Komercializacija je s svojim profitnim interesom tako zelo prisotna na vseh področjih človekovega bivanja, ustvarjanja in raziskovanja, da je resnica zmanipolizirana in tako večinoma zatajevana, prikrivana, prirejena ali pač preprosto zlagana. Povsod torej, kjer je poleg interes denar, so tudi laži, potvarjanja.
Sodobna medicina v primežu potrošniškega kapitalizma, korupcije v znanosti.
Rak, metode zdravljenja raka in industrija rakavosti.
Zakaj je hrana naših prednikov prava in naravna, tako zelo pomembna?
Znanost vse bolj marioneta kapitala je razdeljena na tri sfere, na tisto staro javno “žlahtno” znanost, na korporacijsko znanost, ki se dogaja v tajnih laboratorijih korporacij, in na ekperto-kracijo, pri kateri nekateri s svojim doktoratom garantirajo za neko lažno politično floskulo- A. Komat.
Mediji in vpliv televizije na človeka.
Vse vojne so vojne bankirjev.
VOJNA ZA VODO, NAFTO, RUDNINE, ZEMLJO, ZA VIRE IN SUROVINE.
Svetovna nagrada Monsantu za hrano, Monsanto postal lastnik Blackwater-največja privatna vojaška firma, Monsanto kupil podjetje za modulacijo vremena.
Mikrokreditiranje revnih z Grameen banko M. Junusa. V lepo folijo zavit brezkompromisen kapitalizem?
Smo družba hiperprodukcije in paradoksa v vseh ozirih – načrtovana pokvarljivost in zastaranje izdelkov za izhod iz krize.
Pozabljenje glede izvora in originalnosti osnovnih živil uvod do razkroja in distopije družbe.
Šolsko izobraževanje, propaganda z namenom proizvesti “pridne” in krotke državljane?
Paradoks našega časa je, da imamo telefone brez tipk, ljudi brez pameti, razmerja brez ljubezni, kokakolo brez sladkorja, kavo brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez maščob, ženske brez čustev, moške pa brez jajc!
Kupujemo več, uživamo manj.
Imamo velike hiše, ampak male družine, več udobja a malo časa, več diplom a malo razuma, več strokovnjakov in še več težav, več znanja na področju medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, zapravljamo nepremišljeno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, hitro se ujezimo, prepozno hodimo spat, utrujeni se zbujamo, premalo beremo in gledamo preveč.
Prosimo redko.
Želimo povečati naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote.
Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo.
Naučili smo se preživeti, ne pa živeti.
Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom.
Potovali smo na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda.
Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega.
Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.
Očistili smo zrak, vendar onesnažili našo dušo.
Razbili smo atom, ne pa tudi svojih predsodkov.
Pišemo več, naučimo se manj.
Načrtujemo več, dosežemo manj.
Naučili smo se hiteti, a ne čakati.
Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo.
Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni.
Gradimo večje računalnike z večjim spominom, komuniciramo vse manj in manj.
Prizadevamo si za več kvantitete, pozabljamo na kakovost.
To so časi hitre prehrane a počasne prebave.
Velikih ljudi, malih karakterjev, hitrih poslov in površnih odnosov.
To je čas za mir v svetu in vojno doma, veliko prostega časa in malo uživanja.
Čas raznovrstne hrane na eni polovici sveta in podhranjenosti na drugi polovici.
Vse manj je finančnih problemov v zakonu, in vse več je ločitev.
Vse več prestižnih hiš, in razdeljenih domov.
To so dnevi hitrih potovanj, dragih oblačil in nizke morale.
Vse več je debelih ljudi in tablet, ki zmorejo vse – vas razveselijo, otopijo ali ubijejo. (The Paradox Of Our Time; dr. RoBert Moorehead)
Hiperprodukcija hrane ob hkratni lakoti, hiperprodukcija strokovnega kadra ob hkratni nezaposlenosti, hiperprodukcija materialnih dobrin ob hkratnem pomanjkanju…..,
Hrana
Približno tretjina svetovne hrane, ki jo proizvedejo za porabo človeka (tj. približno 1,3 milijarde ton na leto), gre v nič ali propade zaradi pomanjkljivosti v verigi od proizvodnje do porabe, opozarja Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO). Na drugi strani pa je po njihovih podatkih 12 odstotkov svetovnega prebivalstva lačnih. Na svetovni ravni v obdobju med letoma 2011 in 2013 842 milijonov ljudi ni imelo dovolj hrane za aktivno in zdravo življenje. Po podatkih Rdečega Križa je v Sloveniji kar 150.000 ljudi lačnih in na robu revščine
Izobraževanje posameznih kadrov dosega vrhunec, a službe za vse ni in je ne bo Bolje rečeno, zaposlitve ni za večino. Ali je moderno končevati fakultete , je danes to le trend ali pa se vseeno izplača?
Težava je, da se izšola neizmerno več diplomantov kot obstaja delovnih mest v visoko plačanih vodstvenih, tehničnih in strokovnih poklicih. Večina programov v visokem šolstvu pa se ohranja le z in zaradi lobiranja oz. preživetja fakultet samih.
Izvrsto o tem v filmu Schooling the world opisanem tudi Tukaj
Materialne dobrine
Primer avtomobilske industrije
Širom sveta obstaja na stotine nepreglednih parkirišč z tisoči in tisoči neprodanih avtomobilov. Avtomobilska industrija ne bi ponudila prodajo neprodanih avtomobilov z radikalnim znižanjem njihovih cen le, da bi se jih znebila. Namreč, če bi bile cene teh avtomobilov za nekaj tisoč eur nižje, bi jih prodali . Vendar pa nihče ne bi potem kupoval drage novejše avtomobile, ki bi potem na koncu pa ostali neprodani.
Avtomobilska industrija ne more končati izdelavo novih avtomobilov, saj bi morali zapreti svoje tovarne in odpustiti več deset tisoč zaposlenih. To bi še dodatno prispevalo k recesiji. Prav tako bi bil domino učinek katastrofalen, ko proizvajalci jekla ne bi prodali svojega jekla. Na deset tisoče mestih, kjer so narejeni sestavni deli avtomobilov bi čutila kriza.
več na http://www.zerohedge.com/news/2014-05-16/where-worlds-unsold-cars-go-die
Ne pozabite:
Preživite več časa s svojimi najdražjimi, ker ne bodo večno poleg vas.
Povejte kakšno lepo besedo tistim, ki vas od spodaj gledajo s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj zagotovo odrasla in odšla.
Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko date s svojim srcem in vas nič ne stane.
Ne pozabiti reči “rad/a te imam” vašim partnerjem in vašim ljubljenim, če prihaja globoko iz srca.
Ne pozabite se držati za roke in ceniti trenutkov, ko sta skupaj, ker nekega dne ta oseba ne bo več z vami.
Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, da delite svoje dragocene misli z drugimi.
Smejte se pogosto, dolgo in iskreno.
Smejte se, dokler ne izgubite daha.
Solze se dogajajo.
Vztrajate in preživite.
Povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih imate radi ob vsaki priložnosti, ker se življenje ne meri z številom vdihov ki jih dihamo, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.
*To besedilo je napisal ameriški stan-up komik George Carlin po smrti svoje žene.
V obdobju velike depresije leta 1932 je ameriški borzni posrednik in trgovec z nepremičninami Bernard London kot izhod iz krize predlagal načrtovano zastarelost izdelkov. Ugotovil je, zgodovina pa se ponavlja, da ko so ljudje prestrašeni in panični, svoje imetje uporabljajo dlje kot po navadi. V obdobju razcveta niso čakali, da njihova naprava postane neuporabna. Zamenjali so jo prej, ker ni bila več moderna, tehnično napredna. Leta 1932 je London objavil članek z naslovom Konec depresije s pomočjo načrtovane zastarelosti. V njem ameriški vladi predlaga, naj za vsak izdelek določi rok trajanja, po katerem bodo ti postali uradno mrtvi. Vlada naj umetno staranje strogo nadzira in izdelke s pretečenim rokom uniči. Novi izdelki bi drli s tekočih trakov, ljudje bi jih kot nori kupovali in gospodarstvo bi cvetelo.
Rešitev, ki jo je predlagal Bernard London, pa je že del našega potrošniškega vsakdana. Le da je bolje prikrita od njegovih nasvetov. Bernard je še predlagal, naj vlada obdavči tiste, ki uporabljajo stare stvari in s tem zavirajo gospodarstvo.
Načrtovane zastarelosti sicer niso uzakonili, dosegli pa so jo s tehničnimi prijemi. Je naključje, da se veliko naprav pokvari kmalu po pretečenem obdobju, zavedenem kot njena življenjska doba, oziroma začne »čudno« delovati, ko je na trgu nov, izpopolnjen model?
Programirana zastarelost ni skrivnost, je politika mnogih podjetij in celotnih vej industrije, mi pa ji še vedno nasedamo.Continue reading →
