“Človeštvo že dolgo fascinira možnost obstoja življenja v vesolju. Znanstvenofantastična literatura in filmi niso bili le za zabavo, ampak so se ukvarjali tudi z našimi vprašanji, upi in strahovi, povezanimi z zunajzemeljskim življenjem. Ta ugibanja so se zasidrala v naši kolektivni domišljiji in navdihnila razvoj nove tehnologije, s pomočjo katere bi raziskali oddaljena prostranstva našega vesolja in zares veliko možnost, da nismo sami.
Eden najbolj izvirnih in inovativnih filmov žanra je klasika iz leta 1951 Dan, ko bo obstala Zemlja. Gre za resnično filmsko prelomnico, ki je vplivala na več generacij znanstvenofantastičnih navdušencev, avtorjev in filmskih ustvarjalcev. Režiral ga je legendarni filmski ustvarjalec Robert Wise. Film pripoveduje zgodbo o dobrodušnem, človeku podobnem Nezemljanu po imenu Klaatu, ki s svojo vesoljsko ladjo pristane v Washingtonu.
Njegov cilj je srečanje z voditelji Zemlje. Želi jih opozoriti, da je zaradi nasilja med ljudmi ogroženo preživetje drugih civilizacij v vesolju. S pomočjo Gorta, velikanskega robota in telesnega stražarja, se Klaatu izmika oblastem, ki ga skušajo ujeti. Poglobi se v človeško kulturo, da bi bolje razumel vrsto, ki je očitno predana konfliktu in uničenju. ot predstavnik skupine zunajzemeljskih civilizacij, ki so pretrpeli svojo lastno evolucijo zaradi katastrofalnih klimatskih sprememb, Klaatu pripotuje na Zemljo z namenom proučiti tisto, kar njegovi vrstniki in on sam vidijo kot neposredno grožnjo planetu, ki je preveč edinstveno bogat, da bi bil ogrožen. “Situacija je dosegla kritično točko, ko je ogroženo življenje planeta samega, ker ga ljudje ubijajo,” pravi Reeves. “Klaatu pride na Zemljo, da bi ocenil, ali so ljudje sploh sposobni spremeniti svoje obnašanje, ali pa je “problem” potrebno odstraniti.” Več Tukaj
Komentar k filmu
V navezi filma dobita izreka
“Moč dobijo le tisti ki padejo dovolj nizko da jo poberejo”
in
“Tema je najgostejša tik pred sončnim vzhodom”
posebno veljavo
Predvidevam, da bodo izkušnje ob takih robnih razmerah namreč za tiste učljive duše najdragocenejše.
Vse kar nas navaja v poglobljeno razmišljanje in občutenje je vredno priklona, izgleda , da je trigger tega lahko kvečjemu le še zaostrovanje razmer. S tega vidika lahko akterje raznih restrikcij oz.navidezne nasprotnike donekje blagoslavljamo. Hm, …ne me narobe razumet, po svoje upam , da bo čimprej zaostritev podobna tud pri nas, folk kolkor je razdvojen, nekooperativen, zamerljiv, favšn, egotripen, še vedno v opciji kruha in iger, v totalnem nerazumavanju bistvenih stvar, rabi ravno to, namreč zakon, ki ga zadane v fundament…(ne sodit zgolj po tem koliko je katera stvar navidez in na prvo žogo neprijetna…pomislimo kolk dobrega, lahko posledično naredi v smislu resničnega združevanja, čutenja enosti.
Vemo, da več kot polovici folka itak ni pomoči. Ne glede koliko si posamezniki prizadevamo in trudimo že leta, koliko fundamentalnih stvari smo spromovirali, folk pa še vedno zvečine na adrenalinu strasti in zabave, glede na robne razmere ki jih živimo se folk vse preveč zeza in misli, da bo že kako, da bo rešila država, vnovični prihod mesije, avatarja, karizmatičnega voditelja, galaktično bratstvo s plejad, da bo resetirala nova vojna ali revolucija, da se bomo zmazali zgolj z nekaj kozmetičnimi popravki in dobro voljo v prostem času.
Zasanjani v newagerski doktrini in miselnosti materialističnega linearizma smo v glavnem izgubili ne le navezavo na izvirnost, pač pa tudi občutek vzročno posledičnosti, ko se zadovljujemo z svojim malim svetom utečenosti in nespremenljivih vzorcev, ki jih sebično varujemo pred izzivi sprememb.
Koliko torej parcialno gledanje ločenosti prispeva k vprašanju , ki zahteva celostne rešitve? Namreč, če rešitve niso celostne, le te sploh niso resitve. Na vseh področjih…no, področje v osnovi je itak eno samo….namreč širina in globina zavesti . Razlog in smisel vsega hkrati.
Vzrok , posledica in tako tudi težava , kakor hkrati tudi rešitev smo mi sami, problem obstaja v toliko, dokler ga kot takega percepiramo, mu dajemo veljavo in moč, ko o njem razmišljamo , se zaradi njega pritožujemo in obremenjujemo ter iz katerega sledijo naše frustracije
Pritoževanje čez karkoli, jezljivost, nekooperativnost, aroganca z godrnjanjem, nerganjem, pritoževanjem, diskretitiranjem drugih, to, s čimer se ljudje še vedno zlahka poistovetijo, kar jim je znano, gotovo, lastno in domače, zato toisto istoznačno na vsakem koraku tako ali drugače tudi podpirajo. ….pa ob tem le pricujejo popolno odsotnost občutka celostnosti in vztrajanje na starem, ki definitivno mora odstopiti prostor novemu. Slednje pa kakor kaže morda vseeno ne bo tako zlahka kot sem si mislil. Porodni krči se pa še začeli niso ornk.