V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja, da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. Leta 1932 je London objavil članek z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti. V njem ameriški vladi predlaga, naj za vsak izdelek določi rok trajanja, po katerem bodo ti postali uradno mrtvi. Vlada naj umetno staranje strogo nadzira in izdelke s pretečenim rokom uniči. Novi izdelki bi drli s tekočih trakov, ljudje bi jih kot nori kupovali in gospodarstvo bi cvetelo.
Rešitev, ki jo je predlagal Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.
Načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model?
Programirana zastarelost ni skrivnost, je politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije, mi pa ji še vedno nasedamo.
Če kdo misli, da je kratka življenjska doba potrošniških naprav rezultat nizkih stroškov in hitrosti izdelave, ima le delno prav. Pred božičem leta 1924 so se v ženevskem hotelu sestali direktorji podjetji Osram, Philips in General Electric ter ustanovili tajni kartel Phoebus. Čeprav je bilo že takrat tehnično mogoče izdelati žarnico z žarilno nitko s povprečnim časom delovanja 2500 ur, so se dogovorili, da bodo izdelovali in prodajali izključno žarnice s povprečjem 1000 ur.
Izdelovanje »trajnih« naprav, imenujemo jih tudi modularne naprave, pri katerih je enostavno in ceneno zamenjati okvarjeni del, se ne izplača. Izdelovalec, ki želi biti na trgu konkurenčen, je prisiljen načrtovati napravo, ki bo uporabnika po videzu in zmogljivosti takoj prepričala, hkrati pa mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da bo uporabnik prisiljen ali pa si jo bo želel čim prej zamenjati. Kar pomeni vsako leto, kar je običajni čas do predstavite novega izboljšanega modela v kategorijah trenutno najbolj želenih naprav. Poleg tega kupci zahtevajo vse več funkcij, zmogljivosti, v vse manjšem ohišju (pametni telefoni). Kar razumljivo negativno vpliva na njen čas delovanja. Kratek cikel predstavitve novih modelov naj bi si želeli uporabniki, bolj verjetno pa je posledica premetene marketinške strategije, s katero nas silijo k pretiranemu potrošništvu. Ni pomembno, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, pomembne so posledice. Videz in zmogljivost naprave sta najpomembnejši lastnosti pri trženju naprav in zato daleč pred kakovostjo in dolgo dobo delovanja.
Krivi smo torej uporabniki.
Izdelovalci nam pred noge mečejo vabo, na katero se ujamemo. Če bi raje kupovali dražje, kakovostnejše in trajnejše naprave, bi jih bilo na trgu več. Ker jih ne kupujejo, jih skoraj ni!
Potrošniški aktivisti so napadli izdelovalce, da uporabljajo tako imenovano načrtovano zastarevanje: »Izdelovalci v naprave vgradijo ranljive dele, dele, ki so poceni in se hitreje okvarijo, izdelke pa oblikujejo tako, da oblika izdelka posredno vpliva na krajši čas delovanja naprav.« Stanovska združenja izdelovalcev pa na to odločno odgovarjajo, da na kakovost njihovih izdelkov kažejo leta izdelave in da se zavedajo svoje odgovornosti do uporabnikov. Pa se res? Njihov izgovor pade na plodna tla, saj se večina uporabnikov ne zaveda zvijač izdelovalcev.
Majhne okvare, velike posledice.
Prezgodnja okvara nima za posledico le jeze uporabnikov, ko morajo odpreti denarnico in kupiti novo, temveč vpliva tudi na okolje. Dodatni stroški proizvodnje, hiperprodukcija zahtevajo nove tovarne, več slabo plačanih delavcev, saj se je večina proizvodnje preselila na Kitajsko in v države s še cenejšo delovno silo, višje stroške prevoza, večje onesnaževanje in hitrejše izčrpavanje omejenih virov surovin. Ne samo nafte, že nekaj časa je jasno, kdaj se bodo izčrpali viri redkih zemljin (redki elementi), ki so nujne pri izdelavi modernih naprav, če bomo vztrajali pri današnjem tempu bruhanja naprav s proizvodnih trakov.
Stopnja recikliranja ni na takšni ravni, da bi povrnila omembe vreden del uporabljenih surovin, zato večina odsluženih naprav konča na odlagališčih in v sežigalnicah. Brez načrtovane zastarelosti bi, po domače povedano, letno odvrgli manj odpadkov. Koliko, je nemogoče oceniti, vendar bi bilo odpadkov odločno manj. Napačno je tudi mišljenje, da načrtovana zastarelost pomaga gospodarstvu. Če človeško delo, marljivost in inteligentnost »vgradimo« v izdelke, ki se prezgodaj okvarijo, je to neodgovorno zapravljanje virov. Kar škoduje nam vsem, čeprav posamezniku daje kratkotrajno prednost
Besedilo uporabljeno z objave z naslovom Za določen čas in Kaj skrajšuje življensko dobo izdelkov Jana Kosmača TUKAJ in TUKAJ
Iz vsebine zgornjega dokumentarca
Zgodba se začne z Marcusom iz Barcelone, ki dela v nekem podjetju in med tiskanjem mu tiskalnik sporoči, da en del ne dela. Proizvajalec mu preko sporočila na zaslonu priporoča, da naj obišče center za tehnično podporo.
Yes! Finally someone writes about nonstop.