DELIM prevod intervjuja z Björnom Eyblom, zdravilcem, maserjem ter avtorjem knjige „Dusevni vzroki nastanka bolezni! Intervju vodi Jo Conrad in je nastal 7.11.2011:

Prevedla Claudia Albina Božič

Dragi moji!

Tukaj imate prevod intervjuja z Björnom Eyblom, zdravilcem, maserjem ter avtorjem knjige „Dusevni vzroki nastanka bolezni! Intervju vodi Jo Conrad in je nastal 7.11.2011:

Nisem prevajala dobesedno, ampak sem naredila bolj nek povzetek, pri cemer sem delno izpuscala komentarje novinarja.

Razlaga bolezni skozi naravne zakone

G. Eybl zivi in dela v Avstriji, s tem nacinom zdravljenja se je pricel ukvarjati po primeru deklice Olivie. Takrat je prvic slisal o dr. Hamerju. Kot mnogi drugi je tudi on bil zelo prizadet, kako so delali s to deklico. Na kratko o tem primeru: Olivia je imela obliko raka na ledvicah. G. Eybl pove, da je po njegovem mnenju bil cilj tega medijskega pompa okoli Olivijenega primera, da se razkrije in ocrni delo dr. Hamerja. Dr. Hamer je ves cas poteka zdravljenja vedel, kako se bo bolezen razvijala, kaj se dogaja in kaj bo sledilo, bolje kot solska medicina. Mediji so ga pa napadali, kako lahko dovoli, da deklica trpi bolecine ipd. Tudi starsi so opazovali potek bolezni in razumeli, kako zdravljenje poteka. Bili so prepricani, da bo deklica s tem nacinom zdravljenja ozdravela, na svoji poti so bili konsekventni in vztrajni. V tem so prisli v navzkrizje z avstrijskim zakonom, morali so zbezati. Med begom se je za deklico stanje obrnilo na slabse, ta velik konflikt je sprozil poslabsanje njenega zdravstvenega stanja. Olivio so na silo pripeljali v bolnisnico, starsi so izgubili skrbnistvo, koncno je bila operirana in kasneje kemoterapirana. V javnosti je nato nastala slika, da jo je to klasicno zdravljenje pozdravilo. Eybl prizna, da se je najprej pustil zapeljati medijem, cesar se sramuje, vendar v tem vidi tudi nekaj dobrega, saj je postal nezaupljiv do njih in vsako zadevo veliko bolj razisce. Tri leta po tem dogajanju je v reviji „Raum & Zeit“ naletel na clanek dr. Hamerja. Zadevo je raziskal, si nabavil literaturo in ugotovil, da zadeva sedi, ima smisel. Preprican je, da bo ta teorija spremenila medicino v njeni osnovi.

Konflikti sprozajo bolezni. Izhaja se iz tega, da ima vsaka bolezen dusevno ozadje. Izvzete so nesrece, zastrupitve, bolezni pomanjkanja hranil, npr. skorbut. Vse drugo, kar se v nasem telesu zgodi, ima vzrok v nasem dusevnem stanju. Dr. Hamer je to medicino odkril na lastnem telesu, najprej skozi smrt svojega sina. Pri Hamerju se je v fazi zdravljenja pojavil rak na modih. Pomislil je, vedno sem bil zdrav, zdaj pa se mi zgodi najhujsi konlifkt v mojem zivljenju, smrt otroka, in kmalu za tem sam zbolim za rakom. Tukaj je videl povezavo. V tem obdobju je bil glavni zdravnik v neki Münchenski onkoloski kliniki. Rekel si je, ce to bolezen prezivim, bi rad to zadevo razcistil. Bil je v stiku z rakavimi bolniki, zato je lahko razsikoval. V tem casu so se v bolnisnicah pojavili prvi digitalni tomografi, kar mu je omogocalo shranjevanje in primerjanje podatkov. Predvideval je – ce ima dusevno stanje taksen vpliv na telo, potem mora nekaj to vse skupaj koordinirati, povezovati. Odgovor, ki ga je nasel, je bil nedvomno, da to morajo biti mozgani. Lotil se je raziskave na svojih pacientiih. Ugotovil je, da imajo npr. vse pacientke z neko doloceno vrsto raka na istem tocno dolocenem mestu v mozganih neko „ploscico“, poskodbo. Jasno mu je bilo, da psiha krmili telo in vse njegove organe. To je bil zacetek njegovega odkrivanja.

Nasel je povezave med nekim konfliktom, ki se je pokazal tudi na tomografskem posnetku na mozganih. Pravilno je lahko ugotavljal povezave med stanjem v predelih mozganov in boleznijo po telesu. Prednost tega nacina zdravljenja je v tem, da lahko povezujemo in kontroliramo dusevno stanje z mozgani in boleznijo na telesu. Tako se izkljucujejo napake. Razvil je teorijo 5 naravnih zakonov.

Prvi zakon je: vsaka bolezen izhaja iz nekega konflikta, soka, ki se je zgodil v preteklosti. Ta sok te doleti, ko nisi pripravljen, se nanj torej ne mores pripraviti, o tem ponavadi tudi ne moremo ali nocemo govoriti. In res gre za nekaj pomembnega, ni neka izmisljotina ali nepomembnost. Mi bolezen vidimo kot nekaj slabega, vendar je samo posledica in logicno nadaljevanje tega soka. Bolezen ima smisel. Sok povzroci bolezen, ta pa se pozdravi z razresitvijo konflikta.

Drugi zakona je: „dvofaznost“. Zaradi soka pride clovek v stanje dolgotrajnega soka. Poseben znak tega so npr. hladne roke, izguba apetita z izgubo teze, nespecnost in veliko vec. Tudi prisiljeno razmisljanje o vedno isti zadevi. Ce pride do ozdravitve, se to imenuje razresitev konflikta. Po tem se telo prestavi v stanje olajsanja in sprostitve. V tej drugi fazi najdemo vse oblike solskih ali uradnih bolezni. To je paradoks te nove medicine. Bolezni kot vrocina, glavobola, bolecine v hrbtenici se pojavilo v fazi ozdravitve ali zdravljenja. So postopek popravljanja telesa. V prvi fazi ne cutimo veliko, celo naprotno – smo aktivni, zmogljivi, dinamicni. V drugi fazi placamo ceno za nekaj, kar se je zgodilo pred tem. V najboljsem primeru se pocutimo slabo, imamo vrocino, lezimo. To so pogosti simptomi zdravljenja telesa, ki jih mi poskusamo zatirati, vrocino zbijati ipd. Po tem spoznanju je vrocina ozdravitvena. S tem znanjem smo lahko bolj sprosceni do simptomov, ker vemo, zakaj so nastali. Ce lahko ocenimo, kako dolgo je stres trajal, potem vemo tudi, kako dolgo nas bodo ti simptomi spremljali.

To se je zgodilo pri primeru Olivie. Dr. Hamer in starsi so vedeli, kdaj je konflikt nastal, kako dolgo je trajal dolgo, zato so lahko predvideli, kaj se bo v prihodnje zgodilo. Starsi so potrdili, da je dr. Hamer vedno natancno vedel, kdaj bo npr. prislo do spremembe tkiva, in da to predstavlja ze fazo zdravljenja. Pri tem si ne smemo delati prevelikih skrbi, lahko nastopijo tudi bolecine, ampak ni treba delati panike, saj gre za fazo zdravljenja. Pri diagnozi bolezni smo lahko zelo gotovi, saj tudi mozgani pokazejo funkcijo bolezni. Olivia je v casu bega pred mediji in avstrijskim zakonom dozivela velik konflikt bega, kar je povecalo otekline v telesu. Zaradi tega ji je narasel trebuh – tudi zaradi otecenih jeter. Mediji so porocali, da je trebusna votlina polna tumorja. V medijih niso omenili, da je imel tumor dejansko manj kot kilogram teze, kar bi se dalo obvladati.

Tretji naravni zakon zapove, da vse, kar se v telesu zgodi, se zgodbi na podlagi treh tipov tkiva, kot so se skozi zgodovino cloveka razvijala. Ti se v stanju konflikta enkrat obnasajo s porastom celic, drugic obratno – z zmanjsevanjem stevila celic. Konflikti so lahko nizje vrste, ko necesa ne dobimo, kar bi radi, ali necesa ne moremo prebaviti, nato koflikti napada, ki prizadenejo notranjo kozo, torej trebusno steno in organe v njej; konflikt samospostovanja, ki prizadene nas gibalni aparat – kosti in sklepe. Najnovejsi (gledano z vidika razvoja cloveka) koflikti prizadenejo cutne organe, koronarno ozilje na srcu. Govori o „Keimblätter“ – verjetno misli zarodne plasti.

Dr. Hamer je bolezni poimenoval bioloski posebni programi. Ce smo utrpeli koflikt v samostovanju, se to pokaze na kosteh. Ce nas sef nenehno kritizira, lahko utrpimo konflikt samospostovanja, se imamo za neumne. Narava v tem primeru stresa ustvari bolezen na hrbtenici v vratnem delu ali gleznju. V fazi zdravljenja bodo simptomi potem rdecica, oteklina ali npr. okvara medvretencne ploscice ali samo ledveni usek (heksensus). V skrajnem primeru je levkemija npr. faza zdravljenja kostnega raka. Levkemija je za solsko medicino nekaj groznega, zanje ni. V aktivni stresni fazi se lahko diagnosticira anemija, v naslednji fazi zdravljenja pa nastopi ponovna izgradnja kosti in tudi nastajanje krvi. Takrat v krvi vidimo veliko nezrelih krvnick, kar uradna medicina diagnosticira kot levkemijo. V bistvu je tukaj potrebno dati pacienta samo v posteljo, da se naspi, saj to potrebo tudi ima.

Dr. Hamer je omenjal, da so otroski zdravniki pri levkemiji nekoc rekli, da je potrebno smo nekaj dni ali tednov pocakat. In ce se ne pozdravi, naj pacient pride ponovno na pregled. Takrat se praviloma ni zgodilo nic hudega. Danes pa se zaganja panika, ce nekdo zboli za levkemijo.

Norost danasnje medicine je, da s temi neverjetnimi aparati in nacini odkrivanja bolezni, najdemo vsak najmanjsi tumor. Bolje bi bilo, da pacient tega ne ve, ker narava vecinoma sama poskrbi za ozdravitev. Lahko tudi, da tumor sploh ne moti. Nekoc so imele zenske v prsih veliko vozlickov, nihce se ni za to zanimal. Imele so veliko skrbi, otroci so bili v vojni, preziveti je bilo treba. Imeli so druge skrbi, zato se z malenkostmi niso ukvarjali. Konflikt, npr. konfilkt zaradi skrbi se je v nekem casu razresil, zato so tudi simptomi izginili. Nato so zenske imeli tudi turbekulozo na prsih, ki se je pozdravila. V najhujsem primeru se je celo odprla rana. Tega danes ne vidimo vec, saj se takoj operira. Danes je treba tako dstraniti vsak vozlicek v prsih, obsevati, uporabiti kemoterapijo. Pogosto zenskam prsi pogosto tudi amputirajo. Tega ne bi bilo treba.

Je pa bolje, da ce je zenska prestrasena, okuzena od ustrahovanja medicine, da se tumor odstrani, kajti tudi panika in strah imata velik vpliv na nadaljnji potek zdravljanja. Pomembno je, da zenska ponovno pride v dusevno ravnovesje. Ce te povezave poznamo, lahko nacrtujemo zdravljenje. Danes ima diagnoza „tezje“ bolezni tak negativni naboj, da se vsi ustrasijo. Zanimivo je, da pri zivalih ne najdemo metastaz, medtem ko je pogost vzrok smrti pri cloveku tumor, metastaze v pljucih, ker ta diagnoza pri ljudeh sprozi veliko hujsi sok, ki se manifestira v telesni obliki na pljucih ali na jetrih. To je tisti smrtni strah, saj naj bi bil rak vendarle neozdravljiv.

Manjka se cetrti naravni zakon. Tukaj gre za to, da mikrobi, torej mikroorganizmi v grobem tvorijo 3 skupine: glivice, bakterije in virusi ali bolje globulini. Mikroorganizmi imajo stalno mesto v telesu. Dr. Hamer je ugotovil, da so nasi simbioti in v nobenem primeru ne nasi sovrazniki. To je zelo veliko odkritje z velikimi terapevtskimi posledicami. Prej smo poskusali npr. pri bronhitisu uniciti povzrocitelje z antibiotiki. Pri tem znanju se pokaze, da je to zmotno. Pnevmokoki imajo v telesu neko nalogo, in pustiti jih moramo, da delujejo. Mozgani jih posljejo v organ, kjer je potrebno nekaj narediti, ocistiti. V osnovi jih ne smemo unicevati, temvec jih moramo varovati. Ce pa npr. neko vnetje postane prehudo, ce otrok ponoci krici od bolecin, potem smo lahko veseli, da imamo antibiotike, da lahko to fazo zdravljenja malo omilimo. Vnetje srednjega usesa je zdravljenje, ki ga je potrebno samo pospremiti. Pri tej medicini smo lahko bolj sprosceni, ne rabi nas biti strah simptomov in bolezni.

Eybl je napisal knjigo „Dusevni vzroki pri nastajanju bolezni“. V njej je preko 500 primerov iz prakse. Na kratko pove, da je najlepse opazovati povezave pri manjsih boleznih, kjer tudi ni rizika, da bi se kaj zgodilo, in kljub temu se zdravljenje dogaja po nacrtih in natancno. Pred kratkim je imel pacientko, ki je imela na spodnji ustnici posejanih nestetov herpesov. Bilo je hudo, skoraj cela ustnica je bila v krasti. Vemo, da je herpes locitveni konflikt. Ce gre za herpes na ustnici, to pove, da gre za locitveni konflikt, ki je neposredno povezan s tem mestom. In kaj delamo z ustnicami? Poljubljamo se, govorimo, to so osnovne funkcije. Potem tukaj poiscemo, kaj se je zgodilo. Pri tej pacientki je bila zgodba sledeca: gre za starejso gospo, ki ima odraslo hcer in zivi brez partnerja. Hci se je nenadoma odlocila, da se z mozem, svojo druzino, preseli na Dunaj. Zenska je od tega dne ostala sama. Imeli sta dober odnos, zato ji je bila hci njena najpomembnejsa oseba. Mehurcki herpesa so se pojavili takrat, ko sta mati in hci sli na potovanje v Hamburg. Mati se je veselila, da hci za nekaj casa spet samo njena. Tam se je zgodba z ustnico zacela. Herpes je bil posledica locitvenega konflikta, ki se je zdaj razresil s poljubi, pogovorom. Telo je tako regeneriralo povrhnjico. In ta regeneracija je povezana z nabreklostjo, mehurcki. Vedel je, da se je ze dlje casa pocutila osamljeno, zato je predvideval, da bo zdravljenje ustnice trajalo pol leta. Pol leta je morala ziveti s herpesom na ustnici. Ustnica se je dokonco zacelila.

V sebi nosimo tudi konfilkte, ki smo jih potlacili, npr. posilstvo, kjer je bolecina tako huda, da jo potlacimo. Ali lahko zdravnik predvidi, da se mora nekaj na tem podrocju nekoc zgoditi in to mora poiskati? Eyblovo mnenje je, da ce je nekaj pozabljeno, je to v redu. Ni dobro odpirati „zaprtih ran“. Na CT-ju se lahko kaj najde, vendar ce se je zgodilo v zgodnjem otrostvu, ne vemo, s cim imamo opravka. Vemo sicer, da je nekoc bil seksualni konflikt ali konflikt za prostor. Tudi najmanjsi dogodki lahko privedejo do hude diagnoze raka. Eybl je imel pacientko, ki se ji je zgodil konflikt borbe za svoj prostor. Ta je zelo pogost, nam vsem se je ze zgodil. Ta konflikt je imela s svojim tastom. Ko ga je prvic videla, je imela odpor do njega. Hkrati pa je imela konflikt za svoj prostor, revir, ker je bil drugacen tip cloveka. Vse to skupaj z obcutki odpora, celo gnusa, lahko pripelje do bulemije. Imela je torej vec let bulemijo, ki je po nekaj letih prenehala. Spoprijela se je s situacijo. S tastom je imela dodatni konflikt oznacevanja revirja. Za to obstaja smesna resitev. Ugotovila sva, da ceprav se ne marata, jo tast redno obiskuje. Vedno se je vsedel na stol za mizo, ki je sicer pripadal pacientki. S tem jo je hotel jeziti. S takimi stalnimi obiski ohranjamo konflikt. Ce ni simpatije, obiski niso potrebni. Zival je bolj modra – se preprosto umakne, s tem se razresi konflikt od sebe. Ko sva ugotovila, da s temi obiski prihaja do „revirnega“ konflikta, s tem sedenjem na njem mestu, se je pacientka odlocila, da zeli te obiske v bodoce omejiti. Tasta naj raje obisce sin. Doma je svoj prostor simbolicno ocistila. Povedala je, da ima doma kipec Bude, ki ga je dala na prostor in s tem ustvarila novo polje. Naslednji dan je imela vnetja mehurja. To je zdravilna faza revirnega konflikta. Tako pri zivalih (psih) kot ljudeh z uriniranjem pokazemo in ocvrstimo svoj prostor. Ce nam nekdo pride preblizu, ce prestopi meje, nase meje, ce partner ne dela tega, kar hocemo, to velja predvsem za zenske, smo v revirnem konfliktu, kar v fazi zdravljenja povzroci vnetje mehurja. Tak konflikt lahko resimo s pomocjo majhnega rituala. Tako izgleda terapija v novi medicini! Gre za konkretno spreminjanje neke zivljenjske situacije, ki nas je bremenila. Pri takem nacinu zdravljenja se mora terapevt vziveti v pacienta.

Za nekoga, ki ne pozna naravnih zakonov zdravljenja, so preventivni pregledi lahko rizicni za zdravje, ker se lahko odkrijejo simptomi, ki ne bi povzrocali tezav z zdravjem. Ti pa bodo zdaj postali problem. Clovek zaide v spiralo strahu, iz katere pogosto ne more vec izstopiti. V takem trenutku je vcasih tudi prepozno, da se spoznamo s to novo medicino, saj se je zelo tezko iztrgati iz te spirale strahu. Ta diagnoza na cloveka deluje kot hiptnoza in vemo, kaksno moc ta ima. Ko si ze enkrat izpostavljen tem infomacijam o svojem zdravju, diagnozami, lahko recemo brezsrcnimi diagnozami, je to tezko. Zato se je najbolje ze prej posvetiti novi medicini, ko smo se zdravi.

Zavedati se moramo, da je pomembno to, kaj nekdo obcuti glede na dano situacijo. Ljudje razlicno reagirajo na situacije, nekdo ima problem z necim, drug s cim drugim. Merodajno je, kaksne obcutke nosi v sebi posameznik. Od zunaj ne moremo reci, da je nekdo nek konflikt dozivel ali ne. Pogosto se zacetek konflikta vstavi ze zelo zgodaj, v otrostvu, ce otroka in njegove potrebe ignorirajo ali ce ze zelo zgodaj mora poslusati „tega ne znas, ne bo ti uspelo …“ S takimi stavki otrok odrasca in na teh dolocenih mestih pride do konflikta, ko bi kdo drug rekel, saj ni pomembno, zanj je zelo pomembno. Ampak s tem programom v sebi smo zelo senzibilni na taksne izjave, npr. ce nas nadrejeni kritizira. Tako se zacnejo vrteti programi.

Ta teorija je revolucionarna, v bistvu je treba vso medicino postaviti pod vprasaj. Ta metoda obstaja zdaj skoraj 30 let. To znanje je neverjetno. V tem casu je umrlo zelo veliko ljudi. Veliko premalo terapevtov ve za to, premalo zdravnikov, tudi tisti, ki to znanje imajo, ga vecinoma ne uporabljajo, ker to prinasa samo tezave. Farmacevtska industrija danes hrani zdravnika, ta o novi medicini ni navdusena, ker se z njo ne da zasluziti. V celoti bi odpadla kemoterapija, ki predstavlja milijardni trg. Moramo povedati, da zdravljenje rakavega bolnika s kemoterapijo stane toliko kot hisa ali vsaj za lastnisko stanovanje.

Eybl upa, da se bo v kolapsu zdravstvenega sistema, ki je tik pred nami, v medicini zgodilo, da se bodo zadeve obrnile. Potrebujemo nov zacetek. Potrebno je veliko stvari odstraniti: vsa cepljenja, ki niso le nesmiselna, temvec tudi strupena (tukaj se uporabljajo tezke, lahke kovine, formaldehid), ki skodujejo otrokom. Vse bi bilo lahko bolj preprosto, bolj clovesko. Zdravnik bi se moral vsaj eno uro pogovorjati s pacientom in poiskati konflikte, zaradi katerih zboleva. Predvideva, da se bo s spremembami druzbenega sistema veliko spremenilo na bolje, Majhne otroke, ki morajo od mame ze pri dveh, treh letih, se zbombardira s konflikti. Locitveni konflikti so tako pogosti, kolikor je primerov nevrodermitisa. Malcki zelijo cutiti kozo matere, ljubezen, medclovesko toplino, kontakt koze. Kadar imam primer nevrodermitisa pri majhnem otroku, ki dobi te tezave tri, stiri krat letno, najprej povprasam, kdaj so se simptomi zaceli. Najpogostejsi odgovor je med pocitnicami. Gre spet za paradoks. V pocitnicah, ko se otrok dobro pocuti, saj je doma, ko je spet blizu mame, ko se lahko stiska, boza. Ravno v tem obdobju nastane pri majhnih otrocih nevrodermitis. Gre za zdravilno fazo locitvenega konflikta. Otrok je moral prezgodaj stran od mame, ker je ta morala delati. To je standardni primer. V takem primeru priporocam znizanje potreb druzine, da ne bo potrebno toliko delati. Potem imamo vec casa za nas, za nase otroke. Umik iz potrosniskega okolja bo blagodejno vplival na nase dusevno in telesno zdravje. Koncerne lahko pustimo malo stradati. Vidimo, da se oblika zivljenja, ki smo ga do zdaj bili vajeni, podira. Spremembe ne bodo prisle hitro, verjetno se mora star sistem najprej sesuti sam vase. Minilo je 30 let, lahko bi se resilo veliko zivljenj, ljudje bi manj trpeli.

Ta medicina je zelo kompleksna, potrebno je vedeti velik podrobnosti, da lahko postavimo neko porocilo o zdravju. Dr. Hamer je svoje izsledke prikazal v tabeli in veliko ljudi se v njej ne znajde, ker je narejena od zdravnika za zdravnike. Veliko je tezkih strokovnih izrazov, so zelo natancni, vendar za laike nerazumljivi. Zato se je Eybl lotil pisanja knjige, v kateri lahko na hitro po organih ali simptomih iscemo vzrok simptoma, npr. glavobol, rak na jetrih. Popis vsebuje vse bolezni. Upa, da se bo ta obliak medicine razsirila. Tudi glavobol je npr. simptom ali bolezen, razen ce smo gresili s pitjem alkohola in je posledica zastrupitve. Sicer ima vsaka bolezen vzrok v dusi, tudi pri bolecinah z zobmi, kariesu. Ni preprican, koliksno vlogo pri zdravju zob igra sladkor in produkti iz bele moke, za katere se ve, da izpirajo kalcij iz telesa. V osnovi tudi zobje dobivajo impulze iz mozganov in reagirajo na dusevne drazljaje. Pri svojem izobrazevanju za maserja je imel zelo avtoritarnega nadrejenega, ki ga je rad ponizeval, ce se sam ni dobro pocutil. Nekega sne se je odlocil, da tako ne gre vec dalje, sedaj se mora upreti. „Ugriznil“ je nazaj, se sefu uprl in 5 dni kasneje je imel prvo zdravljenje korenine zoba pri zobozdravniku. To je bila zdravilna faza konflikta „ugriza“, upora. Ce bi imeli potrpljenje in znanje, bi se tudi taka tezava lahko resila sama od sebe.

Zobje so povezani z borbenostjo, se pregristi skozi, kot recemo. Otroke bi morali nauciti kulture konfliktov, prerekanja, kako se skregati in kljub temu imeti dober odnos. Direktna terapija, ki pomaga, je, da otroka pustimo ugristi v kozno gubo. Otrok bi se moral braniti, pa se ne. Najpogosteje gre za neko prepoved.

Eybl navede se en primer vnetja ocesa pri 49- letnem moskem. Pri prizadetosti oci gre vecinoma za konflikt ocesne locitve. Pri tem pacientu je celotna druzina imela enkrat letno srecanje. Njemu je to vedno tako lepo, vsi se spet vidijo. To srecanje se ze vec let ni zgodilo, kar je pri njemu povzrocilo vizualni locitveni konflikt. Ljudi, ki so mi dragi, ne morem vec videti. Nato so se le dogovorili za ponovno srecanje vseh clanov druzine in samo 3 dni po srecanju je pacient dobil hudo vnetje oci. V solski medicini je bil zdravljen z kortizionom in razlicnimi antibiotiki. Ce vemo, kaj je vzroku temu, se lahko od takega zdravljenja umaknemo ali ga preprosto ne izvajamo. Kadar nekoga res ne moremo vec videti (npr. ce je umrl ali se odselil), obstajajo druge resitve. Potrebno se je prijazniti z novo situacijo, ne le intelektualno, temvec z obcutki. Pri tem nam pomagajo majhni rituali ali nova prijateljstva, novi konktakti ali morda domaca zival, do katere lahko izgradimo novo ljubezen. Obstaja veliko moznosti, lahko uporabimo prijeme, ki se uporabljajo pri psihoterapiji. Dobro in smiselno je, ce jih uporabimo v okviru teh petih naravnih zakonov, saj je uporabno in ucinkovito.

G. Eybl se ukvarja s to terapijo profesionalno, nima tezav s sistemov, saj mu nihce ne more prepovedati, da nekomu svetuje izvesti ritual zaradi prostora za sedenje, kot je povedal v zgornjem primeru. Ne sme pa predpisovati zdravil ali dajati injekcij, s cemer lahko zivi. Pravi, da so pri njemu rezultati dobri, ceprav ni zdravnik, mogoce celo ravno zaradi tega. V Avstriji ni zdravnikov, ki bi se uradno s tem ukvarjali ali se vsaj javno k temu pripisali.