Prof. dr. Jože Osterc, strokovnjak za kmetijstvo, nekdanji kmetijski minister (najprej v Demosovi in nato še v prvi Drnovškovi vladi), danes pa kot predsednik Ekosocialnega foruma Slovenije
V intervjuju http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/1042548530 pravi
“Za nepovezanost krivi predvsem zadružni sistem, ki je zaradi delovanja na kooperacijskih temeljih kmeta postavil v položaj “ti prideluj, za vse drugo bomo poskrbeli mi”.
“Kmet se tako ni čutil odgovornega za nič drugega kot za svoje preživetje. Posledica je, da je iskal ovinke in se na neki način začel vesti neetično, egoistično, da je bolje preživel.” …
” V zadrugah ni zadružne miselnosti in zavedanja, da samo skupaj lahko.”……
“To pomeni, da bi morali samopreskrbo uresničiti z dokaj majhnimi kmetijami, majhne kmetije pa so na trgu nezaščitene. Če so nepovezane, so lahko predmet vseh mogočih špekulacij. In samo povezane lahko nastopajo organizirano in so lahko tu
di močne. ”
»Večina kmetov članov zadrug je ostala pasivna do odgovornosti in ugodnosti, ki jih imajo v okviru zadružništva. Pravzaprav celotna družba poudarja individualizem in izobražuje v duhu liberalnega individualizma, daleč od zadružnih vrednot. Mladih preprosto ne vzgajamo v duhu kooperativnosti, danes se povezovanja ne znamo lotiti. ref. http://e-zadruga.si/…/ozivimo-zadruznistvo-in-sodelovanje/
Zadružništvo/kooperative po svetu
- Kooperativa Mondragon
Začetki mondragonskih kooperativ segajo v sredino prejšnjega stoletja, formalno pa v leto 1956, ko je pobudnik in ustanovitelj, sicer duhovnik, Jos
e M. Arizmendiarrieta ustanovil prvo kooperativo Talleres Ulgor, ki se je kasneje preoblikovala in preimenovala v danes znano kooperativo Fagor Electrodomesticos. Ustanovitelj je delovanje kooperativ zasnoval na spodbujanju sobivanja celotne skupnosti (ta je bila po koncu španske civilne vojne obubožana in prežeta z revščino) in ustvarjanja delovnih mest, ki temeljijo na solidarnosti in soodločanju. Zato je glavna značilnost mondragonskih kooperativ prav delavsko lastništvo, saj so vse kooperative v 100-odstotni lasti delavcev, torej ni prisotnega nobenega drugega lastnika oziroma kapitala. Mreža 120 mondragonskih kooperativ se ne omejuje le na področje Baskije, ampak je prisotna še v 75 drugih državah, kot na primer Nemčija, Romunija, Iran, Tajska, Kitajska, Mehika, Brazilija in podobno. Po številu zaposlenih (leta 2007 so imele že ca. 100.000 zaposlenih) se v Španiji uvrščajo na četrto mesto, po višini prihodkov pa na sedmo mesto. Zato ne preseneča, da so njihovi zaposleni ponosni na svojega delodajalca in si želijo soustvarjati delovno ter širše družbeno okolje.
Več TUKAJ Mondragonska izkušnja – koopera
- Industrijske kooperativa »SACMI« (IMOLA, ITALIJA)
Industrijske kooperative imajo v Italiji, podobno tudi v Franciji, že stoletno tradicijo. Ocenjujejo, da je v Italiji vseh kooperativ 70.840 in da je v njih zaposlenih 389.793 ljudi.1
Svoj izvor imajo v delavskem gibanju in v socialističnih idejah ob koncu prejšnjega stoletja. Italijanska zakonodaja o proizvodnih kooperativah sega v leto 1880.2 Ustanavljali so jih obrtniki (artigiani), s področja gradbeništva in komunalnih dejavnosti, ker so jim bili odnosi in položaj v lastni kooperativi primernejši, kot položaj mezdnih delavcev v drugih družbah.
Industrijska kooperative SACMI (Societa Anonima Coo
perativa Mecchanica Imola) je leta 1988 štela 526 zaposlenih.3 Njena zgodovina sega v leta po prvi svetovni vojni, ko je nekaj mehanikov, pod vplivom lokalnega delavskega gibanja v Imoli, s pomočjo banke ustanovilo kooperativo. Od tedaj pa do danes je kooperativa preživela sovražno obdobje fašizma, gospodarske krize in drugo svetovno vojno. Konec vojne je dočakala s 26 člani in 42 plačanimi delavci, nečlani. Njen vzpon se je začel z obnovo strojev za drugo kooperativo, tovarno keramičnih ploščic v istem kraju.
Več TUKAJ INDUSTRIJSKA KOOPERATIVA »SACMI« (IMOLA, ITALIJA)
Izkušnje kooperativ
V večini naprednih kapitalističnih gospodarstev je napo
čil čas, da se v središče razprav in političnega dogajanja postavi ambiciozen cilj: globoka reforma kapitalističnega sistema od znotraj, da bi se posodobil in usposobil za obvladovanje hitro spreminjajočih se ekonomskih okoliščin – glede na globoke družbene spremembe v podjetjih in družbi. Mislimo, da bi ena glavnih sestavin tega procesa reform morala biti participacija zaposlenih v kapitalu ter profitih podjetij in vključenost v upravljanje podjetij. To naj bi dosegli s spodbujanjem primernih in z zakoni reguliranih oblik načrtov delničarstva zaposlenih.
Različne študije kažejo, da se ekonomski rezultati lahko bistveno izboljšajo, ko se uvajajo načrti lastništva zaposlenih skupaj z oblikami direktne participacije delavcev v upravljanju podjetja,. To še posebej velja, če so delavci udeleženi v odločanju o organizaciji proizvodnje in dela ali z drugimi besedami, ko se v podjetju zgodijo globoke kulturne spremembe, ki omogočajo razvoj participativnega menedžmenta.