"Prihodnost, ki si jo želimo, bomo dobili samo, če imamo vizijo o njej."; Per Dalin
Na pragu znanosti nove paradigme
Odstirati :
– Odkritja zamolčane preteklosti-arheologije
-Aktualnosti sončeve aktivnosti in njenih posledic na nas
-Aktualnosti NLP in crop circles oz. Žitnih krogov
-Čudežnost stvarne narave in njenih pojavov
-Sakralnost geometrije v naravi, fraktali, mandale..
-Iskanje holističnega, celostnega dojemanja sebe in sveta okoli
-Fenomen svetlobe, vode in zvoka
-Ozaveščanje človekovega prikritega potenciala
Nedavna odkritja v vesolju so osupnila astronomijo. Sedanje teorije in znanosti ne morejo napovedati in pojasniti pojavov, ki jih zapažamo. V filmu Strele ameriški mitolog David Talbott, avstralski fizik Wallace Thornhill in njuni sodelavci predložijo novo teorijo, ki razloži te pojave.
Nobenih črnih lukenj in temne snovi ni, kometi niso »blatne snežene kepe« in sonce ni jedrski reaktor. Izhajajoč iz empiričnih znanosti, Električni model izpodbija naše temeljne domneve o tem, kako deluje vesolje in nam ponuja alternativni pogled.
5000 let stare slikarije na skalah, izvor svetovne mitologije, planetarna zgodovina, spektakularne oblike meglic in visoko energijske električne razelektritve v laboratoriju – so v v Električnem modelu neločljivo povezane. Sinteza znanstvenih ved nam v Strelah ponuja osupljivo novo perspektivo na antično zgodovino in moderno astronomijo.
(Uradno ime filma je Thunderbolts alias Thunderbolts of the Gods (Strele bogov))
Avtorji: David Talbott in Ben Ged Low.
Silver Wolf Productions Inc & Kronia Group
Od terorističnih napadov 11. septembra 2001 smo bili uvedeni v mišljenje, da živimo v svetu, kjer nismo varni. Potemtakem nas ne bi smelo presenetiti, da so splošna stopnja anksioznosti v Združenih državah Amerike in težave z duševnim zdravjem, ki so povezane z anksioznostjo, narasle v istem časovnem obdobju. Študije iz leta 2002 prikazujejo, da je vse do petintrideset odstotkov posameznikov, ki so bili izpostavljeni travmi terorističnih dogodkov 11. septembra 2001, hkrati izpostavljenih tveganju za razvoj posttravmatske stresne motnje. Pet let kasneje je ta možnost postala resničnost, ko so otroci v srednješolskih starostih, ki so uvodoma občutili najhujše ameriške teroristične napade, začeli prikazovati naraščajočo potrebo po zdravljenju, povezanem z anksioznostjo.
Marca 2007 je medicinska skupina z ameriške univerze Yale poročala o študiji, ki jo je izvedlo Društvo za anksiozne motnje v Ameriki (Anxiety Disorders Association of America, ADAA). Poročilo je prikazalo, da se je med tem, ko so starostne skupine, ki so bile priče napadu, odrasle, »naraščajoče število učencev vpisalo na fakulteto z zgodovino mentalnih bolezni, z zabeleženo rastjo po dogodkih 11. septembra 2001«.
Medtem ko intuitivno vemo, da so pozitivna prepričanjao varnosti in blaginji dobra za nas, te statistike očitno potrjujejo, kar smo že sumili: prepričanja, ki afirmirajo življenje, nas lahko ozdravijo, negativna prepričanja, ki izvirajo iz šoka in travme, pa nas lahko poškodujejo. Tu je torej dokaz, ki prihaja iz medicinskih vrst.
V prejšnjem primeru, kjer je bila zaznana nevarnost bodisi resnična bodisi ne, je prav prepričanje študentov, da živijo v nevarnem svetu, tisto, ki prispeva k njihovemu stresu. Nenehno so jim prigovarjali, da obstaja splošna grožnja, vendar so se brez česarkoli določnejšega, kar bi lahko naredili glede tega, znašli v položaju, ki vpliva na precejšnje število prebivalcev ZDA tudi danes. Znašli so se v navideznem stanju »boja ali bega« in z ničimer se jim ni bilo treba soočati, hkrati pa se niso mogli nikamor zateči.
Medtem ko strokovnjaki lahko razpravljajo, do katere stopnje pravzaprav obstaja resnična grožnja, pa je na tem mestu bistveno, da se naša telesa, če se počutimo in če verjamemo, da nismo varni, odzovejo, kakor da bi bila grožnja resnična. Medtem ko si v mislih morda rečemo: »Oh, svet je relativno varen,« dejstvo ostaja, da so nam ljudje na oblasti naročili, naj »bomo na preži«. Ni presenetljivo, da je bila ameriška družba delno »na robu« vse od septembra 2001.
Podobno kot lahko prepričanje, da smo prejeli zdravilni dejavnik, spodbudi našo telesno kemijo, ki afirmira življenje, se lahko prav tako zgodi obratno, če verjamemo, da smo v življenjsko ogrožajočisituaciji. Temu pravimo nocebo učinek. Številne ključne študije so brez kakršnegakoli dvoma prikazale, da je ta učinek prav tako močan, a da poteka v nasprotni smeri kot placebo učinek. Sodeč po Arthurju Barskyju, psihiatru iz bolnišnice Brigham and Women’s Hospital v Bostonu, je bolnikovo pričakovanje – prepričanje, da bo zdravljenje pri njem delovalo ali ne oziroma da bo imelo škodljive stranske učinke – tisto, kateremu pripada, kot pravi on, »pomembna vloga pri izidu zdravljenja«.
Kadar bolnik verjame, da je neko zdravljenje zanj nekoristno oziroma da ponuja le delno korist, ima njihovo mišljenje lahko izrazito negativen učinek, četudi se zdravi na način, ki se je v preteklosti izkazal za koristnega. Spomnim se, da sem bral o eksperimentu, o katerem so poročali nekaj let nazaj in je vključeval ljudi z respiratornimi težavami. V testih so osebkom, za katere so vedeli, da imajo astmo, dali izparino, za katero so jim raziskovalci povedali, da je kemijsko dražilo. Četudi je bila v resnici samo atomizirana solna raztopina, je skorajda polovica sodelujočih v raziskavi razvila dihalne probleme, nekateri pa so celo doživeli razvit astmatični napad! Ko so jim povedali, da jih bodo zdravili z drugo, tokrat zdravilno substanco, so si takoj opomogli – pravzaprav pa je bilo novo zdravljenje prav tako le solna raztopina v vodi!
Povzeto po knjigi Gregga Bradena Spontana ozdravitev s pomočjo prepričanja
http://www.pozitivke.net/article.php/Placebo-Nocebo-Zdravljenje-Prepricanje
Zdravilna prepričanja: placebo učinek
Leta 1955 je H. K. Beecker, vodja anesteziologije v Splošni bolnišnici Massachusetts v Bostonu, objavil izjemno pomemben članek z naslovom Močan placebo (The powerful placebo). V njem podaja oceno in spoznanja več kot dveh ducatov medicinskih primerov ter
poroča, da je ena tretjina bolnikov ozdravela brez tako rekoč ničesar. Termin, ki se uporablja za opisovanje tega fenomena, je placebo odziv oziroma, kot je bolj poznano, placebo učinek.
Latinsko besedo placebo so uporabljali v zgodnjih krščanskih tradicijah kot del ritualnega branja psalmov 116 : 9. Ta odlomek se začne z besedami placebo domino in regione vivorum, kar pomeni: »Ustregel bom Gospodu v deželi živih.«
Dandanes besedo placebo uporabljajo za opisovanje kakršnegakoli zdravljenja, kjer bolnik verjame, da je v koristnem zdravstvenem postopku oziroma da prejema zdravilni dejavnik, medtem ko mu v resnici dajejo nekaj, kar nima nobenih poznanih zdravilnih lastnosti. Placebo je lahko tako preprost kot tabletka sladkorja ali pa navadna solna raztopina oziroma je tako kompleksen kot dejanska operacija, med katero sicer ne naredijo ničesar. Z drugimi besedami: medtem ko bolniki pristanejo na to, da bodo sodelovali v zdravstveni raziskavi, ne bodo točno vedeli, kakšna je njihova vloga v njej. Za preverjanje placebo učinka bodo morda izpostavljeni vsem izkušnjam ob operaciji, vključno z anestezijo, vrezi in šivi, medtem ko se v resnici nič ne dodaja, odvzema ali spreminja. Ne zdravi se organov niti ne odpravlja tumorjev.
Na tem mestu je pomembno, da bolniki verjamejo, da je bilo nekaj narejeno. Glede na bolnikovo zaupanje, ki ga čuti do zdravnika in sodobne medicine, le-ta verjame, da bo to, kar je izkusil, pomagalo pri zdravljenju njegove bolezni. Ob prisotnosti njegovega prepričanja se njegovo telo odzove tako, kakor da bi v resnici zaužilo zdravilo ali pa bilo v resničnem postopku.
Medtem ko je Beecher poročal, da se je približno ena tretjina bolnikov, ki jih je preučeval, pozitivno odzivala na placebo, so druge študije umestile odzivno stopnjo še celo višje; odvisno od bolezni, za katero se je bolnik zdravil. Odpravljanje migrenskih glavobolov in bradavic je imelo na primer visoko stopnjo uspeha. Spodnji odlomek iz članka, ki je bil leta 2000 objavljen v časopisu The New York Times, razkriva, kako močan je lahko placebo učinek.
Pred štiridesetimi leti je mladi kardiolog iz Seattla po imenu Leonard Cobb izvedel edinstven preizkus postopka, ki so ga tedaj po navadi izvajali v primeru angine in pri katerem je zdravnik naredil manjšo zarezo na prsnem košu in povezal vozla dveh arterij, s čimer je želel povečati krvni dotok do srca. To je bila popularna tehnika – devetdeset odstotkov bolnikov je poročalo, da jim je pomagala –, vendar ko jo je Cobb primerjal s placebo operacijo, v kateri je sicer napravil zarezo, vendar ni povezal arterij, se je lažna operacija izkazala za prav tako uspešno. Postopek, znan tudi kot ligatura notranje torakalne arterije, so kmalu opustili.
Maja 2004 je skupina znanstvenikov na torinski šoli za medicino v Italiji izvedla raziskavo brez predhodnega primera, pri kateri so preučevali zdravilno moč prepričanja v zdravstvenih situacijah. Začela se je z uporabo zdravil, ki oponašajo dopamin in lajšajo bolnikove simptome. Na tem mestu je pomembno opozoriti, da so imela zdravila kratko življenjsko dobo v telesu in da njihov učinek traja le približno šestdeset minut. Ko nehajo delovati, se simptomi ponovno pojavijo. Štiriindvajset ur kasneje so bili bolniki deležni zdravstvenega postopka, pri katerem so verjeli, da bodo prejeli substanco, ki bo obnovila možgansko kemijo na normalne količine. V resnici pa so jim dali navadno solno raztopino, ki ne bi smela imeti nobenega učinka na njihovo stanje.
Po izvedenem postopku so elektronski posnetki bolnikovih možganov prikazali nekaj, kar ni nič manj kot čudežno. Njihove možganske celice so se odzvale na postopek, kakor da bi jim dali zdravilo, ki jim je prvotno olajšalo njihove simptome. Spoznanja, do katerih so se znanstveniki dokopali na univerzi v Torinu, so podprla raziskave, ki jih je pred tem izvedla skupina na Univerzi Britanske Kolumbije v Vancouvru.
Če imajo prepričanja, ki afirmirajo življenje, v resnici moč, da obrnejo potek bolezni in ozdravijo naša telesa, si moramo zastaviti jasno vprašanje: koliko škode ustvarjajo negativna prepričanja?Kako lahko način, kako na primer pojmujemo svojo starost, pravzaprav vpliva na staranje? Kakšne so posledice tega, da smo bombardirani z medijskimi sporočili, ki nas prepričujejo, da smo bolni, in ne slavijo našega zdravja? Ni nam treba gledati dlje kot od svojih prijateljev, družine in sveta okrog nas, da najdemo odgovore na zgornja vprašanja.
Slovenija je znana kot dežela cerkva na gričkih, ki krasijo panorame številnih krajev. Precej teh cerkva je zgrajenih na mestih, kjer so predniki imeli svoja naravna svetišča.
Kakšen vpliv ima gradnja cerkva na najbolj občutljivih mestih v pokrajini na moč pokrajine in posredno na zdravje ljudi?
Na tretjem kobariškem simpoziju o staroverstvu in pokristjanjevanju je ljubiteljski raziskovalec staroverstva, radiestezist in geomant Jože Guardjančič v predavanju z naslovom Posvetitev prostora in njegov vpliv na moč pokrajine predstavil izjemno aktualnost zastavljene teme za današnji čas ter nanizal nekaj zelo tehtnih odgovorov na zgornja vprašanja
https://www.youtube.com/watch?v=RfBPxtCMaLk
In še tekst od lanskega predavanja za vse, ki raje čitate
DOGME V ZNANOSTI NISO LE OMEJUJOČE, PAČ PA UNIČUJEJO SVET OKOLI NAS
Znanost je omejena s predpostavkami, ki so se skozi leta utrjevale v dogme.
Takšne dogme niso le omejevalne, temveč nevarne za prihodnost človeštva.
DESET TEMELJNIH DOGEM MATERIALISTIČNE ZNANOSTI
1. Narava je mehanična
2. Materija je nezavedna
3. Zakoni narave so določeni
4. Skupna količina snovi in energije je vedno ista
5. Narava je nesmiselna
6. Vse dedovanje je materialno
7. Spomini so materialne sledi
8. Um je omejen na možgane
9. Psihični fenomeni so iluzorni
10. Deluje le mehanicistična medicina
V knjigi Science Set Free dr. Rupert Sheldrake v skeptičnem duhu prave znanosti deset temeljnih dogem materializma spremeni v vznemirljiva vprašanja in pokaže, kako vsa odpirajo nove možnosti za odkritje.
V skladu s temi načeli je vsa resničnost materialna ali fizična; svet je stroj, sestavljen iz nežive snovi; narava je nesmiselna; zavest ni nič drugega kot fizična aktivnost možganov; svobodna volja je iluzija; Bog obstaja samo kot ideja v človeških mislih, zaprtih v naših lobanjah.
Toda ali naj bo znanost sistem prepričanja ali metoda preiskave? Sheldrake kaže, da je materialistična ideologija umirajoča.
Link na knjigo
Science Set Free (originally published in the UK as The Science Delusion
Srečanje vseh navdušencev za vznemirljiva vprašanja o življenju zunaj Zemlje in stikih z naprednimi zunajzemeljskimi civilizacijami.
LOKACIJA: LJUBLJANA, Kreativni center Poligon, Tobačna 5
(v prvem nadstropju nad upravno enoto, kjer se urejajo potni listi …)
Danes skorajda ni več izobraženega posameznika, ki bi še vztrajal na trditvi, da življenje zunaj Zemlje ne obstaja. V zadnjih letih smo odkrili, da ima skoraj vsaka zvezda naše galaksije svoj planetni sistem. Samo v naši galaksiji je po teh kazalcih najmanj 100 milijard planetov.
S tokratnim dogodkom bomo šli seveda dosti globlje v tematiko zunazemeljskega življenja skozi prizmo dveh legitimnih disciplin raziskovanja, ki pa sta žal še vedno odrinjeni na obrobje znanosti in zavedanja širše javnosti. Govorimo o ufologiji in eksopolitiki.
Če se ufologija ukvarja predvsem z raziskovanjem neznanih nebesnih pojavov, za katere se pogosto zdi, da so pod inteligentno kontrolo, pa gre eksopolitika še dosti dlje. Je veda v nastajanju in temelji na izsledkih ufologije in pričevanjih tisočev prič. Zahteva, da razširimo naš pogled saj pomeni urejanje odnosov med ljudmi in drugimi inteligentnimi, samozavedujočimi bitji oz. civilizacijami v vesolju. Eksopolitika je logična preslikava politike na medplanetarni nivo, v galaktični kontekst.
Na dveurnem dogodku, bomo poskušali vnesti nekaj zdravega razuma v diskurz omenjenih področij in se usposobiti za umetnost razločevanja preverjenih informacij od izmišljenih narativ. Ufologija je od nekdaj gojišče dezinformacij in pravi labirint v katerem se lahko hitro izgubimo. Ali lahko verjamemo zgodbam ljudi, ki govorijo, da so služili v skritem vesoljskem programu? Ali lahko zaupamo ljudem, ki trdijo da telepatsko komunicirajo z vesoljskimi bitji svojih informacij pa nikoli ne podkrepijo z dokaznim gradivom?
KOMU JE NAMENJENO:
Za vse, ki vas zanimajo vznemirljiva področja ufologije in eksopolitike.
Za popolne laike, ki bodo imeli priložnost slišati odgovore na vprašanja, ki so si jih morda že mnogokrat zastavili …
Za navdušence nad znanstveno fantastiko in futurizmom
Za odprte in razmišljujoče.
Za navdušene raziskovalce in ljudi z izkušnjami.
KONCEPT DOGODKA:
Verjamemo, da je potrebno omenjene tematike predstaviti širši publiki na zdravo razumski način podkrepljeno s preverjenimi in relevantnimi informacijami.
Na začetku bo okoli 30 minutno uvodno predavanje, v katerem opredelimo osnovne pojme in orišemo območje, o katerem bomo razmišljali.
V pripravi so tudi klasična tematska predavanja, prvi dogodek pa ne bo te sorte. Namesto klasičnega predavanja bo vsebino določilo občinstvo samo, s svojimi vprašanji. Odgovore bo poskušal podati predavatelj oz. bomo nanje odgovorili skupaj. Več glav več ve. Celotno srečanje bo moderirano, da bomo ohranili neko smiselno strukturo in pokrili čim več tematik.
Napačnih vprašanj ni, kot je tudi malo dokončnih odgovorov.
Vabljeni na intelektualni roller coaster!
INFO in KONTAKT: 031 569 103 (Luka)
Prispevek 5 EUR
Na enem hektaru tal se lahko nahaja tudi ena tona gliv, ki v sožitju z rastlinami tvorijo povezavo z imenom mikoriza in je razvita pri 90 % rastlin. Beseda mikoriza v grščini pomeni gliva-rastlina, kar je tudi bistvo simbiotskega odnosa. Mikoriza je namreč povezovanje specializirane glive s korenino rastline. Mikorizo najdemo v naravi vsepovsod. No, to velja za naravo, ki ni prišla pod roke človeku. V iz leta v leto orani, prekopani, z umetnimi gnojili gnojeni in s pesticidi obravnavani zemlji mikorize ni
Verjamem, da je micelij naravni internet Zemlje, osnovno omrežje zavesti Gaje. Vzpostavitev računalniškega interneta je le razširitev uspešnega biološkega modela, ki se je na tem planetu razvil pred več milijardami let. Čas računalniškega interneta se ne sme razumeti kot dogodek. Izmenjava podatkov je lahko edini način za reševanje ogroženih ekosistemov. Gaja, Planet nas kliče. Bomo slišali pravočasno? Lekcije so okoli nas. Se bomo naučili?
Glivične blazine so zdaj znane kot največje biološke entitete na planetu, pri čemer posamezne preproge pokrivajo več kot 20.000 hektarjev. Vsaka unča zemlje gosti ne samo eno vrsto, temveč dobesedno tisoče vrst gliv.
Od približno 6.000.000 vrst na svetu smo katalogizirali le okoli 50.000. Genetska raznolikost gliv je po zasnovi velika in očitno ključnega pomena za nadaljevanje življenja. Skoraj vse rastline so se združile s saprofitskimi in mikoriznimi glivicami v simbiozi. Mikorizne glive obdajajo in prodirajo v korenine trave, grmičevja in dreves, razširjajo absorpcijsko cono deset- do stokrat, pomagajo pri iskanju vode za rastline in povečujejo sposobnost zadrževanja vlage v tleh. Ta tesna zveza tudi preprečuje vodno erozijo in je bistvena za dolgo življenjsko dobo gozdnega ekosistema.
By Paul Stamets
Dejstva o mikorizi
Mikorizna vlakna sproščajo posebne proteine, ki povezujejo prst in vežejo zemljo. Zato obstaja manjša možnost erozije prsti, hranilne snovi v tleh pa se težje izpirajo.
Rastline veliko lažje prenašajo pomanjkanje vode, so bolj odporne na sušo.
Izkoriščenost vode in hranil je s pomočjo mikorize dosti večja, mi pa privarčujemo z denarjem in s časom, saj nam ni treba toliko zalivati in dognojevati.
Prisotnost mikoriznih gliv v tleh se pozna tudi neposredno na rasti ter razvoju rastlin in pridelku. Rastje hitrejša in enakomernejša, rastline so močnejše, tvorijo več cvetov, ki so večji, večji so tudi plodovi in celoten pridelek.
Rastline razvijejo bolj zdrav in gostejši koreninski sistem.
Stres ob presajanju je veliko manjši.
Mikorizne glive imajo še eno ne tako nepomembno vlogo – rastline ščitijo pred nekaterimi bakterijskimi
boleznimi.
Mikorizo lahko poleg omenjenih zmožnosti občudujemo tudi zaradi drugih, še bolj neverjetnih pojavov. Namreč med drugim omogoča komunikacijo med rastlinami. . Če katera rastlina zboli ali jo napade škodljivec, lahko to „sporoči“ drugim rastlinam iz svoje okolice, ki nato dvignejo raven naravne zaščite proti določenemu škodljivcu ali bolezni.
Zgodba o matičnem drevesu je ena tistih, ki pogrejejo dušo. Matično drevo je ponavadi največje drevo v gozdu. In ravno to je prek mikorize povezano z drugimi drevesi in nekako prepozna svoje potomce, ki jim preko mikoriznih gliv pošilja hrano, da bi svojemu rodu zagotovilo obstanek. Tako zrastejo majhna drevesa v velika. Opazili so, da se gozdovi, v katerih posekajo druga drevesa, matična pa pustijo, veliko hitreje obnovijo ravno zato, ker matična drevesa podpirajo oddaljena mlajša drevesa. Res neverjetno!
Na tem področju je ključne raziskave opravila kanadska znanstvenica dr. Suzanne Simard (TED predavanje), ki je s pomočjo radioaktivnega plina odkrila podzemno komunikacijsko in “transportno” omrežje, ki drevesom in tudi drugim višjim rastlinam omogoča medsebojno izmenjavo življenjsko pomembnih snovi in celo opozarjanje na nevarnosti (na primer pred napadom škodljivih žuželk). Še posebej pomembna so tako imenovana materinska drevesa (mother trees), gre za še posebej velika drevesa, ki predstavljajo nekakšna vozlišča gozdnega spleta. Materinska drevesa dobesedno skrbijo za “svoje otroke”, mala drevesa, ki rastejo v njihovi senci in bi brez pomoči težko preživela.
Drevesa in druge višje rastline preko mikoriznih mrež, ki jih vzpostavljajo glive, torej lahko tvorijo obsežna omrežja. Med seboj pa ne sodelujejo samo drevesa iste vrste; dr. Suzanne Simard je na primer že zelo kmalu odkrila tesno sodelovanje jelke in breze, ki si v različnih letnih časih izmenjujeta različne snovi, glede na rastno obdobje (brezi na primer prej odpadejo listi, zato ji jelka takrat pošilja hranilne snovi). Mikorizne mreže oziroma gozdni splet bistveno pripomore k večji odpornosti gozdov in k njegovi hitrejši obnovi po poškodbah.
Odkritja dr. Simardove in tudi drugih znanstvenikov, ki delajo na tem področju, lahko pomembno prispevajo k trajnostnemu gospodarjenju z gozdovi (na primer z ohranitvijo materinskih dreves), k učinkovitejšem boju proti podnebnim spremembam in tudi k bolj ekološko sprejemljivemu kmetijstvu (odkrili so tudi mikorizne mreže med paradižniki in številnimi drugimi rastlinami, ki rastlinam zagotavljajo večjo naravno odpornost in hitrejšo rast).https://za-misli.si/kolumne/rok-kralj/3679-cesa-nas-lahko-naucijo-drevesa
Ta članek predstavlja uvod v novo in doslej slabo poznano odkritje, ki bi lahko bilo zelo pomembno za prihodnost sveta. Vendar pa so znanstvene vloge visoke: če se te trditve dokažejo kot dokončne, bomo morali razmisliti o skupini snovi – verjetno kemijskih elementov – za katere sploh nismo mislili, da obstajajo. Za te snovi je nastal izraz ORMUS. V tem besedilu so predstavljene nekatere zelo sporne ideje o tem, kaj je ORMUS, kot tudi njegove izredne kemijske in fizikalne lastnosti.
Predvsem pa je praktični pomen odkritja v koristnih učinkih teh elementov na rastlinski in živalski svet. Kot je podrobno opisano v besedilu, je učinek dodajanja teh elementov na pridelek gojenih rastlin naravnost fenomenalen. Izredne koristi so bile dosežene za zdravje ljudi in živali
Kako je David Hudson odkril ORME
Zgodba o tem odkritju se je začela v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z bogatim lastnikom bombažne rastline iz Arizone z imenom David Hudson. Ker so vulkanska tla te regije imela nenavadne lastnosti in je bilo dobro vedeti, da kamnita tla v zemlji vsebujejo plemenite kovine, se je odločil vzeti vzorce za popolno kvantitativno analizo vsebine elementov. Analitiki so bili zmedeni, ko so odkrili, da ena frakcija nasprotuje analizi: ni pokazala lastnosti kovine, ni kemično reagirala in ni imela spektroskopskega podpisa. Na koncu je eden od operaterjev spektroskopa predlagal, da se ga “praži dlje časa”.
Šele takrat so se začele pojavljati spektralne lastnosti in, kar je bilo še posebej presenetljivo, nakazovalo prisotnost nekaterih plemenitih kovin. To je očitno zahtevalo nadaljnje raziskave, zato je Hudson, ki je imel na voljo pomembna zasebna sredstva, najel kemike in se odločil, da bo rešil problem. Rezultati, ki jih je predstavil, so precej podrobni v njegovem patentu.
Vendar pa noben članek na to temo ni bil objavljen v nobeni znanstveni reviji. Ker so Hudsonove trditve tako zahtevne, sem odlašal pisati o njih, v upanju, da bom našel akademsko potrditev
Čeprav se zdi, da v teku ni nobenega uradnega znanstvenega raziskovanja, se slabo povezana skupina znanstvenikov in laikov ukvarja s tem vprašanjem že vrsto let. Brez ugodnosti prejemanja denarja ali razpolaganja z uradnim laboratorijem, ki nimajo nobene zveze s Hudsonom, so lahko pridobili vsaj nekaj njegovih domnevnih rezultatov. Njihovo delo, skupaj s Hudsonovim, je povzeto v nizu člankov Barryja Carterja na njegovi zelo obsežni in informativni spletni strani.
Kakšne zaključke lahko zdaj pripravimo?
Jasno je, da s tem odkritjem vstopamo v novo in zelo zapleteno področje, vendar smo še vedno na samem začetku njegovega poznavanja. Pravzaprav bi lahko rekli, da je novo poglavje v fiziki, kemiji in biologiji odprto. Zdaj se zdi, da je Hudsonovo delo in delo neodvisne skupine nedvomno osnovno dejstvo, da lahko obstaja veliko plemenitih (in nekaj ne tako dragocenih) kovin, vključno z rodijem, iridijem, zlatom, platino, paladijem, bakrom in nekaterimi drugimi. v popolnoma drugačnem stanju, v katerem nimajo kovinskega sijaja, vendar so v obliki sivega ali belega prahu, ko so izolirani v trdnem stanju.
Hudson je podal še tri pomembne trditve, ki bi lahko bile sporne. Trdil je, da je v ORMUS-u oblika teh elementov elektronsko urejena tako, da ne sodelujejo več v kemijskih reakcijah. Prav tako so odsotne povezave, ki imajo v normalnih okoliščinah kovinske atome skupaj, zato so praktično monoatomske. Zato so se prvotno imenovali “orbitalno reorganizirani monoatomski elementi” ali ORME. Novejša dela zdaj kažejo, da so vsaj nekatere od njih lahko diatomične in da so lahko zelo šibke povezave z nekaterimi drugimi elementi, zlasti z alkalnimi kovinami. Zato se splošno ime spremeni v ORMUS. Pogosto jih imenujemo tudi M-stanja teh elementov.
Druga, še bolj radikalna trditev je bila, da nova elektronska ureditev vključuje nastanek Cooperjevih parov, tako da lahko (ali lahko postanejo pod določenimi pogoji) supresibilni pri normalnih temperaturah. Kot dokaz tega je Barry Carter izdal kratek video material, ki prikazuje, kako se sivi prah odbija od magneta.
Lahko pa bi trdili, da ta pojav “poskakujočih zrn” sam po sebi ne dokazuje dokazane superprevodnost.
Ne da bi se poglobili v to polemiko, je vredno omeniti, da obstaja več publikacij mainstreama, za katere je Hudson trdil, da lahko nudi posredno potrditev. Opisujejo stanje “visokega vrtljaja”, v katerega se lahko vpeljejo nekatere kovine in v katerih se jedro podaljša in dobi višjo vrednost vrtenja. Vendar pa nihče ni uspel proizvajati te vrste snovi v večjih količinah.
Hudson je analiziral veliko število različnih materialov in poročal, da je v večini vzorcev tal, ki jih je testiral, našel ORMUS elemente, zlasti v tleh iz vulkanskih področij. Drugi raziskovalci so kasneje ugotovili njihovo prisotnost v večini testiranih vzorcev naravnih voda, posebej visoke koncentracije pa so bile odkrite v morjih, zlasti v Mrtvem morju. En raziskovalec jih je celo odkril v zraku. (V zvezi s tem morda ni presenetljivo, da se lahko celo težki elementi v monoatomski obliki obnašajo kot redki plini.)
Hudsonovi kemiki so izvedli analizo velikega števila rastlinskih tkiv in ugotovili, da je ORMUS prisoten v najvišjih koncentracijah v rastlinah, zlasti v aloe (Aloe vera), ki se gojijo na vulkanskih tleh. Prav tako so analizirali telečje in prašičje možgane in ugotovili neverjeten petodstotni delež v suhi snovi. Te analize ni enostavno izvajati, ker zahtevajo pretvorbo ORMUS-a nazaj v kovinsko obliko. Za namene analize se to zgodi med dolgim cvrtjem pred spektroskopskim postopkom, ki ga je uporabil Hudson. Toda priprava kovin v velikih količinah je zelo dolgotrajen postopek, ki ni niti podrobno obdelan niti opisan. Žal se zdi, da se Hudson iz različnih razlogov (navajajo finančna in pravna) ne ukvarja več s tem delom.
Med fizičnimi in kemičnimi lastnostmi je treba še veliko storiti, da bi izpostavili nekatere opazne pojave. Na primer, potem ko je bil vodni pripravek ORMUS rodija posušen na soncu, je Hudson opazil, da je izginil z močnim bleskom, vendar brez zvoka ali udarnega vala. Kar je še bolj nenavadno, ko je delal z ORMUS iridijem in ga izmenično izpostavljal segrevanju do rdečice in ohlajanja, je odkril, da njegova teža močno niha z vsakim ciklom kaljenja – tudi do tega da je v eni točki izgubil in nato ponovno pridobil vso svojo težo. Ti rezultati so vključeni v hiperdimenzionalno teorijo finskega teoretičnega fizika Mattheija Pitkänena
Neodvisni raziskovalci so potrdili tiho svetlobo bleska, obstaja pa tudi trditev o potrditvi spremembe mase. Več jih je opazilo še en čuden pojav: na zunanji površini zaprtih posod se tvorijo tekoče kapljice, ki vsebujejo koncentrirane ORMUS elemente – še posebej pod vplivom magnetnih polj. To jih je pripeljalo do predpostavke, da lahko atomi ORMUS elementov preidejo skozi stene kvantnih tunelov in z njimi potegnejo malo vode. Prav tako še ni bilo pojasnjeno, da nekateri ORMUS pripravki v vodni raztopini prejmejo statični električni naboj. Izpraznitev se pojavi z zvočno iskro, po kateri se naboj ponovno ustvari in se lahko spet izprazni neštetokrat.
Biološki učinki ORMUS-a
Biologija teh materialov je tudi popolnoma odprta za raziskave. Lahko bi rekli, da se je novo poglavje v biologiji že začelo – s kvantnim razumevanjem življenja. Po tem mnenju je mogoče holistične atribute življenja razložiti le na podlagi kvantne koherentnosti; to pomeni, da navidezno naključna aktivnost bioloških molekul (v skladu s klasično termodinamiko) dejansko koordinira isto kvantno načelo, ki ureja delovanje laserjev. To radikalno revizijo biologije je prepričljivo predstavil dr. Mae-Wan Ho.5
Novi vidiki kvantne biologije so se odprli z nedavnimi razburljivimi dokumenti, ki kažejo, da medtem ko je majhen del DNK namenjen za kodiranje proteinov, njegov večji del (tako imenovani “odpadki DNK”), na način, ki je neodvisen od kemije, deluje kot informacija za kvantno “polje” telesa. To, skupaj s številnimi objavljenimi prispevki, ki kažejo na prisotnost souperprevodnosti v živih organizmih, bi lahko pomenilo potrditev Hudsonove špekulacije o tesnem odnosu med ORMUS-om in DNK – da lahko celo v resnici popravi napake DNK.
Hudson je predvideval, da imajo lahko ti materiali velik potencial v industriji – še posebej, ko so njegove analize pripeljale do zaključka, da je teh plemenitih kovin na svetu veliko več kot v kovinski obliki. Nekoč pa je njegov stric, ki ga je zanimala alkimija, predlagal, da bi lahko našli povezavo z “belim zlatom”, ki so ga opisali nekateri alkimisti, ki je imel zdravilne lastnosti in podaljšal življenjsko dobo. Zato je praparat z ORMUS-om dal nekemu zelo bolnemu psu, ki naj bi umrl za rakom in vročino zaradi ugriza klopov. Ko si je pes opomogel, so se ljudje lotili prostovoljnega jemanjam in rezultati so bili dobri. Hudson je nato vzorce razdelil številnim zdravnikom in jim predlagal, naj poskusijo ORMUS na več njihovih umirajočih bolnikih. Hudson je v svojih predavanjih predstavil slikovita poročila nekaterih izjemnih ozdravitev. Omenja tudi, da so bili vzorci ORMUS rodija dani številnim laboratorijem, vključno z Merck & Co. in ameriškemu nacionalnemu inštitutu za rak, ki ga je testiral na kulturah rakavih celic in ugotovil, da ni strupen za te celice.
Od takrat se je pojavilo veliko neodvisnih proizvajalcev, ki proizvajajo in prodajajo koncentrate ORMUS, pripravljene iz različnih virov, vključno z morsko vodo, vodo iz globokih izvirov, soljo, pridobljeno iz mineralnih nahajališč, in nekaterimi zdravilnimi rastlinami, kot je aloja. Te izdelke trenutno jemlje verjetno nekaj tisoč ljudi. Čeprav večina od njih ni trpela za resnimi boleznimi, so mnogi dosegli izboljšanje splošnega zdravja in energije, pogosto tudi spremembe, za katere menijo, da so duhovni. Kljub temu je na forumih mogoče najti več poročil ORMUS-a, ki pripisujejo okrevanju po resnih boleznih, vključno z rakom. Vse podatke o zdravju ljudi pa je treba obravnavati kot anekdotične. Kliničnih preskušanj niso izvedli, ni niti tabel zbranih rezultatov. Tu je seveda treba razumeti, koliko je treba paziti, da ne bi bilo nobenih trditev o medicinskih vrednostih materialov, kot so ti, za katere ni natančnih analiz.
Toda tudi če se vzdržimo medicinskih meril, je mogoče prikazati trenutne učinke ORMUS-a z določenimi tehnikami, ki se pogosto uporabljajo pri spremljanju učinkovitosti terapij z energijsko medicino. Ena je mikroskopija krvi s pomočjo temnega polja. Nekaj ur po jemanju zdravila ORMUS (tako kot pri mnogih drugih ugodnih tretmajih, kot so akupunktura, masaža itd.), se vidi, da rdeče krvne celice postanejo bolj zaobljene in se bolje ločijo, količina majhnih odpadkov v krvi pa se zmanjša. Obstajajo tudi EEG študija poroča o povečanju ravnovesja med levo in desno poloblo možganov.
Druga obetavna tehnika je bioelektrografija. To je nekoliko širše ime, ki vključuje Kirlianovo fotografijo in postopke, ki so se razvili iz nje. Dr. Konstantin Korotkov jih je razvil v kvantitativno znanost.
Rezultati ORMUS a v kmetijstvu
Glede na težave pri pridobivanju znanstvenih podatkov o zdravju ljudi moramo dati večji poudarek vplivom na rastline. Ti učinki so nesporni in resnično fenomenalni. Najti jih je mogoče na več web mestih. Najpogosteje uporabljen pripravek je najpreprostejši in najcenejši: surovi koncentrat, pridobljen iz morske vode. V resnici so že pred odkritjem elementov ORMUS v kmetijstvu uporabljali morske izdelke, zlasti alge. Nekateri ljudje celo poročajo o dobrih rezultatih zalivanja tal z neobdelano morsko vodo.
Potrebno je zelo malo koncentrata: od deset do petdeset litrov na hektar, odvisno od pridelka. Vendar pa rezultati uporabe koncentratov ORMUS daleč presegajo rezultate, dobljene z morsko vodo. Še več, brez fotografskih dokazov bi jim bilo težko verjeti. Na primer, orehovo drevo, ki se je več let obdelovalo, je zraslo za dvakrat večjo velikost kontrolnih dreves in zdaj daje šestkrat večjo težo orehov – sami orehi pa so velikosti mandarin! Slivovo drevo je v prvem letu tretiranja dalo posamezne plodove, ki so bili skoraj dvakrat težji od plodov kontrolnega drevesa, v drugem letu pa več kot petkrat težje. Ena fotografija prikazuje stebla koruze, ki so tako visoka, da mora lastnik stati na lestvi, da doseže vrh. Zdi se, da so visoki približno 3,6 metra. Gojene pomaranče so bile velike kot melone! Takšnih primerov je veliko. Poleg tega obstajajo številna dosledna poročila ljudi, ki uporabljajo ORMUS, da rastline, obdelane z ORMUSom, niso le veliko bolj rodovitne, ampak tudi zorijo prej, potrebujejo manj gnojil in so bolj odporne proti škodljivcem. Še okusnejše so!
Moja osebna izkušnja je s krompirjem. Od štirih vrst (sestavljenih iz dveh sort) sta bili dve tretirani, dve pa so prejeli ustrezno količino vode. Ob izkopu je bila skupna teža gomoljev kontrolnih rastlin 14,07 kg, tretiranih pa 26,33 kg. Kljub temu, da nimam pravih rastlin za nadzor, je nekaj mojega korenja tehtalo skoraj polovico kilograma [0,454 kg]. Meritve dosledno kažejo, da se pridelki v drugem in naslednjih letih po tretiranju še naprej povečujejo. To je verjetno mogoče pripisati vplivu ORMUS-a na povečanje števila mikorize – glivičnih simbiontov, potrebnih za rast rastlin. Pomen teh gliv še vedno ni dovolj priznan. S prekomerno uporabo kemičnih gnojil in herbicidov se njihova količina v tleh resno zmanjša.
Seveda ni dokazov, da so ti rezultati, pa čeprav impresivni, posledica uporabe ORMUS-a. Nekateri morda še vedno trdijo, da so ti učinki posledica dodajanja običajnih mineralov. Tudi na to, kot sem že prej omenil, bo treba počakati na natančno znanstveno delo.
Potencialna uporaba elementov ORMUS
Svetovna rast prebivalstva je neusmiljena, hkrati pa je območje njiv omejeno in je že skoraj v celoti obdelano. Če bi bilo mogoče s tem preprostim pripravkom morske vode podvojiti proizvodnjo, bi obilje nadomestilo lakoto, ki nam sicer grozi. In zdravje ljudi bi se močno izboljšalo tudi brez uporabe ORMUS-a kot neposrednega prehranskega dopolnila. Poleg tega, ker morske vode ni mogoče patentirati, obstaja majhna nevarnost, da bi multinacionalne družbe monopolizirale trg in izdelek prodale po napihnjenih cenah, previsokih za kmete iz tretjega sveta.
Kako se je zgodilo, da se zdi, da rastlinam, kopenskim živalim in ljudem tako kronično primanjkuje teh elementov? Ker so tako skoncentrirani v morski vodi, bi lahko sklepali, da so se v času življenja na Zemlji večinoma spirali v morje. To bi lahko delno pojasnilo širjenje puščav na tako velikem delu celine.
Lahko bi si predstavljali, da bi velike površine, predvsem gozdove, škropili z letali. Poleg tega bi lahko kot nadomestek fosilnih goriv pridelali veliko večje količine pridelkov biogoriv na manjših površinah tal.
Z močno povečano produktivnostjo organskega kmetijstva, bi ORMUS lahko pomagal prepričati oblasti, da se iz uporabe umaknejo gensko spremenjene in kemično podprte usmeritve, ki so tako uničujoče. Poleg tega ORMUS omogoča rastlinam, da bolje izkoristijo minerale ,ki so že prisotni in bi se zato lahko uporabili za oživitev izčrpanih tal.
Časa je malo. Če želimo preprečiti najhujšo okoljsko katastrofo, moramo ukrepati na več načinov. Med njimi bi lahko obdelava tal s temi proizvodi iz morske vode igrala zelo pomembno vlogo. S tem se moramo začeti ukvarjati takoj. Zato prosim vse, ki ste prebrali ta članek, da storite vse, kar je v vaši moči, za širjenje informacij o ORMUS-u.
Za izdelavo ORMUS elementov potrebujemo:
– elektronski instrument za merjenje PH
– dva steklena kozarca 4-5 l
– nekovinsko paličico za mešanje
– natrijev lug NaOH (Merkur, Mavrica) 1kg
– eno škatlo soli mrtvega morja (DM)
– demineralizirana voda
– plastična cevka 4m , 4-5mm debeline ( Merkur)
V prvi kozarec zmešamo 30% NaOH, lahko poln kozarec, preostanek shranimo v plastični flaši
Najprej nalijemo ustrezno količino DEM vode in potem počasi ob mešanju vsipamo lug dokler se popolnoma ne raztopi. Ker je to zelo jedka snov, bodi previden oziroma poskrbi za ustrezno zaščito. (rokavice očala)
Pri raztapljanju nastaja izdatna količina toplote, zato je najbolje to mešanje izvajati v koritu.
Medtem, ko se raztopina ohlaja, vzamemo eno vrečko soli iz škatlje (1/2 kg) in jo v drugem kozarcu raztopimo v 3l demineralizirane vode .ČE OSTANEJO KAKŠNI NETOPNI DELČKI jih odstranimo.Čez kakšno uro začnemo dolivati 30% lužno raztopino v solno raztopino, ob izdatnem mešanju in merjenju ph-ja. Idealni ph je 10.78, optimalno med 10 do11. Nikakor ne sme preseči 11 ph. V začetku se vlije kar izdatna količina NaOH proti koncu pa previdno, ker se lahko hitro predozira.
V slučaju, da se ph prevesi čez 11 popravek naredimo z dolivanjem kisa za vlaganje.
Dobimo mlečno belo raztopino gostejše konsistence. Pustimo stati do naslednjega dne, ko začnemo z izpiranjem.S plastično cevko odtočimo vso vodo do usedline in do polnega natočimo novo dem vodo, dobro premešamo in pustimo stati dokler se ponovno formira usedlina.To ponovimo od 4- 8x odvisno od namena uporabe. Za zalivanje rastlin lahko manjše število izpiranj, za uživanje oziroma osebno uporabo pa vselej 8x izpiranje.
Za zalivanje rastlin :1 dcl usedline na 20 l zalivalne vode
(zapis recepta Aleksander Š.)
Poleg izjemno povečane produktivnosti pri vzgoji rastlin se beleži tudi druge koristi:
– večja odpornost proti škodljivcem,
– suši in mrazu;
– predhodno zorenje;
– daljši rok uporabnosti
– povečana vsebnost hranil, kot so sladkorji, beljakovine, mineralov in vitaminov.
Dandanes besedo placebo uporabljajo za opisovanje kakršnegakoli zdravljenja, kjer bolnik verjame, da je v koristnem zdravstvenem postopku oziroma da prejema zdravilni dejavnik, medtem ko mu v resnici dajejo nekaj, kar nima nobenih poznanih zdravilnih lastnosti. Placebo je lahko tako preprost kot tabletka sladkorja ali pa navadna solna raztopina oziroma je tako kompleksen kot dejanska operacija, med katero sicer ne naredijo ničesar. Z drugimi besedami: medtem ko bolniki pristanejo na to, da bodo sodelovali v zdravstveni raziskavi, ne bodo točno vedeli, kakšna je njihova vloga v njej. Za preverjanje placebo učinka bodo morda izpostavljeni vsem izkušnjam ob operaciji, vključno z anestezijo, vrezi in šivi, medtem ko se v resnici nič ne dodaja, odvzema ali spreminja. Ne zdravi se organov niti ne odpravlja tumorjev.
Če imajo prepričanja, ki afirmirajo življenje, v resnici moč, da obrnejo potek bolezni in ozdravijo naša telesa, si moramo zastaviti jasno vprašanje: koliko škode ustvarjajo negativna prepričanja?Podobno kot lahko prepričanje, da smo prejeli zdravilni dejavnik, spodbudi našo telesno kemijo, ki afirmira življenje, se lahko prav tako zgodi obratno, če verjamemo, da smo v življenjsko ogrožajočisituaciji. Temu pravimo nocebo učinek.
Menim da gre pri škodljivosti katerekoli vrste predvsem ali v glavnini za stopnjo verjetja. Nocebo efekt je izjemno močan, vsekakor mnogo močnejši kot pa placebo.
To, da napisi na skatlicah cigaret naveliko svarijo glede nevarnosti kajenja ni slucajnost ali morebitna dobrodusna skrb države za zdravje kadilnih državljanov, sploh če vzamemo v obzir to kdo ima primat nad proizvodnjo tobaka in proizvodnjo cigaret.
Analogno bi bilo za razmisliti o vseh preostalih škodljivih snoveh , s katerimi prihajamo v stik. Vedeti je potrebno, da največji onesnaževalci ne obvladujejo le ene branže, denimo proizvodnjo pesticidov, marveč so to globalne agende, ki interdisciplinarno obvladujejo naš prostor, torej tudi politiko, medije, ekologijo in zdravje……Ustvariti kaos in vzpostaviti situacijo ribarjenje v kalnem je za manipulante ključnega pomena. Posledično običajno potrošniki neorientirano tavamo od enega do drugega ekstrema ne da bi kadarkoli dojeli bistvo.
Prepričan sem da v tej maniri denimo farmacevtska industrija pokriva strategijo informacij tako ZA kot PROTI medikamentom, tobačna industrija tako info o promociji kajenja kot o skrajni škodljivosti, prehrambene industrija tako info o škodljivih živilih kot o esencialnih živilih….itd..itd…..pravzaprav samo zato da nas odtuji od lastne zaznave, opolnomocenja in usmerjanja pozornosti na lastno notranje bistvo in procesiranje.
Kar želim povedat je, da nam nihče ne more in uspe škoditi toliko kot si lahko skodimo sami
Kar nekaj jih je, ki so včeraj po vsem svetu ob efektu polne modre lune orgazmirali in se usmerjali, obračali, uglaševali k luni, zganjali takšne idr. rituale, iniciacije…vse v luči narave oziroma prirode, vračanja nazaj k…zaključevanju ciklov (you name it…katerih vse).
Kaj pa ce tist kamen tam gor ni naravni satelit pac pa umetni, postavljen tam z namenom in z povsem konkretno funkcionalnostjo.
Da je luna umetna tvorba in da je njen namen vplivati na žensko energijo, da je prevzela energijo matere zemlje in preusmerila pozornost nase in da je v bistvu to zelo premisljena manipulacija, da se odvrne cloveka od ženskega principa sofie zemlje, ki očitno nekomu ni bila pogodu?
O tem tudi Kresimir Misak na HRT2
Je luna torej res naravna tvorevina? Če ni, kdo oz. s kakšnim namenom je potem kot “sintetični” produkt zemeljskega satelita postavljena tja “očitno” z namenom. Nam zelo blizu! Vpliv, če ne drugega geomagnetnega ima, to vidimo in občutimo… Gre v astrološkem smislu ravno tako za planet in njegov pomen? Ali ji gre pripisovati vsa ostala svojstva “ezoteričnega pomena” ali le novodobni “ezoterični fiks” pa je povsem drugo vprašanje?
Kup eksaktnih in hkrati nenavadnih podatkov o Luni in njenem razmerju do Zemlje in Sonca
Predpostavka, da je Luna umeten satelit, ima za večino ljudi toliko smisla, kot rečeno, da je iz zelenega sira.
Luna pa je na drugi strani pravzaprav res velika izjema v Sončevem sistemu.
Velika je namreč kot četrtina Zemlje, kar v relativnem smislu pomeni, da predstavlja največjo luno v sončevem sistemu, ko gledamo razmerje velikost lune do matičnega planeta. Marsove lune glede na našo luno izgledajo kot malo večji kamni, medtem ko pa orjaške lune, ki spremljajo gigante kot Jupiter ali Saturn izgledajo glede na matična planeta kot pravi palčki in so veliko manjši kot je luna glede na Zemljo.
Povprečna razdalja od zemlje do lune je 238,800 km, približno 108-krat večja od lune. Tako je luna videti enako velika kot sonce med mrki
LUNA UMETEN SATELIT
"Noben astronomski dokaz ne pojasnjuje, zakaj Luna in Sonce med seboj tako harmonizirata, goli slucaj , da je tako in Zemlja je edini planet v osoncju, ki je pocascena s taksno prisotnostjo. Ta slucaj pa pomeni, da ima Luna natancno pravo velikost in oddaljenost, da ob soncnem mrku prekrije celotno sonce. Soncni mrki , so redki pojavi , kazejo pa povezavo s potresi in poplavami. Ali je neka visja inteligenca ,pripeljala Luno v specialno orbito, da bi opazovala nas razvoj, ali pa, da bi vrsila element kontrole nase Zemlje?"Isaak Asimov
“V starodavnih besedilih piše, da je nekdo – to je bila superzavestna nezemeljska civilizacija, ki je bila zelo razvita – premaknil Luno v Zemljino magnetno polje, z njeno pomočjo povečal maso Zemlje in tako stabiliziral njen položaj, kjer je še sedaj. To so nezemljani naredili s pomočjo uničenega planeta Maldeka, saj je naša luna pravzaprav velik del tega nekdanjega planeta. Ustvarili so tudi Venero in jo postavili tja, kjer je sedaj. V starodavnih besedilih in celo v majevskem koledarju je zapisano, da je bila Venera ustvarjena leta 3120 let pred Kristusom..”
(povzeto po intervjuju z znanstvenikom Valery Uvarovom strokovnjakom za paleoznanost in paleotehnologijo, izvedenec za neznane leteče predmete TUKAJ)
Dodatno v razmislek
Luna JE votla in to zelo votla. Preštudirajte poročila seizmičnih in ostalih meritev o luni. Prav tako so blazne anomalije v globini kraterjev in precej stvari, ki jih optično lahko vsak sam opazi
Aja, pa razen tega se nihče ne vpraša okoli dejstva, da je statistično (in tudi praktično) skoraj povsem nemogoče, da bi se luna vrtela do cm natančno s takšno hitrostjo, da bi milijarde ali milijone let zemlji kazala čisto isto ploskev, brez da se vsaj malo premika čez vidni rob. In potem o dejstvu, da se vrtenje lune korigira naprej in nazaj, kadar pa le malo preveč zarotira čez temni rob…to ja ne more biti “naključno”
Zakaj luna nikdar ne pokaže hrbta – odgovor vseh: ni razlage, ni naravne formule za to.
Povzetek
Mislim, da je luna pripeljana v smislu kontrole. Nekoč je človek bil usmerjen v zemljo in jo častil kot ženski princip. Luna je pripeljana z namenom, da zavede človeka in se ga usmeri k njej in oddalji od matere zemlje. Luna je tako prevzela žensko energijo in manipulira z njo po zemlji. Ženske so velike žrve te manipulacije in energija, ki se izvaja nad njimi s strani lune je zelo velika agresija.
Robotska sejalnica kot hranilnik energije in navigacijska naprava
Dejanova ideja temelji na principu žiroskopov, s pomočjo katerih bi lahko hranili energijo. Včasih so bili žirobusi za hranjenje energije, sedaj pa v Ameriki že izdelujejo akumulatorje na tem principu.
Žiroskop – Gyroscope – Flywheel energy storage.
Teorija: če bi žiroskop pognali dovolj hitro (pod pogojem, če bi bil ustrezno nameščen), bi ga poganjalo zemeljsko magnetno polje in bi dobili perpetuum-mobile.
Žiroskop najbolj uporabna in preprosta oblika za hranjenje energije.
Pa ne samo to, tudi za proizvodnjo energije. Vse je razloženo v priloženem videu. Lahko jo uporabimo v navigacijske namene. Najbolje je žiroskop narediti na traktor. Z njim lahko naredimo traktor na en potač. Je zelo okreten, ne potrebuje volana, je inovativen….Traktor je v bistvu enokolesno vozilo. Če pa povežemo 3 enokolesna vozila, dobimo leteče vozilo. Vozilo se polni z gravitacijo zemlje. Polni se tako, da se čvrsto prisloni na zemljo. Vse je tako enostavno, le odkriti je potrebno. Žiroskop je v bistvo zelo preprosta in učinkovita naprava.
