V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja, da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. Leta 1932 je London objavil članek z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti. V njem ameriški vladi predlaga, naj za vsak izdelek določi rok trajanja, po katerem bodo ti postali uradno mrtvi. Vlada naj umetno staranje strogo nadzira in izdelke s pretečenim rokom uniči. Novi izdelki bi drli s tekočih trakov, ljudje bi jih kot nori kupovali in gospodarstvo bi cvetelo.
Rešitev, ki jo je predlagal Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.
Načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model?
Programirana zastarelost ni skrivnost, je politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije, mi pa ji še vedno nasedamo. Continue reading
