še za trenutek dvigne in daje lažni občutek živosti?

Dramo in dramatiziranje z svojo pozornostjo vneto gojimo in  poveličujemo, da nevede predvsem izražamo svoj JAZ, Dramo  uporabljamo kot svoj motiv, navdih in povod za kakršnokoli že udejstvovanje napram osebnim odnosom kot tudi do odnosov dozunanjih pojavov. Od drame postajamo usodno odvisni, ker drugače ne znamo in ne moremo, kajti mi smo ena sama drama skupaj s posledicami te–iste drame, ki jo pravzaprav sami generiramo kot denimo Chemtrailsi, ogroženost zaradi odtegovanja čiste vode, zraka, zdrave hrane, nezdravi ekonomski odnosi……ipd.

Dramatiziranje preko drame, ki jo  igramo sami s seboj in z drugimi služi  očitno  pritegovanju pozornosti, manipuliranja in dajanja pomena samemu  sebi.  Kot otroci smo navajeni, da z  dramatiziranjem dobimo tisto, kar si želimo , ker je to način, kako manipulirati z odraslimi. Drama je oblika, ki je preživela odraščanje in odrasli  jo kot  rezervo in sredstvo, s katerim bomo lahko manipulirali  druge ljudi, pogosto zadržimo.

Manjka nam emotivne distance. Ker pa  to večina nas ni sposobna narediti, sledijo drame in napihnjeni baloni solz in čustev ter žrtvenih izpadov. Ampak še vedno lahko to razumem brez obsojanja, ker funkcioniramo pač na osnovnih instinktih, daleč od intuicije in uravnoteženega razuma. V kolikor si vsaj malo zavesten, lahko to funkcionira kot “izobraževanje”, sicer pa so čustvene drame največja ovira za karkoli resnega, katerikoli projekt pa predvsem ogrožen ravno od snovalcev samih.
Dokazali smo si namreč  kolektivno , da smo ob še tako plemeniti ideji oz. pobudi pravzaprav ozko grlo in šibek člen ravno mi sami, tj. ljudje s svojo nezmožnostjo kreativnega sodelovanja na dolgi rok. Dobro idejo moramo tako predvsem zaščititi ravno pred nami samimi.

SVET NE BO STRADAL ZARADI POMANJKANJA ČUDEŽEV, AMPAK LE ZARADI POMANJKANJA ČUDENJA (G.K.CHESTERTON)

Ker smo vezani na dramo delujemo iz strahu, v paniki, v krču, v skladu s tem se nam generirajo misli dvoma in razdvajanja med ljudmi. Ker smo ves čas sistemsko vzgajani v ideologiji pomankanja in strahu zato, da se ves čas ravsamo med seboj in da smo v permanentnem krču,  smo tako lažje upravljani -manipulirani. Da pa bi karkoli dobrega na dolgi rok konkretizirali tudi v življenje, se naj bi čim bolj  izogibali raznih   dramatiziranj , katerih energijo zelo podpirajo razne zarote (čeprav je teh nebroj; pravzaprav so le te gibalo vsega, kar se po stari paradigmi sploh dogaja). Posledično se nemoremo uglasiti s pristnostjo, primarnostjo in energijo našega srca, ker smo preveč vzburjeni, naspidirani, adrenalinski, prestrašeni … in zato ne moremo delovati iz sebe, temveč delujemo iz obstoječih okoliščin, katerih je skupni imenovalec STRAH. Strah je tisti, ki nas blokira, da končno enkrat naredimo konec brezobzirnemu in neskončnemu izkoriščanju. In strah je naš največji sovražnik. Česa nas je strah? Da bomo ostali brez službe, brez denarja, brez pomoči,…strah nas je bolezni, smrti.. Strah je popolnoma nekonstruktivno čustvo, ki pa na žalost blokira naš celotni sistem (če gledamo sedaj ozko samo na človeka, blokira strah energetski, krvožilni, limfni pretok skozi naše telo in povzroča poleg neštetih bolezenskih stanj notranjih organov tudi slabo funkcioniranje naših možganov in tako nismo sposobni videti celotne realne slike in racionalno razmišljati, da o odtujenosti od sebe, narave in našega notranjega glasu -intuicije sploh ne govorim).  Strahovi so popolnoma nekonstruktivni in nas ovirajo, da bi v našem življenju nekaj naredili, da bi izvršili svoje poslanstvo in živeli v slogi, solidarnosti, enakosti, tovarištvu, povezovanju.
Stanje strahu pa je tudi najprimernejše, da vsak posameznik ali določen del družbe, postane ranljiv in primeren za manipulacijo, ker teži k temeljnemu občutku varnosti pod okriljem nekoga, ki izkazuje moč, čustva borbe in nakazuje možnosti rešitve. Sodoben človek deluje po sistemu “ovce – manipulacije” s strani predvsem medijev ali elit, ki ga uporabljajo za svoje načrte.

Ali si lahko zamislimo EM polje planeta kot njegov imunski sistem? Zakaj pa ne? Poglejmo npr. koliko milijonov mrtvih je bilo ob španski gripi ob koncu prve svetovne vojne. To je bilo obdobje panike, strahu, pomanjkanja, izstradanosti, brezizhodnosti, obupa, predanosti v usodo, predvsem pa nepredvidljivosti, ki si ga ta trenutek od vsega potrošništva razvajeni povprečen Evropejec niti približno ne uspe predstavljati. Gre morda pri tem za upad naravne imunosti celotnega prebivalstva in planeta?

Kolektivna pretirana čustvena odzivnost v občutku ogroženosti je elektro – magnetno polje planeta Zemlje 11. 9. 2001 ob padcu WTC dvojčkov spodbudila k ekstremnemu odklonu, enega redkih sploh kar pa je tudi izmerjeno.

Zaradi strahu in stiske milijonov ljudi, ki so spremljali dogodke WTC, je zanihalo celotno EM polje planeta. Tudi Michael Tellinger nam je v predavanju v okviru kongresa Piramide in starodavna tehnologija nakazoval podoben efekt š e iz časov antične drame. Človek po njegovem v drami služi kot vir energije za energetsko mrežo planeta. Vezano na to povezuje tudi sam namen razvoja antične drame, tragedij, komedij , izgradnje amfiteatrov in dramatičnih gladiatorskih bojev.

 

 

 

Avtorica Barbara Marciniak je še konkretnejša : „ZAVEST HRANI ZAVEST.  Hrana za določena bitja je ZAVEST. Vsa hrana vsebuje na neki točki svojega razvoja zavest, ne glede ali jo kuhate, pečete ali jemljete iz vrta – vi jo prebavljate, da bi se prehranili. VAŠE EMOCIJE SO HRANA ZA DRUGE. Če se vas kontrolira in usmerja, da manifestirate norost in uničevanje, vi PROIZVAJATE VIBRACIJSKO FREKVENCO, ki na ta način vzdržuje te druge, ki se z njo HRANIJO.

 

Delovanje, vzpodbujeno z dramo, daje občutek, da nekaj rešujemo (vodo, živali, planet, preživetje, samooskrbo…) in s tem v svoji anonimnosti postajamo sami sebi pomembni, v tej igri vidimo vsenaokrog predvsem grožnje, zarote in zle sile, ki nam pretijo. Če pa le teh ni na obzorju, si jih zlahka izmislimo, le da potenciramo sebe kot lepe, čiste, mesije, rešitelje, mučenike …tako v medosebnih odnosih kot tudi na področju širših družbenih pojavov. Ne zavedamo pa se, da se s takim odnosom ne le oddaljujemo od bistva, pač pa tudi  vztrajno  onemogočamo kakršnokoli možnost vznika pogojev za prijazno, pravično družbo in razmere v njej. Iz istega ne uspemo prepoznati pravilno kaj je za nas dejansko grožnja in kaj priložnost. Pritoževanje čez sistem in elite ali čez kakršnokoli že situacijo je izraz nepoznavanja principov v osnovi, v kolikor bi te principe poznali in se po njih ravnali tega  nikakor ne bi počeli, kajti s tem le podpiramo sistem, ki nas ne opolnomoča pri življenju oz. nam krade vitalnost.

Seveda še zdaleč ni vse popolno, pač pa o razmerah tu in sedaj z ozirom na predispozicije naše skupne klime, našega skupnega notranjega konflikta,  so le te najboljše kot so sploh lahko. Vsakič smo torej v stanju najboljšega, boljše kot je, preprosto ni mogoče, živimo edino mogočo/možno opcijo , pa ji lahko rečemo slaba , dobra , krasna al drekava, …taka kot je,  je glede na izhodiščnepogoje kot manifestacija v zunanjem  edina logična, mogoča posledica. Živimo v participatornem vesolju, kjer se vse sešteva, vse šteje , tudi naše pritoževanje. VEDNO imamo na izbiro opcijo PROTI ali ZA, katera je prava glede na dejstvo, da svet kot ga soživimo , ga tudi soustvarjamo , ves čas, ne glede na to ali se obnašamo božansko ali ne, zunanji svet je zgolj posledica , efekt skupka naših navidez sicer individualnih akcij, misli, čustev, strahov.

Ob vsem tem se sprašujem: “Bi bili denimo na čudežnost vode, zraka , zemlje, hrane, življenja…odzivni prav tako, četudi bi nam ne grozilo njih odtegovanje?“, Zgolj zaradi njih lepote, čudežnosti?

Odgovor na to vprašnje in izziv glede pomanjkanja čudenja iz podnaslova ponujajo nekateri raziskovalci, avtorji in pisci. Denimo Bruce Lipton, Greg Braden, Rupert Sheldrake…, ki opisujejo čustvovanje in dojemanje sebe in sveta z druge plati bolj kot občutenje in  s tem moč molitve. Pri tem omenjajo frekvenco naših občutkov in misli celo v vezi ti. Biologije prepričanja oz. Epigenetiki.

Prej nakazano EM polje kot imunski sistem planeta Gregg Braden imenuje božanska matrika, ki jo opisuje takole:“To nosilno polje energije, zahodni znanstveniki opisujejo kot splet ali mrežo, ki ustvarja, kar oni imenujejo »osnovno strukturo celotnega stvarstva«.To polje energije je tu že od samega začetka.
To je inteligentno polje. In ta inteligenca se močno odziva na človeška čustva. Začutiti moramo občutje, kot da je »molitev« že uresničena. In v tem občutju govorimo energijam stvarstva, omogočamo svetu, da se odziva na nas, omogočamo temu polju, kvantnemu hologramu, božjemu umu, da nam odgovarja s tem, kar sami občutimo v svojih srcih“.

Fundamentalno spoznanje se nam potemtakem ponuja samo po sebi. Živimo v vesolju, ki je živ organizem in se razvija, mi kot del le tega pa z njim. Ali lahko govorimo o energetski matrici?
Filozofa in biokemika Ruperta Sheldrakea in njegova spoznanja o morfogenetičnih poljih, o novi znanosti o življenju Igor Kononenko povzema z naslednjimi besedami:
„Sistemi kot so kristali, atomi, celice in organizmi so organizirani v morfična polja, ki jih obdajajo. Sama snov izhaja iz teh polj, ki imajo vgrajen spomin. Ta spomin omogoča, da podobne reči iz spomina vplivajo na druge podobne reči, temu rečemo morfična resonanca. Polja sama se razvijajo in so podobna prejšnjim. Npr. nova vrsta kristala na začetku še nima svojega polja. A ko se kristal sintetizira povsod po svetu, bi moral proces sintetizacije postajati vedno lažji ravno zaradi morfičnega polja in njegove resonance. Z vsako ponovitvijo se spomin krepi.
Idejo morfičnih polj lahko razširimo na socialne navade in rituale. Ljudje radi delamo stvari na način, ki se je vedno uporabljal in je globoko vtisnjen v polje. Samo ponavljanje dejanj na isti način nas povezuje z ljudmi, ki so to počeli v preteklosti in s tem ohranja preteklost. Celotne skupine živali se vedejo kot ena sama eniteta, obdana s takim poljem. Od skupine rib, do termitov in jate ptic.“

ČUDENJE PRISTNOSTI, ORIGINALNOSTI NARAVE : “Čudeži niso v nasprotju z naravo, ampak samo v nasprotju s tem, kar o naravi vemo“ – sveti Avguštin

Sokrat, grški filozof in modrec izhaja iz dveh temeljnih misli

1 »Edina prava modrost je vedeti, da ne veš ničesar.«

2 »Prava modrost pride, ko spoznamo, kako malo razumemo o življenju, o sebi in o svetu okoli nas.« in »Modrost se začnes čudenjem.

Prepričan sem sicer, da stvari ne gre preskakovati, razvojni proces kar tiče zavedanja človeka pač pelje prek mnogih neumnosti, ki povzroča tako ali drugačno gorje.

Najprej pa se MORAMO vseeno zavedati osnovnih DEJSTEV Realnega Pogleda na svet skozi opazovanje čez ta trenutek pač še vedno zelo omejena čutila. In ta čutila bomo lahko širili le če bomo NAJPREJ razumeli kako delujejo taka kot so danes. Kajti šele takrat bomo bili pripravljeni na spoznavanje tistega kar nam danes z njimi ni dostopno Priznajmo si predvsem to, da smo ranljivi, zmotljivi, neuki, da v svojih sposobnostih dojemanja in čutenja iz stanja odtujenosti od pristnosti, dojemamo zelo zelo malo stvarstva. Iz tega pa so tudi naša dejanja, načrti  in predstave o tem  kaj je nujno, dobro, smiselno, kakšen je svet…, precej oz. zelo zelo omejena.

Vse skupaj potrjuje tudi skupno spoznanje iz srečanja s Tomom Križnarjem, da nas najbolj pesti pozaba pristnosti, originalnosti, naše integritete z naravo, to , da le tega ne čutimo več kot primarno. Kar se dogaja v Darfurju ni le zaradi vode in nafte , marveč tudi zaradi zadnjih ostankov pristnih ljudi , bogastva pristnosti človeštva. Iz pozabe pristnosti posledično namreč izhajajo vse vrste težav , njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije.

Paradoks pri vsem je, da ničesar ne moremo reševati, ker pravzaprav ni kaj rešiti, ker stvari so neizogibno take kot pač so edino možne predvsem zaradi naše skupne aktivnosti/ neaktivnosti oz. stanja zavesti.Nobenih problemov niti nemoremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo. Motiv reševati stvari je  po moje napačen oz. nujno ne rešuje nič.
Kar edino je pomembno in kar edino ne stopnjuje drame, zaradi katere sem pričel ta sestavek, je nemotivirano soustvarjanje skozi entuziazem, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu in tako prek polja, matrike ob prepoznavi lastnega poslanstva nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma(*). In čudeži postanejo nekaj povsem vsakdanjega in običajnega.

Marjan Kogelnik

*
“Hologram lahko spreminjamo kjerkoli. In ne glede na to, na katerem nivoju spremenimo hologram, se spremeni celoten hologram, kajti to je eden od njegovih temeljnih značilnosti.
To pomeni, da se lahko stvari spremenijo na izvoru, kjerkoli že to je, na energijskem nivoju primarne stvarnosti, na nivoju bilo katere od dimenzij, na nivoju kolektivne zavesti človeštva, pri posameznem človeku, itd. in posledice bodo vidne na vseh ostali nivojih.” (http://www.zavedanje.com)

Članek iz revije Pomagaj si sam TUKAJ tudi v pdf