Prihodnost, ki si jo želimo, bomo dobili samo, če imamo vizijo o njej

Zakaj VIZIJA?

Če se nikdar ne vprašamo, katere so naše najbolj osnovne vrednote, kaj je naš smisel in namen in kakšne so naše vizije, ostanemo omejeni na ponavljanje vedno enih in istih postopkov, ki smo jih tako ali drugače privzeli in so za nas

• “to, kar naj bi počeli”,
• ker je“bilo vedno tako” in ker
• “tudi drugi verjetno počnejo isto”.

Če se nikdar ne vprašamo o poslanstvu in viziji ali o tem kdo sploh smo, pristajamo, da ostaja osnovno gibalo, ki nas vodi naprej inercija, ne pa nove zamisli.

Pomanjkanje vizije vodi do demoraliziranega posameznika in naroda

"Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna… Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi močnimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca… Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom… Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi… Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem… Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…" Pablo Neruda

Kljub obilici dokazov in informacij večina demoraliziranih ljudi ni sposobna slišati, videti, razumeti, dojeti realnosti pa tudi če obstajajo jasni nedvoumni dokazi. Demoraliziran človek ni sposoben priti do razumnih zaključkov niti smiselno delovati

Namen predavanja: Skupaj prevetriti naslednja vprašanja:

• Spontan razvoj “uravnotežene zdrave družbe “, preko medsebojnega sodelovanja Skupnost ; se je lahko priučimo?
• Materialna blaginja, celostna samooskrba, uspešnost projektov za boljši svet; So zgolj nujna posledica naše sinhronosti in sinergije?
• Izvor vseh naših težav; Pozaba pristnosti, originalnosti, naše skladnosti z naravo in predniki, to , da le tega ne čutimo več kot temeljno?
• Dilema; Delovanje iz motiva nuje, strahu ali iz motiva priložnosti? Moto delovanja; opcija PROTI ali opcija ZA?
• Jamstvo preživetja in polnosti življenja; Nemotivirano soustvarjanje skozi zavzetost, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu?
• Čudeži, nekaj povsem vsakdanjega in običajnega; ob prepoznavanju lastnega poslanstva, nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma?

Analiza stanja v družbi

Zakaj?

• Antropocentrični in heliocentrični pogled (ref. ZGODOVINA, Giganti-med-nami, Vesolje )
• Pretrgana vez z ljudsko in planetarno preteklostjo“Če ne razumemo naše preteklosti, ne moremo razumeti naše sedanjosti in prihodnosti.”( ref. Megalitske civilizacije )
• Živimo in dojemamo večinoma zelo površinsko: Pretežno smo na avtopilotu brez sposobnosti svobodnega razmišljanja in odločanja, zato se nam dogajajo stvari, ki jih določajo okolica, situacije in predvsem vzorci, ki smo jih dobili od svojih staršev, družine.. zanašamo pa se na merilne naprave in metode, ki smo jih ustvarili kot podaljške naših zakrnjenih sposobnosti senzoriranja oz. čutil ( ref. SUBLIMINALNA MANIPULACIJA Omejenost čutil – omejenost dojemanja stvarnosti – omejenost vizije )
• Zemlja živ organizem: Pretrgana vez s pristnostjo do zemlje. ref.( Zemlja – Velika Mati je živo bitje, naša uglasitev z njo pa je v funkciji preživetja in pomenu življenja samega )
• Epigenetika in monopol Darwinovega nauka o evoluciji  ( ref. Epigenetika – preboj nove misli )
• Dogma neomejene gospodarske rasti vodi v kolektivni samomor človeštva. Kapitalizem ima za svoj obstoj nujno samodejno vkomponirano tudi revščino (ref. Dogma neomejene gospodarske  )
• Živimo v dogovorjeni resničnosti z lovkami na vseh področjih, Resnica pa je postala tržno blago. ( ref. Živimo v dogovorjeni resničnosti  )
• Živimo v navidezni demokraciji.( ref. Demokracija nas bo pokopala )

Nekateri pokazatelji trenutne paradigme:

• Komercializacija je s svojim profitnim interesom tako zelo prisotna na vseh področjih človekovega bivanja, ustvarjanja in raziskovanja, da je resnica zmanipolizirana in tako večinoma zatajevana, prikrivana, prirejena ali pač preprosto zlagana. Povsod torej, kjer je poleg interes denar, so tudi laži, potvarjanja.
• Sodobna medicina v primežu potrošniškega kapitalizma, korupcije v znanosti.
• Rak, metode zdravljenja raka in industrija rakavosti.
• Zakaj je hrana naših prednikov prava in naravna, tako zelo pomembna?
• Znanost vse bolj marioneta kapitala je razdeljena na tri sfere, na tisto staro javno “žlahtno” znanost, na korporacijsko znanost, ki se dogaja v tajnih laboratorijih korporacij, in na ekperto-kracijo, pri kateri nekateri s svojim doktoratom garantirajo za neko lažno politično floskulo- A. Komat.
• Mediji in vpliv televizije na človeka.
• Vse vojne so vojne bankirjev.
• VOJNA ZA VODO, NAFTO, RUDNINE, ZEMLJO, ZA VIRE IN SUROVINE.
• Svetovna nagrada Monsantu za hrano, Monsanto postal lastnik Blackwater-največja privatna vojaška firma, Monsanto kupil podjetje za modulacijo vremena.
• Mikrokreditiranje revnih z Grameen banko M. Junusa. V lepo folijo zavit brezkompromisen kapitalizem?
• Smo družba hiperprodukcije in paradoksa v vseh ozirih – načrtovana pokvarljivost in zastaranje izdelkov za izhod iz krize.
• Pozabljenje glede izvora in originalnosti osnovnih živil uvod do razkroja in distopije družbe.
• Šolsko izobraževanje, propaganda z namenom proizvesti “pridne” in krotke državljane?

Zakaj v družbi zares ne pride do prepotrebnih sprememb?

Smo še vedno v sistemu, ki vlada tisočletja s ciljem izkoriščanja kot temeljem te civilizacije, čeprav je cel sistem in njegove institucije ( družbeno- ekonomski, političen , ideološki)  nekako izpet, prazen, izčrpan, civilizacija pa v zatonu.

Sistema ne uspemo spremeniti zato, ker se vedno spoprijemamo le z njegovimi simptomi, posledično pa so naši odzivi razdrobljeni in zato neučinkoviti. Kaj ukreniti?

Paradoks pri vsem pa je, da ničesar ne moremo reševati, ker pravzaprav ni kaj rešiti, ker stvari so neizogibno take kot pač so edino možne predvsem zaradi naše skupne aktivnosti/ neaktivnosti oz. stanja zavesti.

Nobenih problemov niti ne moremo reševati s pozicije zavesti, ki je teiste probleme ustvarila, kvečjemu stvari le še bolj zakompliciramo.

  “Človeštvo na Titaniku, ki pluje proti ledeni gori, večina potnikov pa se prepira za prostor na ležalnikih”

Večina se zaveda, da po starem ne gre več. Nova zavest pa je še šibka in njen preboj je povezan z veliko dvomi , strahom, oklepanjem na staro, ki se zdi navidez varnejše.

Tako se z godrnjanjem, nerganjem, pritoževanjem, diskreditiranjem drugih, …. ljudje še vedno zlahka poistovetijo , to jim je znano, gotovo, lastno in domače, zato to na vsakem koraku tako ali drugače tudi podpirajo.

Kdo so Krivci?

Večinoma o krivcih za stanje govorimo o sistemu, matrici,  Iluminatih, Bilderbergjih, masonskih organizacijah, psihopatih na oblasti, torej o silah, ki nočejo in ne dopuščajo svobodnih posameznikov  ipd.

Nihče nas ni nikoli učil, kako naj sodelujemo z drugimi, kaj je potrebno za uspešno rast in sodelovanje skupnosti, skupine, oz tima ljudi . Vendar ne le, da nas nihče ni učil, ravno nasprotno, vzgojeni smo bili v tekmovalnem in primerjalnem okolju, ki je sodelovanje negiralo.

Vendar sposobni samoodgovornosti se neopravičeno zagovarjamo na kogarkoli zunaj nas, korekcija stanja namreč ni v domeni vlad, institucij ipd. Ravnanje slednjih pa je zgolj projekcija naše kolektivne ravni zavesti.

Vzrok , posledica in tako tudi težava , kakor hkrati tudi rešitev smo mi sami.

Problem obstaja  v toliko, dokler ga kot takega percepiramo, mu dajemo veljavo in moč, ko o njem razmišljamo , se zaradi njega pritožujemo in obremenjujemo ter iz katerega sledijo naše frustracije.

VPRAŠANJE 1: Spontan razvoj “uravnotežene zdrave družbe “, preko medsebojnega sodelovanja Skupnost ; se ga lahko priučimo?

Načeloma je potrebno spremeniti zgolj robne pogoje, pogoje, ki bi omogočali in spodbujali sodelovanje, namreč do uravnotežene zdrave družbe nas deli le (ponovna) vzpostavitev za to potrebnih/zadostnih min. pogojev. Negativni dokaz temu je mesto Ladak na Tibetu, kjer je večstoletna tradicionalna, skoraj popolna skupnost, degradirala do čistega kolapsa v času le deset let po izgraditvi globalistične cestne povezave.

Vendar se tu postavlja bistveno vprašanje, ali se Skupnosti lahko naučimo, dogovorimo…, ali pa je občutek te pristnosti v nas ves čas že prisoten, le v obdobjih prevzgoje na potrošniški individualizem je bil odmaknjen na stran kot nekaj nevrednega…. Skupnost je v nas ali pač je ni, dojemanje lepote, glasbe, miline, ljubezni je v nas, smo mi, ali je pač ni…v tem primeru se naučiti jo pomeni bolj poizkušanje

Skupnost je družina:

• v kateri se njeni člani počutijo varne, upoštevane,
• kjer člani skrbijo eden za drugega, kjer so brezpogojno  pozorni eden na drugega.
• v kateri je zatočišče nestresa , miru,  spontanosti, zaupanja,  razumevanja in sprejemljivosti ter tolažbe,
• kamor se radi vračamo zaradi domačnosti in pripadnosti.

V skupnosti:

• so člani enakopravni, a vseeno so vloge in pristojnosti jasno opredeljene.
• člani lahko izražajo svoje potenciale brez zadržkov posmeha ali zatiranja, k razvoju in izražanju  potencialov so ves čas spodbujani s pozornostjo in pohvalo.
•  se vsi konflikti rešujejo konstruktivno in za dobro vseh vpletenih tj. cele družine.
•  je enost vseh članov, kjer člani prostovoljno in samoiniciativno iščejo poti in načine kako prispevati k skupni dobrobiti, le ta  je premosorazmerna z obsegom in načinom prispevka posameznih članov ter z namernim sodelovanjem več članov.
•  si naberemo in obnovimo moči, pridobimo voljo do življenja in ciljnost za nove podvige in ideje.

Skratka men bolj kot učenje skupnosti odzvanja ustvarjanje pogojev, da se ljudem z dobrimi vzgledi spodbudi praspomin na Skupno.

Vprašanje v vezi tega tudi , ali učenjeskupnosti ne generira sledilcev , na drugi strani pa obujanje spomina vodi prek samoraziskovanja, vključevanja in aktivizem …

VPRAŠANJE 2: Materialna blaginja, celostna samooskrba, uspešnost projektov za boljši svet; So zgolj nujna posledica naše sinhronosti in sinergije?

Zunanji svet je zgolj posledica, efekt skupka naših navidez sicer individualnih akcij, misli, čustev, strahov naše zavesti.

Želeno stanje je neizogibno odvisno od kolektivne inercije.

Zgodilo se bo neizogibno…..kot vedno in vsakič.Tudi ta trenutek je izraz neizogibnosti, ki pa je odvisna ….žal tudi od tistega 90% amorfnega in naprogramiranega deleža populacije, ki sploh ne razmišlja suvereno oz ni razmišljal o globalnih vprašanjih. Ostalih 10% razmišlja, ampak od tega odloča morda zgolj 0,1 %.

Živimo posledice naše skupne klime, ki jo na dnevni bazi soustvarjamo, trenutno  se predvsem še vedno le parcialno ukvarjamo z simptomi bolezni , katero sami raznašamo okrog.

Zamenjujemo namreč cilj in sredstvo , npr. cilj preživeti vsekakor mora biti podrejen principu živeti.

VPRAŠANJE 3: Izvor vseh naših težav; pozaba pristnosti, originalnosti, naše skladnosti z naravo in predniki, to, da le tega ne čutimo več kot temeljno?

Uglasiti se s naravnimi elementi in cikli ter pristnostjo, primarnostjo in energijo

našega srca in s tem z naravo tako, da le to začutimo kot primarno je bistveno

ne le za preživetje pač pa predvsem za spoznajo življenja samega in s tem

bivanja neomejene svobode.

Z izgubo referenc izgubimo smer, smisel in vizijo bivanja ter obstoja samega.

S predajo svoje nedolžnosti in referenc smo se zabetonirali v pozabo in neobstoj, smo se odrekli otroštvu ter svoji duši, postali pa smo zgolj orodje, živi mrtveci v rokah oz. službi nekoga drugega.

Iz pozabe pristnosti namreč posledično izhajajo vse vrste naših težav, njih brezplodnih poskusov reševanja in problemov naše civilizacije.

Vse ljudi, ki nam je vredno, neprecenljivo in sveto vse kar je povezano z ohranitvijo čiste vode, zemlje, zraka, semen in svobode v pristnih družinskih ter odnosih v skupnostih, Tomo Križnar imenuje STAROSELCI.

Staroselci pa smo po njegovem ogrožena vrsta, cilj je namreč  vzgojiti poslušnega in nekritičnega človeka potrošniškega robota. Robot je paradigmi sprejemljiv, staroselci pa smo širom sveta obsojeni na iztrebljenje.

VPRAŠANJE 4: Dilema; delovanje iz motiva nuje, strahu ali iz motiva priložnosti? Moto delovanja; opcija PROTI ali opcija ZA?

Delovanje iz motiva PROTI, v krču nujnosti in boja v permanentni preganjavici  pomanjkanja in strahu ali Delovanje iz motiva ZA v radosti  in sinergiji

Lekcije življenja-večna dilema

VPRAŠANJE 5: Jamstvo preživetja in polnosti življenja; nemotivirano soustvarjanje skozi zavzetost, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu?

Nemotivirano soustvarjanje skozi entuziazem, igro in veselje početi lepe stvari skupaj z ljudmi, ki so nam blizu in tako prek polja, matrike ob prepoznavi lastnega poslanstva nehote efekt soodvisne prepletenosti rezultira tudi kjerkoli v vesolju po njemu lastnemu principu holograma(*). In čudeži postanejo nekaj povsem vsakdanjega in običajnega

VPRAŠANJE 6: Čudeži, nekaj povsem vsakdanjega in običajnega?; Ob prepoznanju lastnega poslanstva!

Če čutiš poriv, ne šteješ ljudi, ki ti sledijo in te všečkajo.

Če se ti  poje, potem poješ tudi, če nimaš poslušalcev, pač zaradi petja samega.

Vse ostalo sploh ni pomembno . Uspeh, neuspeh v tej perspektivi ne igra vloge, jaz nimam posluha pa vseeno kdaj zapojem kako.

Zato delovanje  iz lastnega poslanstva pač edino šteje.

Delovanje brez tendence biti nekdo, rešiti nekaj, marveč zgolj iz ljubezni do realizacije lastnega poslanstva je bistvo vsega.