Že v 18. stoletju je angleški naravoslovec White leta 1777 opozarjal vrtnarje in kmete na pomen deževnikov. Intenzivnejše proučevanje pomena deževnikov v procesih nastajanja rodovitne zemlje pa se je pričelo z Darwinom, 100 let kasneje. Darwin je rezultate svojih poskusov objavil 1881 v delu „Nastajanje prsti pod vplivom deževnikov z opazovanjem o obnašanju deževnikov“. Zanimivo je, da je H. Schreiner samo 5 let pozneje povzel Darwinove ugotovitve v slovenskem listu Kres in s tem opozoril slovensko javnost na pomen deževnikov.

Ocenjuje se, da je na svetu preko 450 vrst deževnikov. Ker pa so številna območja še neraziskana, jih je sigurno še dosti več. Po nekaterih podatkih je Slovenija s 70. vrstami in 2. podvrstami najbogatejša na svetu, seveda na enoto površine.

Deževniki so v tleh del makrofavne in ena najpomembnejših živalskih skupin, ki sodelujejo v kroženju snovi v naravi. Njihova vloga je mnogovrstna. Ker živijo v širokem območju, marsikje do matične (to je nepropustne) podlage, je zelo pomembno mehansko mešanje plasti zemlje, ko prenašajo humusne in mineralne snovi v globino in obratno. Deževniki namreč gredo pozimi, ko vrhnja plast zemlje zmrzuje in poleti, ko se zelo izsuši v globino. S prehajanjem rijejo skozi plasti zemlje rove in s tem tla prezračujejo ter povečujejo njihovo propustnost za vodo (povečujejo drenažnost tal), pa tudi zmogljivost za skladiščenje vode. To je pomembno tudi za preprečevanje erozije in za zmanjšanje občutljivosti za sušo. Zelo pomembno je, da deževnik ob požiranju organske snovi, požira tudi mineralne delce, ki se v njegovih prebavilih povezujejo v organsko mineralne komplekse. Nanje se vežejo različni anioni in kationi, ki so za rastline zelo pomembni. Te komplekse, ki jih imenujemo glistine, deževnik izloča in z njimi bogati tla. Glistine imajo namreč znatno več rastlinskih hranil – fosforja, kalija, dušika in drugih hranil, kot navadna tla. Continue reading →