Reševanje planeta? Saj še niti ne vemo kako bi poskrbeli zase! Nismo se naučili kako skrbeti drug za drugega in sedaj bomo rešili planet. Utrujen sem že tega sranja. Utrujen sem tega sranja. Utrujen.
Sit sem prokletega dneva zemlje, sit sem že teh kvazi-pravičnih/self-righteous okoljevarstvanikov, teh belih-buržo-liberalcev, ki mislijo, da vse kar je narobe s to državo je to, da ni dovolj kolesarskih poti. Ljudje poizkušajo za svoje volvote narediti varen prostor. Poleg tega okoljevarstvenike ne briga stanje planeta! Ni jim mar za planet! Ne v abstraktnem. Ne v abstraktnem. Veste kaj jih zanima? Čisti prostor, kjer bi lahko živeli. Njihovo lastno domače okolje. Da bodo lahko nekoč v prihodnosti oni osebno pomirjeni; omejeni, neumni, sebični interesi me niti ne presenečajo.
[Podobno tudi sam “pogruntal”, zakaj mi namreč novodobni protesti, peticije in podobno, ne dišijo preveč: večinoma protestirajo le zaradi tega, ker je ogrožen njihov razvajeni/potrošniški/neodgovorni način življenja, in ne zaradi tega, ker bi bilo kaj temeljnega/bistvenega narobe s svetom (tako notranjim kot zunanjim; kar pomeni, da je temeljna neumnost tudi znotraj človeka in ne le zunaj) in načinom življenja.]
Poleg tega, s planetom ni nič narobe! Nič ni narobe s planetom! Planet je v redu – ljudje so zahojeni! Razlika! Razlika!
Planet je v redu. V primerjavi z ljudmi, se planet drži zelo dobro. Tu je že 4.5 milijarde let; ste kdaj razmišljali o aritmetiki? Planet je tu že 4.5 milijarde let, mi smo tu, kaj?, stotisoč let, mogoče dvestotisoč let. In težko industrijo imamo le malo več kot 200 let. 200 let proti 4.5 milijardami – in mi mislimo, da smo nekako grožnja, da bomo nekako ogrozili to lepo, zeleno žogo, ki kroži okoli sonca [no, tudi to se lahko zgodi. Mars je uničila civilizacija podobna naši.]. Planet je že preživel veliko hujše stvari kot nas. Je bil skozi vse sorte reči SLABŠIH od nas. Preživel je potrese, vulkane, premike skorij*, continental drifts, sončni izpuhi, sončne pege, magnetske nevihte, magnestki obrati polov, 100 tisoče let meteorskega bombardiranja kometov in asteroidov, svetovne poplave, valovi, požari, erozije, ponavljajoče se ledene dobe, in mi mislimo, da bodo neke PLASTIČNE vrečke in neke aluminijaste pločevinke naredile razliko.
Planet, planet, planet ne gre nikamor! Mi gremo! Odhajamo! Spokajte kufre ljudje, odhajamo. In niti ne bomo pustili kaj dosti sledu.
Hvala Bogu za to. Mogoče male styrofoam, mogoče, male styrofoam. Planet bo tu ko nas že DOLGO ne bo več; le še ena propadla mutacija, še ena biološka stran pot, evolucijska cul-de-sac (slepa pot). Planet bo z nami pometel kot z bolhami. Nadloga na površini planeta. Hočete izvedeti, kako gre planetu? Vprašajte ljudi v Pompejih, ki jih je vulkanski pepel zamrznil v določen položaj – kako gre planetu. Hočete vedeti, ali je planet v redu? Vprašajte ljudi v Mexico-City-u ali Armeniji ali na stotine drugih področij, ki so poteptana pod tisoči tonami potresov, če mislijo, da so grožnja planetu – ta teden. Ali tiste ljudi v Kilowai-ju na Hawajih, kateri so si zgradili dom zraven aktivnega vulkana in potem se sprašujejo zakaj imajo lavo v dnevni sobi.
Planet bo tu bo še dolgo, dolgo, dolgo ko nas ne bo več. In se bo ozdravil, očistil se bo, kajti to je njegova funkcija. Je samo-obnovljivi sistem. Zrak in voda si bosta opomogla, zemlja se bo obnovila [čez nekaj milijonov/milijard let], in če je res, da plastika ni razgradljiva, no, tedaj bo planet vgradil plastiko v novo paradigmo in se poimenoval Zemlja plus plastika. Zemlja ne gleda na plastiko tako kot mi, plastika je izšla iz zemlje, Zemlja verjetno vidi plastiko kot enega od svojih otrok. Morda je to edini razlog, da nam je Zemlja dovolila, da smo hodili po njenem površju, hotela je plastiko zase. Ni vedela kako naj jo naredi, zato je potrebovala nas. Modra je to odgovor na starodavno filozofsko vprašanje, ZAKAJ smo tu?: PLASTIKA, neumneži! Tako da, plastika je tu, naše delo je končano, lahko odidemo.
In mislim, da se je to že začelo, se vam ne zdi. Če smo pošteni, nas planet verjetno vidi kot majčkeno grožnjo. Nekaj s čimer se je potrebno spopasti. In prepričan sem, da se bo planet zavaroval, kot se zavaruje veliki organizem, na primer panj ali mravljišče. Prepričan sem, da se bo planet nečesa spomnil. [Jaz bolj upam na podoben scenarij kot je bil prikazan v Avatarju (2009). Kjer bodo “odplaknjeni” (postopoma, naravno, čez čas, lahko tudi nekaj 10 ali 100 let; seveda z določenimi obdobji večje intenzivnosti, kot trenutno doživljamo) le tisti, ki se obnašajo kot paraziti, in da se bo človeška vrsta nadaljevala in napredovala v kakšno bolj čisto/angelsko obliko – postopoma, naravno, čez čas.] Kaj bi vi storili, če bi bili planet in se poizkušali zavarovati pred to nadležno, težavno vrsto. “Poglejmo. Hmmm.. Virusi, zdi se, da nimajo zaščite pred virusi. In virusi so prebrisani, vedno mutirajo, oblikujejo nove oblike ko je cepivo izumljeno. Mogoče bi lahko bil prvi virus takšen, ki ogrozi imunski sistem teh bitij. Mogoče človeški imunizacijski virus, da bodo potem ranljivi za vse ostale vrste bolezni in infekcij. In mogoče bi se lahko razmnoževal preko spolnosti. Da se ne bodo tako radi razmnoževali.”
No, to je poetičen izraz. In je začetek, in lahko sanjam – mar ne? Vidite, ne skrbijo me malenkosti: čebele, drevesa, kiti, polži. Mislim da smo del večje modrosti, katero ne bomo nikoli razumeli. Višji red. Recite mu karkoli hočete. Veste kako ga jaz imenujem: veliki elektron. Veliki elektron: “Whoooa. Whoooa. Whoooa.” Ne kaznuje, ne daje nagrad, niti ne sodi, enostavno je – in tako smo tudi mi, še za nekaj časa. Hvala, tudi vam, da ste bili malo časa ta večer z menoj. Hvala. Najlepša hvala.
http://www.zbudise.net/blog/tag/trinitas/