Do pred dvesto leti so naši predniki svojo hrano, žita in vso zelenjavo, pa tudi semena za ponovne posevke pridelovali sami. Človek je bil neke vrste sodelavec narave, ki je kulturne rastline, v sodelovanju z duhovnim svetom in kozmosom, ustvarjal iz divje rastočih rastlin
“Civiliziran” človek pa se ne želi prilagoditi okolju pač pa si je okolje prilagodil zase. Zgradil je mesta, ceste, avtomobile, stroje in napeljal elektriko za delovanje naprav. Ni se pa znal ustaviti.
Bolj kot je izboljšal okolico, da bi si izboljšal življenje bolj zakompliciranega je naredil.
Danes so njegovi otroci prisiljeni hodit v šolo 10-15 let, se učiti kako preživeti v tem zakompliciranem in nevarnem okolju. Medtem pa je zapuščino Prednikov stlačil pod “primitivizem” in “poganstvo”, in jo zaradi podcenjevanja Prednikov razdaja.
Kot družba, razvita družba v 20. stoletju, smo namreč izgubili del dragocenega znanja prednikov, skoraj povsem smo namreč zavrgli dragoceno znanje prednikov.
Izvor vseh naših težav temelji v pozabi pristnosti, originalnosti, naše skladnosti z naravo in predniki, v tem, da le tega ne čutimo več kot temeljno.
Lokalna pridelava hrane, lokalno gospodarstvo, tradicija, lokalni običaji, lokalna prepoznavnost in integriranost ljudi je tisto, kar nam omogoča obstanek in preživetje v odnosu do globalističnih trendov, ki nam vztrajno režejo korenine, stik z predniki, z izročilom – da bi iz nas končno naredili standardizirane potrošnike, enake od Kanade do Avstralije in od Skandinavije do JAR. Gospodarska globalizacija je namreč povzročila hitro rast velikosti in moči korporacij in bank, a hkrati tudi finančno nestabilnost, odvisnost, brezposelnost in veliko ekoloških sprememb.
Uglasiti se s naravnimi elementi in cikli ter pristnostjo, primarnostjo in energijo našega srca in s tem z naravo tako, da le to začutimo kot primarno je bistveno ne le za preživetje pač pa predvsem za spoznajo življenja samega in s tem bivanja neomejene svobode. Z izgubo referenc izgubimo smer, smisel in vizijo bivanja ter obstoja samega.
S predajo svoje nedolžnosti in referenc smo se zabetonirali v pozabo in neobstoj, smo se odrekli otroštvu ter svoji duši, postali pa smo zgolj orodje, živi mrtveci v rokah oz. službi nekoga drugega.
Iz pozabe pristnosti namreč posledično izhajajo vse vrste naših težav, njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije.
Vse ljudi, ki nam je vredno, neprecenljivo in sveto vse kar je povezano z ohranitvijo čiste vode, zemlje, zraka, semen in svobode v pristnih družinskih ter odnosih v skupnostih, Tomo Križnar imenuje STAROSELCI.
Staroselci pa smo po njegovem ogrožena vrsta, cilj je namreč vzgojiti poslušnega in nekritičnega človeka potrošniškega robota. Robot je paradigmi sprejemljiv, staroselci pa smo širom sveta obsojeni na iztrebljenje.
Vprašanje je:
Kako se lahko človek ponovno poveže z naravo iz z njo sodeluje pri podpiranju in ne uničevanju življenja na planetu?