Prišel je čas intenzivnih sprememb, ki jih bomo lahko izvedli le, če bomo delovali na temeljih, ki jih podpira naše poslanstvo. Pri tem ne bomo uspešni, če bomo trošili energijo z razlaganjem raznih zarot, temveč le, če se bomo osredotočili in v praksi izvajali spremembe z dejanji.
Skupnostne njive so pravi in resnični potencial ter skupni imenovalec za vse kar potrebujemo. Izhodiščna misel za le-te pa je: Aplikacija znanj, tehnologij, dobrih praks za model skupnostnih njiv lokalne samooskrbe, z brezkemijsko pridelano hrano ter vključevanje v kooperativno-poslovna razmerja različnih družbenikov s trajnostnim konceptom delovanja.
Čim bolj se moramo izogibati raznih dram v življenju, katerih energijo zelo podpirajo razne zarote (čeprav je teh mnogo, pravzaprav so le te gibalo vsega kar se po stari paradigmi sploh dogaja). Posledično se ne moremo uglasiti z pristnost
1.Prispevki na temo Vrtičkarstva; vrt na strehi, kolobarjenje na 60m2 in 4letni saditveni načrt
2. Članki na temo semenarjenja; kako izbiramo semena
3.Članki na temo divje hrane in nabiralništva; Lahko preživimo z divjimi rastlinami?
4. Ekonomika vrtičkarstva
1.Prispevki na temo Vrtičkarstva
Samooskrbni vrt v Veliki Pirešici 1 oblikovan z namenom, da se v praksi in po korakih prikaže, kako lahko na 60 m2 vse leto pridelujemo zelenjavo za štiričlansko družino.
“Ekološka hrana, pridelana v Sloveniji, predstavlja le 0,2-odsotni delež v skupni ponudbi hrane, ki je v prodaji. Drugače tudi ne more biti, saj gre skoraj 90 odstotkov ekoloških subvencij za tako imenovano ekološko živinorejo na travinju. Preprosteje povedano, kmetje zaradi vabljivih subvencij namesto ekološke hrane pridelujejo ekološko travo.”
Pri ekološkem kmetovanju so večini kmetov pomembnejše subvencije kot pa pridelovanje hrane. Po poročilu o stanju slovenskega kmetijstva iz junija letos je bilo v letu 2012 v ekološki nadzor vključenih nekaj manj kot 2700 kmetij oziroma »le« 3,6 odstotka vseh slovenskih kmetij. A že na tem vzorcu je jasno vidno, da je slovenska politika spodbujanja ekološkega kmetijstva ekonomsko vprašljiva. 2700 ekoloških kmetij je obdelovalo 7,2 odstotka vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, a so zagotavljale le nekaj desetink odstotka hrane za slovensko tržišče. »Proizvodnje skorajda ni, posamezna kmetijska gospodarstva pa najdemo na vrhu seznama največjih prejemnikov proračunskih plačil.«»Plačila za ukrep ekološkega kmetovanja so v prvi vrsti namenjena varstvu okolja in niso vezana na proizvodnjo. Tega evropska zakonodaja ne dovoljuje.« Torej, ni važno, koliko pridelaš, samo da se držiš omejitev. Pomembne tržne presežke ustvarja le deset odstotkov vseh slovenskih ekoloških kmetov. Ostali pretežno živijo od subvencij, ki so tako bolj podobne socialnim transferjem kot pa ukrepu kmetijske politike.
« Ekološka in po možnosti lokalna pridelava mora postati glavna usmeritev – ne zato, ker je moderna, temveč zato, ker je edina vzdržna», kar mislim že pove skoraj vse. Zame je stvar enostavna – ekopridelava bi morala biti standard, vsi kemični pesticidi in kemična gnojila pa na recept in konvencionalno kmetijstvo pod nadzorom. Ampak do tega bo verjetno še nekaj let minilo…)”
Živilska industrija je neskončno domiselna. Vsako leto ponudi okoli 30.000 novih izdelkov, v povprečju več kot 600 na teden. Hkrati s to velikansko in spretno ponudbo pa se krepi tudi množica tistih, ki svarijo pred skrito »kemijo« in dodatki, da je hrana na pogled slastna in vabljiva. Nam res grozi »strup« na trgovskih policah, kot opozarjajo najbolj goreči nasprotniki ukan prehranske industrije?
Nemški dokumentarni film Zvijače živilske industrije se je s pomočjo znanstvenikov in strokovnjakov lotil razkrivanja prevar, trikov, lažnih zagotavljanj in goljufij sodobne živilske industrije, in tako znova odprl vprašanje, kakšno hrano uživamo, koliko je zdrava in koliko varna.
Ljudje so danes bolj osveščeni kot kadarkoli. Berejo, raziskujejo, se informirajo. Je pa to še vedno bistveno premalo, da bi bili kos vsem trikom in goljufijam, ki se jih poslužuje prehranska industrija. Ta je vedno korak pred vsemi – le kako ne bi bila, ko pa za to namenja ogromno denarja. Prav ta en korak pa je za premalo poučenega in premalo previdnega uporabnika lahko smrtonosen.
Ko so se kupci poučili, da je sladkor škodljiv in rakotvoren, so ga korporacije za izdelavo umetne hrane hitro nadomestile z umetnimi sladili in se na izdelkih hvalile, da ti ne vsebujejo sladkorja. Ko pa so ljudje dognali, da so umetna sladila še dosti bolj rakotvorna in smrtonosnejša od sladkorja ter da redijo še na bolj zahrbten način, so se na izdelke vrnili zmagoslavni napisi: Vsebuje pravi sladkor! In je sladkor nenadoma postal celo nekaj bolj zaželenega od substanc iz laboratorija … Vse pa priča o neizmerni hinavščini prehranskih megakorporacij. Continue reading →
“Če je boljši svet mogoč, potem ga moramo uresničiti”
Na svetu je milijarda ljudi, ki so ogroženi zaradi lakote. Istočasno vse države na svetu proizvedejo dovolj hrane za 12 milijard ljudi. V svojem filmu “Nahranimo svet” avstrijski avtor dokumentarnih filmov Erwin Wagenhofer hodi po poti naše hrane. To ga je pripeljalo v Francijo, Španijo, Romunijo, Brazilijo in nazaj v Avstrijo. Rezultat je šokantna in streznjujoča slika globalne proizvodnje hrane, ki jo je na stranpot zanesla želja po dobičku in čim večji količini. Iz ogromnih toplih gred v južni Španiji vozijo paradižnike 3.000 kilometrov stran kot poceni izdelke na trge v srednji Evropi. Pri masovni proizvodnji piščancev te zakoljejo že pri 8 tednih. Dnevno samo na Dunaju uničijo dva milijona kilogramov kruha. Tradicionalno evropsko ribištvo se je popolnoma industrializiralo, kvaliteta izdelkov pa pada. Cena, ki jo plačujemo za to udobje, ki bi se mu lahko odrekli, je visoka. Na koncu nam ostane uničevanje narave, izguba človeškega dostojanstva in okusa. “Nahranimo svet” je najuspešnejši dokumentarec do zdaj v Avstriji. Wagenhofer apelira na naš občutek odgovornosti: spremeniti moramo način življenja.
Logična posledica , morda ta trenutek še donekje komičnih zablod otrok o izvoru hrane , zna v kratkem prerasti v samoumevno sprejemanje umetne hrane, katera je očitno že lansirana med ljudi.
Zgodbe o živilih, lokalnih in tradicionalnih so vendar del naše identitete, del preživetvenih strategij in tudi del naše kulture. Te zgodbe združujejo tradicijo, kulturo, preteklost in sedanjost
Albuminska skuta in kisava:
Sirarsko oziroma albuminsko skuto so v preteklosti uporabljali v vsakodnevni prehrani, sirotka pa je pogosto nadomestila vodo ali druge pijače. Z leti se je njuna vrednost in izgubljala in danes ta dva izdelka le še redko zaideta na krožnike. Lokalni sirarji ne izdelujejo skute v tolikšnih količinah, kot bi jo lahko, sirotko pa zlivajo v kanalizacijo ???????!!!!!!
V nasprotju s splošnim prepričanjem je sirotka prehransko najkakovostnejši del mleka. Razveselimo se je zatem, ko med postopkom sirjenja iz mleka izstopita kazein in večina mlečne maščobe. V sirotki ostane približno polovica rudnin, skoraj ves mlečni sladkor ter sirotkine beljakovine (albumini in globulini), ki so po sestavi in izkoristku najkakovostnejše beljakovine sploh. Iz sirotke jih lahko izločimo z nadaljnjim postopkom predelave, med katerim izstopijo v obliki sirarske ali albuminske skute http://www.viva.si/Ekološka-prehrana/1870/Sirarska-ali-albuminska-skutahttp://www.viva.si/Ekološka-prehrana/1869/Sirotkine-beljakovine-najkakovostnejše-beljakovine
Kisava je mlečnokislinsko fermentirana sekundarna sirotka. Tradicionalno so jo uporabljali za izločanje sirotkinih beljakovin iz sirotke in pridobivanje albuminske skute. Te beljakovine pri segrevanju primarne sirotke ovčjega ali kozjega mleka nad 90 oC izstopijo naravno, iz sirotke kravjega mleka pa ne izstopijo tako rade in v tem primeru priskoči na pomoč kisava. http://www.viva.si/Zdrav-način-prehrane/1871/Kisava-zdravilna-pijača
Sirarsko izročilo s Tolminskega ve povedati, da je kisava – čisav v narečnem govoru – zdravilna pijača, ki v primeru nočnega kozarca alkoholne pijače preveč priskoči na pomoč naslednje jutro. Poleg tega so na planinah, kjer so običajno pojedli veliko (mladega) sira, pili kisavo, da so imeli gladko prebavo, kajti mladi sir močno zapira črevesje.
Tradicija nas tako pouči o dveh temeljnih lastnosti kisave: spodbuja delovanje jeter ter razstruplja in poživlja prebavo. Poleg tega je izjemen protibakterijsko in protiglivično učinkujoč probiotik z nemalo drugimi zdravju koristnimi lastnostmi.
Ghee oz. Žonta
Pod imenom žonta ali kuhano oz. prečiščeno maslo so ga poznale že naše praprababice. Ozemlje sedanje Slovenije ga pozna še iz časov davno pred hladilnimi napravami. Takrat, ko so še razmišljali kako za najdalj časa shraniti najboljše (esenco) kar mleko daje, je ob ognju nastal nepokvarljivi gi. http://www.ghee.si/
Fermentirana zelenjava
Zelje
Zelje je kultivirana zeljnata rastlina, nastala s selekcijo iz divje rastline, ki še zdaj raste na skalnatih evropskih obalah. Prvotni prebivalci evropskega obalnega območja so divje zelje uporabljali za prehranjevanje že v prazgodovini. Stari Egipčani ga niso poznali, v Grčijo, kjer so ga zelo cenili, pa je prispelo šele v 4. stoletju pr. n. š. Rimljani so ga spoznali nekoliko pozneje in sodeč po pisnih dokumentih so ga še bolj spoštovali. Šele stari Slovani so odkrili postopek kisanja, ki se je ohranil vse do zdaj.
Spremlja jo “sloves”, da je bila hrana revnih ljudi in nekoč je v resnici bila. Gospoda je sejala pšenico in ko je bila požeta, so polja, kjer je rasla, dali na razpolago kmetom, da so posejali ajdo. Za hrano in tudi zato, ker ajda preprečuje razrast plevelov in je bila tako njiva za naslednjo setev spet “čista”. Ajdovo polento smo torej Slovenci poznali veliko pred koruzno.
“Navadno ajdo smo dobili okoli leta 1420, tako nam govorijo zgodovinski viri,” pravi Ivan Kreft. “Tatarsko ajdo pa so pri nas začeli v večjih količinah sejati leta 1815. Takrat jo je k nam prinesel baron Žiga Zois, ki je izvedel, da na Češkem raste ajda, ki je bolje prilagojena na neugodne vremenske pogoje, in tako rešil pred lakoto veliko število naših ljudi. A ker je tatarska ajda grenka, jo je ljudski glas posmehljivo poimenoval za cojzlo, kar seveda ni bilo laskavo ime.”
Ajda pa ne mara tal, ki so bila bogato gnojena z dušikom in še manj, če so bili za zatiranje plevelov uporabljeni herbicidi.”
Je napol divja rastlina, pravi dr. Kreft, ki se sama brani, sama zatira plevele in raziskave kažejo, da izloča naravne herbicide, snovi, ki zatirajo kalitev semen plevelov. (OP. , je vsaj tolko pomembna kot konoplja)
Proso je žito brez glutena, zato ga lahko vključimo v prehrano ljudi s celiakijo. Starim Slovanom je proso pomenilo simbol rodovitnosti, zato je bila prosena kaša najpomembnejša obredna jed pri ženitovanjih.
Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Proso ima izmed vseh žit verjetno najnižje potrebe po vodi. Zaradi tega je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal.Od mineralov vsebuje večje količine fosforja, magnezija in železa ter silicija, ki jih v drugih žitih ni.
Proso botaniki uvrščajo med pražita. Kot zdravilno rastlino so ga obravnavale že stare zeliščarske knjige. Sodobni prehranski strokovnjaki proso danes ponovno visoko cenijo. Je ena od maloštevilnih rastlin, ki premorejo silicijevo kislino v topni obliki, kar organizmu omogoči njeno absorbcijo. Kremenčeva kislina koristi zobni sklenini, trdnosti nohtov in čvrstosti las. Zmanjša cepljenje lasnih konic in krhkost nohtov.
Proso je edino žito, ki v želodcu povzroči alkalno reakcijo in je zaradi tega primerno živilo tudi za občutljive želodce, predvsem zavoljo visoke vsebnosti mineralov in vitaminov. Vsebuje tudi precej beljakovin, od tega kar osem esencialnih aminokislin, kar je dobro dopolnilo za vegetarijance oziroma vegane.
Na to temo tradicionalnih živil Zbornik raziskovalnih nalog ETNOLOŠKE IN KULINARIČNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA PODEŽELJA
na http://www.zotks.si/www/portal/dokumenti/37/2/2008/bilten_08_1300.pdf
Opomniti zatorej velja ne le na spervertiranost naših okušalnih brbončic, pač pa tudi na očitno dejstvo, da smo kot bitja narave očitno povsem spervertirali vse naše čute in ne le sposobnost okušanja. Živilska industrija je namreč neskončno domiselna. Vsako leto ponudi okoli 30.000 novih izdelkov in mi smo le te pripravljeni sprejeti in zamenjati tradicionalna in izvorna živila za bedne približke in nadomestke. Če vzamemo živost živil kot merilo je gotovo več kot polovica vsega kar se prodaja v naših supermarketih le pogojno užitno.
Umetna živila; umetna jajca, meso, siri, riž, sladila ; grotesknost z namenom?
Sicer vsebujejo neke rakotvorne zadeve, povzročajo demenco, ampak ne bomo se obremenjevali – je ceneje, če jih naredijo v laboratoriju, kot pa da bi imeli farmo kur, sirarno, mesarijo, posevek na njivi, vse pa pod pretvezo cenejše hrane za potrošnika od našega najboljšega soseda&co
Hrana prihodnosti, tradicionalna in fermentirana hrana?
Fermentacija v postopkih konzerviranja in “oživljanja” živil, ki so dehidrirana, stisnjena in tako trajno shranjena (npr. blagovne rezerve za v primeru prehranskih kriz, vojn ali naravnih nesreč), pridobiva vedno večjo veljavo. Za primere “oživljanja” živil se ob najavljajoči prehranski krizi kot tržno nišo zanimajo tudi velike živilske korporacije. Jaz jim ne bi dal lih tega zadovoljstva, dajmo bit pripravljeni!!!
V ta namen se nam za potrebe fermentacije ponujajo ti. EM mikroorganizmi http://www.em-tehnologija.com/sl/informacija.asp?id_meta_type=72
(seveda to ni reklama, hehe) , ki se tako npr. poleg namenov ravnanja z organskimi odpadki, lahko koristijo tudi za pripravo ukusnih in nadvse živih prehranskih izdelkov
Recepti
Izdelava konopljine skute iz konopljinih briketov
POtrebujemo:
600g -konopljin briketov
100ml.-EMa
10g -morske nerafinirane naravne soli
10 litrov vode -približno
Navodilo za pripravo:
Brikete namočimo v mlačno vodo da se izluži beljakovina v obliki sojinega mleka ,ko so briketi zmehčani jih še zmiksamo z paličnim mikserjem .Nato mleko odlivamo od ostalega gostega dela konopljinih oluščkov . To večkrat povimo na način ,da odliti masi dolijemo še sveže mlačne vode. Pomagamo si lahko z finim cedilom ali gazo.
Ko imamo konopljinega mleka za cc 5-10litrov ga solimo in mu dodamo 100mlEMa kot sirilo.
Dobro premešamo in postavimo na štedilnik da zavre. Tik pred točko vretja na temperaturi 95 stopinj Celzija se skuta loči od vode oziroma beljakovina koagulira najprej v mala zrnca nato v večje kosmiče. Z penovko jo poberemo iz posode in jo damo v cedilo kamor smo že prej dodali gazo. Skuto zavijemo v gazo in pustimo da se dobro odcedi lahko jo malo obtežimo.
Tako pripravljeno skuto ,ki je rahlo zelene barve lahko uporabljate za izdelavo sira ali kot osnovo za razne namaze. Iz 600g briketov če smo pridni dobimo 600g skute.
Recept za namaz z rdečo špic papriko in čebulo.
Konopljina Skuta 600g
Na kokosovi masti prepražena čebula(400g)toliko da postekleni nato dodaš še rdečo špic
papriko(200-400g) in še dušiš da paprika izgubi nekaj vode nato vse skupaj daš v mikser po potrebi začiniš s soljo poprom (mešanica poprov) in malo majarona.
Daš v hladilnik da se malo ohladi in strkne nato služi kot čudovit samostojni namaz ali kot predjed.
Dober tek in obilo užitkov ob kvalitetnem zdravem beljakovinskem namazu iz konoplje
Kisana – fermentirana mešana zelenjava
Receptura
30l sod s pokrovom in vrelno veho
2dcl EM-a (dobite pri Iztoku, Robiju, Aleksandru… ) 1dcl melase sol poljubne začimbe mlačna voda zelenjava (zelje, korenček, čebula, ……) pršilka
Zelenjavo naribamo ali narežemo, EMa razredčimo z mlačno vodo, dodamo melaso in v 1l pršilki dobro zmešamo , da se melasa raztopi. Po plasteh zelenjavo zlagamo v sod, Vsako plast popršimo z mešanico EMa in posolimo z eno žlico soli ter vse dobro sproti potlačimo (za to je primeren kakšen 10 letni mulc, ki bo z veseljem bos tacal po zelenjavi). Ko napolnimo sod cca 5cm pod robom, dolijemo še toliko vode , da zelenjava ni na suhem. Eventuelno jo lahko tudi obtežimo, da bo res ves čas pod vodo.
Proces fermentacija je končan po cca 3 tednih (odvisno od predvsem temperature prostora, priporočljiv toplejši prostor), ko pač preneha delat vrelna veha oz. ko plin ne uhaja več. Zelenjavo po končani fermentaciji zložimo v steklene kozarce in prelijemo z dobrim oljem.
Opozorilo: Ob preveč dodani količini sladke zelenjave (rdeča pesa , korenček ipd. ), je možno , da se proces fermentacije odvija dalje tudi v steklenih kozarcih, priporočam torej , da dodate manj te zelenjave, več pa zelja, morda dodate v kozarce potem še malo soli itdta namen se nam za potrebe fermentacije ponujajo ti. EM mikroorganizmi http://www.em-tehnologija.com/sl/informacija.asp?id_meta_type=72
(seveda to ni reklama, hehe) , ki se tako npr. poleg namenov ravnanja z organskimi odpadki, lahko koristijo tudi za pripravo ukusnih in nadvse živih prehranskih izdelkov
Film smiselno in celovito zaokroža bistvene postavke in prednosti lokalnega pred globalnim. Lokalna pridelava hrane, lokano gospodarstvo, tradicija, lokalni običaji, lokalna prepoznavnost in integriranost ljudi je tisto kar nam omogoča obstanek in preživetje v odnosu do globalističnih trendov, ki nam vztrajno režejo vse korenine , stik z predniki, izročilom, da bi nas končno naredili “jednoobrazne”potrošnike enake eden drugemu širom planeta , enake od Kanade do Avstralije in od Skandinavije do JAR ….
