Sam sem nepopravljiv idealist. A realno res nisem prepričan, da nam kot civilizaciji nasploh rata, res. Ne gre tu lih zgolj za dobro voljo in načelno moralno podporo nekemu gibanju ali projektu. “Svobodo in življenje zasluži tisti, ki ju mora vsak dan osvajati – Goethe” in nihče nam je namesto nas samih ne more zagotoviti oz. zaslužiti. Vprašanje …Kdo ima kaj časa za akcijo, je v tej luči nerelevantno. To tako ne gre, češ se bo nekdo malo angažiral, pa bo.
Stremljenje za čisto hrano, okolje, zdravo skupnost…..in vsa komplementirana področja so lahko uspešna le ob zadostno izraženi vrhovni življensko prioriteti večje množice ljudi, ki so za to stvar pripravljeni max participirati, za dosego cilja pa v veliki meri podrediti svoje vsakdanje življenje. Žal mi izkušnje kažejo, da je takih ljudi malo, dosti premalo, da bi se realno lahko izognili realizaciji scenarija agende, ki ima v svojem repertuarju cel arsenal kako zatolči človeka.
Splošna otopelost in nezainteresiranost za vse kar ni max adrenalinsko ter kar še sploh podžge neko radovednost , mislim , da narekujeta drugačen inteligentni pristop.
Ne rečem , da je način opozarjanja na zblodenost družbe in hkratno izpostavljanje dobrih praks ali rešitev tisto kar lahko ogovori potencialne, vendar vsekakor prvega ne morem povsem zaobiti, ljudje moramo biti seznanjeni z svetom kot ga soustvarjamo, slednje moramo sprejeti, in šele od tu graditi samoodgovornost. Nekako najprej sploh zavohati drek in šele potem stremeti za nebeškimi vonjavami. hm brez padcev se še noben otrok ni naučil hoditi
Continue reading