Prehranska Samooskrba je eden najbolj zlorabljenih pojmov zadnjega časa, vse bolj postaja politična floskula prežvecenih politicnih klišejev dopadljivih političnih in kojekakvih gverilskih in etično spornih nastopov za všečne nastope posameznikov, ki se želijo samopromovirati.
Dejansko pa je samooskrba nekaj najbolj samoumevnega že od nekdaj, le sedaj se to vprašanje nekako zelo popularizira. Zanjo ne rabimo megalomanskih projektov, pač pa le en manjši preblisk v glavah zadostnega števila ljudi, da se s tem posledično večina zave prvobitnosti naveze z zemljo, vodo, zrakom in svetlobo ( Več TUKAJ in TUKAJ)
Samooskrba je naša intimna stvar, odgovornost in samoodgovornost tako posameznika kot ljudstva v celoti , katero ponovno obujanje in ponovno vzpostavljanje rabimo ne le zaradi golega preživetja in brambe pred grozečo lakoto pač pa predvsem zaradi življenja samega. Odgovornost, kvaliteto življenja moramo obdržati v lastni domeni, kar pomeni, da za ohranjanje suverenosti v vezi zdrave in zadostne hrane prevzamemo popolno odgovornost kot posamezniki ter v skupnosti povezani tudi kot družba.
Samooskrba je logična posledica sinhronosti ljudstva, zatorej je cilj potemtakem prej sinhronost ljudstva, saj samooskrba le temu rezultira.
S sprejemanjem samoodgoornostji do lastne prehranske avtonomnosti oz. suverenosti nam to vprašanje prehaja od največjega problema k največji priložnosti. Problem nam je lahko le v primeru, če reševanje naše samooskrbnosti prepuščamo drugim (npr. živilskim megakorporacijam in njihovim služabnikom ) in se s tem odrečemo lastnemu opolnomočenju. Samoaktivacija za prehransko samozadostnost nas povezuje v skupnost, kjer je skupen imenovalec zemlja, lastna semena, čista voda itd., v skupnost pa vodi mnogo vhodov, pravzaprav ga skoraj ni področja človekovega udejstvovanja, ki ga ne bi bilo mogoče vkomponirati kot prispevek za doseganje lastne prehranske varnosti.
Primarno nam je predvsem osnovno izhodiščno stališče ali nam prehranska samooskrbna nezadostnost predstavlja problem ali priložnost, dejansko iz tega izhajajo naši motivi in pristop k temu vprašanju. Če privzamemo , da je to naš problem, delujemo iz strahu , v paniki , v krču, v skladu s tem se nam generirajo misli dvoma in razdvajanja med ljudmi, razmišljamo npr.kot :”to je problem, težka naloga, nemogoče, morda dvig par procentov samooskrbnosti..itd ”
Zato pa je to zame raje predvsem priložnost zbliževanja ljudi, fokusiranja za vizijo zdrave družbe, kjer privzamemo, da je razlog za stanje družbe zgolj skladnost naše stopnje kvalitetne vključenosti vanjo. Torej tu ni dvoma, privzemimo preskrbljenost z zdravo hrano, vodo….. v lastno pristojnost kot priložnost povezovanja pravih stvari, pravih ljudi, na pravem mestu in pravem času, pa nam rata še celo kaj več , to kar si eventuelno zaenkrat še zelo težko predstavljamo.
Skupno spoznanje po raznih pogovorih je, da nas najbolj pesti pozaba pristnosti, originalnosti, naše integritete z naravo, to, da le tega ne čutimo več kot primarno. Iz pozabe pristnosti pa posledično izhajajo vse vrste težav , njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije. V tem oziru zagovarjam predvsem samoorganiziranje v okviru skupnosti in konkretnim delom vsaj na skupnostnih njivah kot minimalnih orodij za ponovno navezavo z zemljo, soncem, vodo , zrakom , etrom….
Namen skupnosti je torej v delitvi veščin, znanja, aktualnih namigov na področju prehrane(zagotavljanje in shranjevanje živil) energije, osnovnih preživetvenih potrebščin in opreme, zagotavljanja čiste pitne vode in še in še… prepotrebnih za preživetje v kriznih časih.
Ugotovili smo, da nas vse več in bolj druži nagnenje, da bi prispevali k skupni dobrobiti, k napredku za vse. Pomembno spoznanje, da smo na tem planetu vsi eno, da smo skupaj z vsem življem pravzaprav najprej vsi Zemljani. Slednje nas druži v misli, da je skupno zadovoljstvo odvisno od zadovoljstva vsakega posameznika in obratno. Če si pomagamo na tej poti lahko dosti prej zgradimo zadovoljno sonaravno, pravičnejšo in seveda čistejšo družbo. S tega vidika ne obstajajo meje. Ljudje dobre volje, namreč uspejo videti preko meja svojih parcel. Ko govorimo o ekologiji, je zdravje npr. mojega vrta, lahko vrhunsko le, ko je tudi zdravje širše okolice dobro. Podobno velja na vseh drugih področjih.
Skupen smoter delovanja skupine ljudi je v afirmiranju življenja, v širjenju znanj, vedenj, veščin, sposobnosti, tehnologije, dobrih preteklih, pozabljenih in novih praks, know how-a, skratka orodij, ki ljudem lajšajo, osmišljajo življenje in krepijo zavest o sopovezanosti, soodvisnosti. Več kot si bomo uspeli podeliti med sabo, bogatejši bomo in to brez upada zadovoljstva.
V trenutno veljavni paradigmi ločenosti namreč izgubljamo vsi , tako bogati kot revni.
Znanja si ne moremo lastiti, saj ga je pridobilo človeštvo v tisočletnem delu, brez teh dosežkov marljivih ljudi prek vseh vzponov in padcev skozi preteklo zgodovino življenje danes ne bi bilo mogoče. Zato pravimo, znanje pripada vsem in vsakomur v isti meri, naj bo vsem dostopno, če so le pripravljeni delati za dobro. Vzajemnost in solidarnost pa bo v bodoče itak potrebno gojiti, če nočemo kloniti pasivizaciji, ki nam jo globalizacijski trendi vse močneje podtalno poskušajo podtakniti oz. nas nanjo privzgojiti, da bi nas vse učinkoviteje zlorabljali in izkoriščali.
Največja zmaga ki jo lahko dosežemo je, da premagamo SEBE, lastno inertnost, obotavljivost, neodločnost in strah za resnični napredek v iskreni sprejemljivosti glede sebe kot tudi sveta v katerem smo, vključno z vsemi packami.
